Jaz in brat sva 5 let narazen (danes stara 37 in 42). V otroštvu se ne spomnem, da bi se kdaj skupaj igrala. Živeli smo v bloku in sva imela vsak svojo družbo. Pri 17-ih sem dobila resnega fanta, se kasneje z njim poročila… V tem času z bratom skoraj nisva imela kontakta, čeprav sva živela čisto blizu skupaj. Vedno sva bila na različnih planetih. Danes, ko si je končno tudi on ustvaril družino, sva še najbolj v stikih.
Tudi moja otroka (par) sta 5 let narazen. Veliko je prepirov. Starejšega moti vtikanje sestrice v njegovo življenje. On je star 18 in seveda zeloo odrasel, punca in vse… Mlajšo pa noro zanima kaj se dogaja, pa je on ne pusti blizu… Pač ni pravega kontakta, čeprav se imata rada in vedno skupaj stopita, ko je treba… Ni pa povezanosti, kot pri katerih sestrah, ki sta leto dni narazen.

Ključ vsega se mi zdi v zgoraj odebeljenem odstavku.

Dobiš otroka, se mu popolnoma posvetiš prvih nekaj let, ker se ti zdi, da se svet vrti okoli njega. Potem se zbudijo hormoni in zaželiš si še enega. Zanosiš in kar naenkrat se ti zdi, da je ta otrok, ki je že na svetu, dobil vso pozornost v teh letih in zdaj lahko “malo počaka”, ker boš ti imela dojenčka. No, malo je s tabo, veliko pa v vrtcu in pri babicah, ker ti ne zmoreš drugače. Potem se rodi otrok in se mu ves posvetiš, ker prva leta to zahtevajo. Kaj pa ta prvi otrok? V tem času doživlja največje spremembe v življenju. Dobi bratca/sestrico, gre v šolo. Ampak ti imaš dojenčka in se ukvarjaš z njim. Ker vidiš pri kolegici, ki ima tri enega za drugim in reva se ne more posvetit.

Ampak bistvo je, da tisti trije zaporedoma se naučijo še česa drugega, ne pa samo pozornosti. Naučijo se počakati, naučijo se sobivati in vidijo potrebe še koga drugega, ne samo svoje.

Ne rečem, ne zagovarjam nobene razlike, kot nanese pač nanese. Mi pa dvigne kocine tale zgornja miselnost, da če je več majhnih otrok so kar vsi po vrsti ubogi, ker nimajo dovolj pozornosti. In to ti tako napiše, kot da ima res dva edinca, ker se prvemu posveti in potem čez toliko let drugemu. Jah, kam si pa prvega tačas dala??? A potem ko se je rodil dojenček kar naenkrat ni potreboval ničesar več ta starejši al kako?

In ja, je tako. O tem sem pisala sem na MON pred par tedni, ker imam ravnokar v drugo ali tretje noseče ene tri prijateljice, ena je pa par mesecev nazaj rodila. Vse imajo prvorojence stare tam 4, 5, 6 let. Kadarkoli se slišimo in vidimo (in to je praktično vsak dan ali skoraj vsak dan) so ti prvorojenci razpršeni pri vsej familiji, samo doma ne. Mene je to izredno presenetilo, od pozitivnega testa dalje se kar naenkrat ne morejo ukvarjat s temi otroki, ker one so pa noseče!!! In potem pričakujejo, da se bodo razumeli z bratci in sestricami, ki prihajajo? Malo morgen.

Za odnos med sorojenci so odgovorni tudi starši in na ta način ne bo nič sožitja. Tista, ki je rodila, je že občutila posledice odrivanja otroka k babicam, da je lahko nemoteno počivala med nosečnostjo. Mali je ljubosumen, nehal je jesti, začel je spet lulat (4.5 let), ampak ker je tako zaposlena z dojenčkom, ga ona še kar naprej zjutraj spakira z nahrbtnikom k babici za par dni, potem za eno popoldne domov, pa spet babica.

No, o tem govorim. Vsakemu posebej se ne da posvečat. Če imaš enega celo življenje, potem ja. Če dobiš drugega, pa ni važno kdaj, imaš dve varianti. Ali se posvečaš obema v enaki meri (in pri tem pade teorija zgornje gospe, da se moraš totalno posvetit v prvih letih), ali narediš kot moje kolegice in prvega enostavno deložiraš, ker dobiš dojenčka. In potem ne pričakuj dobrih odnosov.

Mi imamo tudi pet let razlike. Kako bo z igranjem še ne vem, ker ima mlajši par mesecev. Ga ima pa starejši zelo rad, mlajši pa prav vriska, ko ga vidi:) Se pa starejši veliko igra z 4 leta mlajšimi od njega. Se čisto lepo igrajo brez večjih težav.

Sicer pa mislim, da sama (ne)igra nima kaj dosti veze s tem, da je otrok kot edinec. Bolj pomembno je to, da se otrok nauči potrpežljivosti, se nauči pomagati in sodelovati.
Jaz otrok z manjšo razliko ne bi želela. Rada se v celoti posvetim samo eni stvari in če so otroci hitro en za drugim so v mojem pogledu preveč prikrajšani tista prva najbolj občutljiva leta. Otrok pa nikakor nimam zato, da se bosta igrala en z drugim zato, da bo meni lažje.

Jaz z bratom in sestro smo bili po 5 let narazen. V otroštvu se ne spomnim, da bi se kaj dosti igral z sestro, brat je pa še mlajši. No z njem se sedaj bolj igrava preko interneta.

Drugače pa imam sina in hčerko 2 leti narazen..pa včasih se lepo igrata skupaj, drugič se pa samo kregata (ker kdo kaj podre,…).

Moj mož in njegov brat sta 2 leti narazen. Nikoli se nista marala, ne kot otroka, niti zdaj.
Leta ne igrajo pravila. Imam sestro 7 let mlajšo. Vedno sva se imeli radi, kot otroka in tudi zdaj.

Imam brata 2 leti mlajšega in se nikoli nisem razumela z njim. Vedno mi je šel na živce, bil je mamina maza, še zdaj je. VEdno sem si želela starejšega brata.

Sama imam razlike cca. 3,5 let pa se pozna, da je prva sestrica in da je drugi fant. Ima ga zelo rada, je pokroviteljska, pa vednar ji gre tudi na živce, ko se vtakne v njene igračke in ji vse podere, razmeče….star je 15m ona pa bo še letos 5 let. Upam, da bom uspela, da ji ne bo šel naživce, kot je šel meni moj brat.