Vsakega novega prijatelja, ki sem ga spoznala:-) sva imela vsaj muckanje. Imam pa zelo dobrega prijatelja od otroštva tukaj je pa odnos res samo prijatelj in zaupnik.

Priložnost dela tatu……..

Pa jaz sem postala svetovno znana – saj ne mine dan, ne da bi me kdo povezal s kakšnim postom, pri katerem nimam nič zraven. ???

Draga “brez zamere”, res ne vem, zakaj bi takšno vprašanje bilo tako bolno,
pravzaprav je to precej kompleksna in večno aktualna zadeva, o kateri res ni greh spregovoriti in razmišljati. Zadeva nas praktično vse. No, a če se tebi zdi tako mimo, imaš seveda vso pravico do tega, vsakomur pač svoje, pa spremljaj pametnejše teme.

Prijatelja sem imela osemnajst let, vse do njegove prezgodnje smrti. Med nama nikoli ni bilo nobenih intimnejših stikov.

Če je kak moj fant temu nasprotoval, je “letel” on – če tega ni prenesel, nisem hotela ostati z njim. To je tako, kot če bi ti mož/fant prepovedal prijateljico. Mož ni imel čisto nič proti njemu, družili smo se skupaj z njegovo ženo, vsi štirje, včasih pa sva midva “zbrisala” na kakšno kavo ali vsaj v drugo sobo, da sva si pojamrala ali pač zaupala, kar je bilo treba – tako kot če bi imela frendico, pač.

Da pa partner ne bi mogel niti na eno kavo s kom, ki je drugega spola, to se mi zdi hujše od najhujših diktatur … Smo se zato osamosvajali od staršev, da bi potem prišli še pod hujši nadzor? S takim partnerjem ne bi hotela biti niti pet minut – to ni ljubezen, ampak gospstvo.

;)))))

Ja, seveda “mu jih dovolim”, tako kot mi mož “dovoli prijatelje”.

Mož gre večkrat s svojo (ne najino!) prijateljico na popoldanski sprehod – vsak poriva svoj voziček;))) jaz pa medtem vsa blažena skočim k frizerju ali kozmetičarki.

Sama grem pa sem ter tja s prijatelji iz bivše službe na pijačo, ali pa z mojim (na najinim!) prijateljem na daljši klepet – kar pa je ta moj prijatelj veliki jedec to vedno počneva ob hrani.

Da službenih večerij (mojih in moževih) sploh ne omenjam – vedar tega ne sprašuješ.

Aja pa še to, niti sama, niti mož pa se s prijatelji (ne glede na spol) ne objemava.

Da. Sama imam prijatelja ze iz otrostva, skupen vrtec, osnovna sola, srednja sola, soseda. Sedaj obcasne kavice, v glavnem sva na tekocem o njegovem in mojem zivljenju. Nikoli, res nikoli pa ni bilo med nama niti male iskrice. Ko je spoznal svojo partnerko, sem jo sprejela kot druzinskega clana, prav tako obratno. Najina partnerja sta to sprejela kot del druzine oziroma naju, vendar je zivljenje vseeno obrnilo drugacno zgodbo. To pa je ze druga stran lista…

Franka

Dovoljujem? Ali imam pravico odlocat, s kom se moj moz druzi? Ima on pravico odlocat, s kom se jaz druzim?

Ce te ze zanima, ima moj moz prijateljico in me prav nic ne skrbi. Je ena znana Slovenka, tako da ce bi kaj bilo med njima, bi verjetno ze zasledila v kakem trac cajtngu in bila o tem na tekocem :-)))

Kakšna čast, kaj? In znova bo nekdo mislil, da sama sebi odgovarjaš. Oziroma jaz. :-)))

Normalno, da ima prijateljice, tako kot imam jaz prijetelje. Kaj pa je tukaj čudnega?

