Pa potem nam, ki v bloku živimo težijo, da nimamo miru. Pri nas je blažen mir. Očitno smo vsi ubeži pred norimi vaščani. Ko pridem k sestri na obisk na vas, je VEDNO ampak res VEDNO hrup. Enkrat kosijo sosedje, drugič žaga drugi sosed, tretjič brusijo, četrtič vreščanje otrok (roj. zabava), petič zabijajo, nekaj tolče sosed v delavnici?

Mater, Slovenclji so res en zarukan kmetavski narod.

hm, in kaj si pol ti? Bastard na kavču?

Zakopljite se v jamo.

Sicer ne živim daleč od prestolnice, cca. 14 km.

Ampak: tak mir, kot ga imam tukaj v hiši, ne zamenjam trenutno za noben flet karkoli drugje. Ptiči zbudijo zjutraj, dobesedno. Pa sredi urabanega naselja, vse potrebno na “dohvatu kolesa in tudi nog”, vse od Muller štacune, do pošte, ZDja, železniške postaje, busne postaje, pump, lokalne tržnice, … skratka…..
Je pa ulica, ki ni vezana na glavno prometno ulico, to pa….. Čisti deviški mir in zrak. Tudi nobenega kakšnega preveč entuziastičnega popoldan fleksarsko-žagajoče soseda v hobi delavnici ni, ki bi že v sboto zjutraj začel….. vredno vsakega km , oddaljenega od “big cityja”. Pa v njem rojstvo in življenje preteklih 25 let, tudi v hiši mirnega predela, ampak nikoli ni bilo takega miru.

Lahko ti samo zaželim še takšno srečo naprej. Jaz imam porazne izkušnje iz dveh blokov, slišalo se je od sesanja do kopanja in lajanja psov. Kar je najhujše, kar se ti lahko zgodi, pa so neuvidevni ljudje nad tabo. Jaz sem redkokdaj imel eno uro kolikor toliko približnega miru. Nato sem se odselil, ker bi se sicer najbrž komu kaj zgodilo. Tako da, blagor tebi!

Pri nas je tudi mir. Ok, vsake toliko že kdo kaj ropota, saj smo vendar živa bitja. Ampak se zapreš v hišo in če ne prej, je mir zvečer in ponoči. Moj mož je prej živel v bloku in ko sva bila še fant in dekle, sem večkrat prespala pri njem, preživela tam vikend. Groza od groze, meni se bi v bloku zmešalo. Kar naprej neko ropotanje, tekanje in vreščanje otrok, topotanje sosedov nad nami, stalno glasno f.ukanje levih dveh sosedov, en šolar vadi klavir nekje, en bosanac si nabija narodnjake, kar naprej so se prevažali avtomobili sosedov na parkirišču pod oknom, ob vseh urah so prihajali in odhajali, pa si trobili,……. Grozno. Če že nihče ni robanil, vreščal, f.ukal ali se prevažal z avtom, je pa gotovo kje kaka centrifuga vrtela. Ni šans, da me kdaj spraviš v blok. Če imaš ti tako srečo, da je pri vas mir, reci hvala bogu ter upaj, da tako ostane. Ker je dovolj, da se ti samo eden od sosedov odseli, umre itd., ter v njegovo stanovanje pridejo eni razgrajači. Konec veselega!

Sem živela v bloku in zdaj v hiši in je v hiši vseeno bolj mir. V bloku se je vse slišalo iz sosednjih stanovanj ob nas in nad nami, tega zdaj ni. Zjutraj so me zbudili avti, večkrat je kdo topotal po stopnišču navzdol, tega tudi ni. En sosed v bloku se je rad popoldne pogovarjal z drugim sosedom na nasprotnem balkonu, da je vse odmevalo. Glasba na glas do enajstih, polnoči. Večkrat se je kdo pripeljal pod blok in potem sedel v prižganem avtu tudi pol ure skupaj, zame najbolj grozen zvok. Ugasni motor, madona!

