30+ pa še ne na svojem

Še moje mnenje,nekateri tako kot jaz imamo visoke kredite in se ne da živeti sam v najemu,star sem 29 let in po petih letih v najemu sem spet pri starših,jebiga,…

Upam, da imaš visoke kredite za kak dober posel.

Nečesa ne razumem Klemen, visok kredit? Zakaj pa?
Visoki krediti so ponavadi za stanovanje, ki ga pa nimaš?

Za avto. V Sloveniji moraš met dober avto, da se lahko pokažeš pred sosedi…

Zakaj pa bi se naj kazal pred sosedi ?

kako lepo se je zgražati nad dejstvom, da nekdo pri teh letih živi doma. predvsem se zgražajo verjetno tisti, ki jim v življenju nič ne manjka. nimajo vsi dobro plačanih služb oz. nekateri sploh nimajo služb, prav tako nimajo vsi finančne podpore s strani svoje družine, ker se le ta komaj preživlja iz meseca v mesec, tako da govoriti kako je to čudno, ko nekdo pri teh letih živi pri starših, je višek nesramnosti. mislim, da bi si velika večina želela imeti svoje stanovanje, pa četudi podnajemniško, vendar se pri denarju vse konča. tudi če imaš službo, ti današnja delavska plača, pri stroških najemnine in tekočih stroških pač ne omogoča nekega dostojnega življenja, kvečjemu životarjenje iz meseca v mesec. in nehajte nekateri nabijat o nekih kreditih za kakršnekoli avte, saj ne živimo vsi v krajih, kjer je javni prevoz dobro razvit oz. potrebujete za službo kolo. nekateri pač potrebujemo avto (osebno naredim 140 km na dan). in za ta avto posledično potrebujemo kredit, pa tudi če ni ne vem kakšen avto in četudi ni nov. in tisti, ki nimajo službe, kam pa naj grejo? še dobro, da imajo kam iti in da jim starši lahko pomagajo vsaj s tem, da jim dajo streho nad glavo. glede na to, kaj se dogaja v tej naši mali državici, bo tega vedno več.

@no….

Ja, vsega so drugi krivi…če ne bi bilo gospodarske krize, bi se našlo pa kaj drugega. Vedno je nekaj ali nekdo povod našemu neuspehu. Oh kolk nam je hudo, oh kolk osiromašene plače, oh ker nimamo lastne hiše ali vsaj stanovanja, oh ker ne moremo na dopust…oh, ker sploh živimo.

Meni je čudno, če opravilno sposoben 40-letnik živi pri starših.

Pusti 40-letnike. Mnogi tukaj se zgražate že, če nekdo pri npr. 28 še vedno živi doma, nima avta ter neuspešno išče službo.

Podobno:))) Samo, ker sem vedela, da če bi napisala recimo 30 let, bi doživela ovacije:)).

Potem pa poišči nekoga ki ima vse, svoje stanovanje ali hišo, avto itd, pa bodi z njim. Problem rešen.

Ti to meni?:))

Z večino napisanega se strinjam in se hkrati sprašujem kaj pa je s tem tako zelo, zelo narobe, če živiš pri starših, če ne gre drugače je lahko tudi tak način dostojen in vreden življenja. Zlasti pa v teh časih, ko je marsikatera služba vprašanje časa, plače lezejo dol, najemnine ne, jemanje dolgoročnih kreditov za nakup nepremičnine tudi ni nobeno racionalno početje; živimo pač v takšnem času, ko je le redkim lahko, pravzaprav a je sploh komu? Seveda pa se ni treba vdati v malodušje in jamrati na vsakem koraku, še vedno so možnosti, da ne vidimo vsega tako črno in negativno: če nekdo pri 30-ih ali 40-ih nima svoje nepremičnine, avta, ipd., lahko bi bili malo bolj uvidevnih do teh “nesrečnikov”, jasno je da, nekaterim, tudi če se trudijo, da so jim mnoga vrata zaprta pa sploh ni potrebno, da je s človekom kaj narobe ali pa da ni dovolj izobražen, izkušen ipd. Krivično je, kadar ljudje mislijo ali pa gojijo neka prepričanja, kaj je po njihovem pravi način življenja in kaj ne, kdo lahko (še) živi pri starših in kdo ne, pa če ima avto pa službo itd. Veliko si jih takšnega načina življenja kot je v tej temi popljuvan ni želelo izbrati, jih je to “preprosto” doletelo.