Pa tudi objemamo se. In?

kako si uboga, ko takole razmišljaš, sploh, da ti partner nadomesti prijatelja??? Ubogi tvoj mož, kaj vse mora poslušat od tebe, ko bi ti sigurno najraje rekel, kaj me to briga, povej to prijatelju-ici, pa ti tega ne reče, zaradi ljubega miru, ti pa meniš, kako krasno uživata. nehaj no. Partner je le partner in nikakor to ne pomeni, da ti pa zdaj tudi mora biti prijatelj, ali da si povesta vse…

Predlagam odprtje nove teme z naslovom: Kaj razumete pod pojmom partnerstvo.

Ja, so teme, o katerih človek pogovori s partnerjem, ker zanimajo oba, ker se nanašajo na oba. K sreči jih je veliko. So pa tudi teme, ki so veliko primernejše za “obdelavo” s frendi, katerega koli spola že so, sicer prijateljev sploh ne bi imeli, kajne?
Ali pa bi prijatelje imeli samo do takrat, ko bi srečali “gospodiča/gospodično idealno”, potem bi jih pa zavrgli. Kar je po mojem osebnem mnenju najbolj “poden” reč, ki jo lahko naredimo.

imam dva dobra prijatelja: eden je še iz osnovne šole, nikoli nisva nič imela, sva pa od srednje šole non stop tičala skupaj, če se dolgo ne vidiva se pa nikoli ne objemav…., zelo dobro se razumeva in se imava vedno veliko za pomenit…..je tudi partner videl, da ni razloga za ljubosumje, ko sem mu zagotovila, da med nama ni “kemije”…

Haha, verjetno res, moja shizofrena polovica :)).

Malo sem prebrala komentarje. z vsakim bi se lahko na en nacin strinjala.

ne gre za “dovoljenje”, gre za odobravanje. tudi s tem ne bi bilo problema. vsi smo svobodni, lahko delamo kar hočemo, ampak ce smo v zvezi in ce nam je kaj do partnerja, bomo delovali tako, da bo obema kul. ce on/ona težko sprejme, da ima drugi prijateljico, potem naj je ne bi imeli oziroma bi se morali pogovoriti zakaj jo to moti.

ceprav je tudi to nesmisel. sigurno pa je res, da ce je v zvezi vse kul, in da ce fsi ant oziroma punca dajeta en drugemu tisto kar potrebujeta, potem te ne moti “ta prijateljica”.

zanima me vas komentar glede tega, ce se tvoj fant ali moz bolje pocuti v druzbi prijateljice, ker naj bi bila zena kao tecna in ga ne razume. ce si moz in ta prijateljica prevec zaupata in postaneta neka zaveznika, potem se nobena punca ne bi dobro pocutila.

iz lastnih izkusenj govorim, pa nimam problemov s samozavestjo, samo sem pri mozu opazila, da se je zblizal s svojo prijateljico in da ne moreta en dan en brez drugega, da se slisita ali vidita- in sta kao le prijatelja, sej sta, ker mu zaupam in njej tudi, samo posledicno se je moj moz od mene oddaljil in nimava nekih dolgih debat kot prej, ko sem bila jaz njegova “prijateljica”. osebno bolj zagovarjam to, da naj bi bila zena najblizja prijateljica mozu.

strinjam se tudi s tistimi, ki pravijo, da fantu navzocnost prijateljice pomaga razumeti lastno partnerico in zapleteno zensko filozofijo. samo ce potem moz domov pride le jest in spat, ter skupaj nakupujete in se z otroci sprehajate, na mentalnem nivoju pa se odtujita, potem zagotovo lahko upraviceno “sovrazite” prijateljico.

v bistvu je delezna vec pozornosti kot ve in vasemu fantu se itak potem doma ne da debatirat o svetovnih krizah in bla, bla, bla, ker je itak ze debatiral s svojo frendico.

s tem pa je po mojem nekaj narobe. ampak po mojem smo same krive. treba je najti neko ravnovesje, naj ima fant frendico in hkrati moramo paziti, da se nam ne odtuji.

kaj menite?