Nekaj pa res zavidam. In to tako zelo, da skoraj boli.

Svojemu možu, da ima tako fajn ženo.

Ne zavidam nič, ne obžalujem nič, ne sovražim nikogar.
To je po moje recept za srečo.

Srečo, da so bili prvi oz na pravem mestu ob pravem času in zdaj vlečejo velike €
Metabolizem, da se ne redijo oz zlahka shujšajo.
Odločnost, da vedo kaj jim pripada in se ne pustijo za. Jbavat oz zahtevajo svoje
Prespano celo noč brez vsaj 1x zbujanja za uriniranje in ozko tamalo
Sposobnost, da za denar, ugled in status tolerirajo tipovo varanje in jih ne moti, da so tarča posmeha

Ničesar nad čemer imam sam vpliv – partnerstvo, denar, lifestyle, sreča.

Zavidam pa ljudem, ki so občutili starševsko ljubezen. To pa žal ne morem spremeniti.

Ker je predolg in predebel, ga ne morem nikdar poriniti do korena, vsaka prej vpije in me odriva, potem pa tistih 5 cm smem not porinit, krajšat se pa žal ne da..

Ima pa zato njen manjša jajca kot ti.

Dobro povedano – in tudi sam sem podoben. Če me že kdaj kaj zamika.
Predvsem pa se ne naveličam zadev, za katere sem se kadarkoli odločil, da jih želim. Ljudje me čudno gledajo – a večinoma – kar mi je bilo všeč pred – recimo – 15 leti, mi je še vedno. Stvari, aktivnosti in ljudje.