Goldfish, očitno ti v življenju nič ne manjka. Lepo zate.
sesame, pusti, ni vredno debatirati z nekom, ki ima polno rit vsega.
Goldfish, primer iz resničnega življenja: samska prijateljica pri 30+, do približno pol leta nazaj živela samostojno, nato zgubila službo, novo žal neuspešno išče od takrat. Seveda je po tvoje sama kriva za vso nastalo situacijo, kakor vsi ostali mladi, ki so v podobni ali pa še slabši situaciji. Mogoče pa boš sam-a kdaj v podobni situaciji, pa boš mogoče razumel-a, da ni vse tako enostavno, kot vidiš sedaj.

To vprašaj tiste samske ženske, ki trdijo, da moški ne more biti bog ve kaj, če še na primer pri 30-tih ali celo 40-tih živi pri starših. 🙂

Te označijo za manjvrednega, kar pa ni ravno perspektivno in se potem težko izkoplješ iz takšnega življenja.
Prav tako pa to ni neka izbira in ni to v dosegu naše svobodne volje, da bi lahko bili srečni, če bi tako dolgo živeli pri starših.
Mislim, da nam je to vgrajeno v gene, da si želimo iti stran in se osamosvojiti. Res nas lahko življenjske okoliščine prisiljo v takšno sobivanje, ne moremo pa preseči svoje narave in potreb.

Veš Robi me temi moškimi je velika razlika.
So taki, ki so stari 30+ pa še en dan niso bili v službi. Res je težko dobiti službo, ampak do 30tega leta pa moraš vseeno kaj začeti. Le katera si želi vzdrževanega moškega.
So taki, ki so stari 30+, imajo službo, stroške doma krijejo vse starši. Svojo plačo zagonijo za žuranje, avte in podobno. Torej rabi žensko, ki ga bo tako podpirala kot mama. Svojo plačo pa bo še naprej zagonil.
So pa tuid taki, ki so 30+, bivajo pri starših, pomagajo doma, plačujejo za skupne stroške, znajo kaj narediti. V glavnem odrasli, zreli.

Samo ti tretji so zanimivi za ženske. Prvi dve skupini sta pa mamini sinčki od katerih je potrebno bežat.

Pišem pa za zdrave ljudi. Invalidi, bolani izzvzeti.

Me pa zanima kako je pri ženskah, kake izkušnje imate moški z ženskami 30-40 in njijovo samostojnostjo?

To vprašaj tiste samske ženske, ki trdijo, da moški ne more biti bog ve kaj, če še na primer pri 30-tih ali celo 40-tih živi pri starših. 🙂

Te označijo za manjvrednega, kar pa ni ravno perspektivno in se potem težko izkoplješ iz takšnega življenja.
Prav tako pa to ni neka izbira in ni to v dosegu naše svobodne volje, da bi lahko bili srečni, če bi tako dolgo živeli pri starših.
Mislim, da nam je to vgrajeno v gene, da si želimo iti stran in se osamosvojiti. Res nas lahko življenjske okoliščine prisiljo v takšno sobivanje, ne moremo pa preseči svoje narave in potreb.[/quote]

Imam le eno resno in daljšo vezo za sabo. In ta ženska je bila takrat zaposlena, ni pa imela svojega stanovanja.

Jaz vem, da nikoli več ne bi šel živet k tašči pod isto streho. 🙂

Ja, to se pa tudi strinjam Robi. Sem pozabila pripisat, da življenje v dvoje + starši/tašča in tast ne gre.
Bivanje pri starših ja (če gre za tisto tretjo skupino, ki jo zgoraj omenjam), ampak samo za samske. Potem pa na svoje.
Ne bi šla k njegovim živet in ne bi hotela, da moj živi pri mojih.

Ne bi hotela? Saj večina noče pa so nekako primorani v to sobivanje večinoma zaradi nekih finančnih razlogov, ki imajo temelj v lastnem ugodju. Jim je bolj ugodno bivat pri starših, kot se zapufat do grla za celo življenjein živet na svojem (ki ravno tako ni njihovo, niso “na svojem”, dokler ne odplačajo dolga! Zelo hitro lahko ostanejo brez vsega, če se kaj zalomi… :/ ). Tu bi ločil dve skupini – tiste ki živijo v stanovanju staršev in tiste, ki so si pod isto streho ustvarili svoje stanovanje (nap mansarda) in če znajo, zmorejo… odraslo dorečt zadeve s starši, praktično živijo svoje življenje in to bistveno bolj “na svojem”, kot pa tisti “zapufani”.

Metka84 ima popolnoma prav glede sobivanja s starši, kdor tega ni doživel oz. videl na lastne oči ne ve kako to izgleda. Sigurno skoraj v vseh primerih prihaja do prepirov, vtikanj staršev v mlade, vzgojo njihovih otrok, kuho, pospravljanja, seks, hrup.

Saj poznate tisti pregovor Od staršev moraš v odrasli dobi živeti toliko stran, da oni ne morejo v copatih k tebi priti. In to je resnica. Od kar smo se mi preselili na svoje imam s svojimi starši odličen odnose, ko jih vidimo sedaj cirka 5krat letno za kakšne praznike.

Mladi slovenci če ste pametni se odselite preč od staršev, magari tudi v kako majhno najemniško luknjo za začetek. Ko je človek star 20+ let praktično ne more več živeti skupaj s starši, tisti reveži ki pa ostanejo s starši po 20 letu imajo pa nesrečna življenja in sploh ne poznajo občutka popolne svobode in samostojnosti.

Ne bi hotela? Saj večina noče pa so nekako primorani v to sobivanje večinoma zaradi nekih finančnih razlogov, ki imajo temelj v lastnem ugodju. Jim je bolj ugodno bivat pri starših, kot se zapufat do grla za celo življenjein živet na svojem (ki ravno tako ni njihovo, niso “na svojem”, dokler ne odplačajo dolga! Zelo hitro lahko ostanejo brez vsega, če se kaj zalomi… :/ ). Tu bi ločil dve skupini – tiste ki živijo v stanovanju staršev in tiste, ki so si pod isto streho ustvarili svoje stanovanje (nap mansarda) in če znajo, zmorejo… odraslo dorečt zadeve s starši, praktično živijo svoje življenje in to bistveno bolj “na svojem”, kot pa tisti “zapufani”.[/quote]
On_, to se bere preveč pravljično. 🙂

S starši kaj dorečt..Še posebej glede otrok in njihovega razgrajanja v mansardi….:)
Še s partnerjem težko kaj dorečeš, kaj šele s (tujimi) starši. 🙂

To je pa resnica. Tudi iz mojega zornega kota.

Zato pa prihaja potem do prepirov in umorov v družinah, kjer skupaj živi po več generacij desetletja, tako kot je včeraj tisti moški iz Kranja umoril svojo sestro. Ko se je kuhalo v njem zamera in jeza do družinskih članov že leta in leta.

To je povsod tako, ne poznam ene familje, kjer skupaj živijo da ne bi bilo zamer in maščevanja.

Skratka tisti človek, ki je pameten se bo že v zgodnjih 20-tih odselil preč od staršev in se osamosvojil.

On, saj so ti že Robi in Kibla vse napisala :).

Ja sta napisala in se strinjam z njima v skoraj vsem…..Do prepirov prihaja ker živijo skupaj? :/
Logično? Če ne bi živeli skupaj se ne bi prepirali…… če bi živel vsak človek zase, na svojem (samotnem) otočku bi bili vsi srečni in se ne bi nikoli nihče prepiral…………..
A je res resnični in edini vzrok za prepire to, da živimo skupaj?
Kje so sedaj vse tiste vaše teorije o osebni rasti, razumevanju, ljubezni….itd.itd, kam ste poskrili vse tiste celofane, ki jih nekateri očitate nap. Marku?
Prazna slama, a ne?
Eno je teorija, druga kako to zadevo vštrikat v realnost, raumevanje…. 😉 :/

Poznam primere ko zgledno živijo tastari in tamladi skupaj….. samo tam imajo Starše in ne starše…. 😉

Ja. Zato, ker v sebi nosimo nagon po osamosvojitvi, k ije del odraščanja.
Če zaradi okoliščin tega ne moremo storiti, torej se osamosvojiti, v sebi čutimo nezadovoljstvo in odpor do takšnega življenja. Smo v neki prisili in ta prisila se lahko izrazi kot nasilje. saj je sama situacija za nas nasilna, ker delamo proti sebi.