Tudi na vasi je veliko ropotanja, ampak zjutraj in zvečer je pa totalen mir, otroške zabave sicer so, a seveda ne kar naprej, pa itak me otroški vrišč niti malo ne moti. Normalno je, da ropotajo kmetijski stroji, ampak to se nekako navadiš, drugega hudega hrupa pa ni. Včasih kak sosed kaj dela, ampak imamo na srečo normalne sosede in drug drugemu malo vnaprej povemo, kdaj bo potekal kak projekt ali če bomo kaj praznovali.

Meni osebno je sicer še vedno preveč, najraje bi živela nekje, kjer 5 km okoli ne bi bilo nikogar

Zadnjič sem na FB prebrala, da kulturo človeka prepoznaš po tem, koliko hrupa spušča v okolje. Bi se kar strinjala.
No, jaz sem žal na taki vasi, kot opisuje uvodna avtorica. Ker stanujemo ob skalnatem hribu, se vse sliši in odmeva. Pa ni bilo vedno tako, zadnja leta pa dvoji sosedje non stop visijo skupaj, niti ne vem, kaj se imajo toliko za pogovorit, in kar je še najhuje, tradicijo nadaljujejo tudi njihovi otroci, stari tam okrog 20 (dejansko nimajo boljšega dela, kot da cele dneve visijo s svojimi starci, pijejo, včasih jedo in čvekajo, čvekajo, čvekajo).
Kosilnice me ne motijo toliko, bolj razni strajhfixi in kerherji, to je pa res srce parajoč hrup.

V turističnem naselju imamo majhen apartma, naselje 4 blokov s po 15 stanovanji – in tam je, ne boste verjeli, blažen mir in tišina. Sami kulturni ljudje, nihče nima žurov, če kdo že roštilja, je to popoldne in je do desetih vedno že mir.

V našo okolico se je priselil eden res zoprn sosed. In sedaj diktira “njegov” tempo. Ustrahuje, tudi z udarci, meče zemljo in kamenje v hišo, žaga, pili, brusi, parkira svoje stroje v neposredni bližini hiše.
Naselil je krave, koze, čebele v neposredni bližini, tako, da se širi neznosen smrad.
Šele sedaj vemo, kakšen mir smo imeli prej.

Živimo v “idilični” vasici. Ampak žal ob cesti.
Ni sicer zelo prometna in zato je priljubljena med motoristi,
in ko ti pripelje en motor z “retuširanim avspuhom” je kot bi se čez tebe peljal tramvaj.
Pa štirikolesniki, ki hrumijo kot tank, bobni kot bombnik. Ko je sezona, in se vozijo v skupinah, to je tudi”užitek” za glavobol.
In divjanje – brezglavo, to je pa posebno poglavje.
Polno povoženih živali, ježki, muce, srne, zajčki, ptički… tu se vidi vsa kultura voznikov.

In SMETI, te odvežejo kar pred hišo, pobiramo redno, pločevinke, plastenke, zavojčki cigaretnih škatel, higienski vložki – joj kakšen karakter moraš biti da smeti odvežeš v naravi.
Odvežejo tudi mlade mucke.

Glede sosedov pa me nič ne moti, če žagajo, žurajo, kurijo, kosijo.

Nebeški mir je samo, ko pada dež.
To pa je življenje ob cesti.
Ob nakupu nepremičnine, če je seveda namenjena bivanju, bežite od nepremičnine, ki se nahaja v bližini prometne ceste.

Absoluten mir. Smo umaknjeni od ceste, pa obdani s hosto, to tudi precej pomaga.
Jasno, slišimo kakšen traktor, tudi iz hoste se sliši žaganje, ampak ne toliko, da bi motilo, samo toliko, da veš, da imaš ljudi okoli sebe, kar je po svoje tudi fajn občutek.

Ja, pozabila sem omenit motorje. Pri nas so zadnje čase problem motokrosisti. Ti se ne vozijo samo po cesti, ampak tudi po gozdu. Za znoret. Cele vikende poslušamo njihovo žaganje.
Torej, spodaj sosedje, zgoraj v gozdu motorji. Čakam jesen, začnemo prodajat, takrat nikogar več ne bo zunaj.

Srečnica.

Ja, pozabila sem omenit motorje. Pri nas so zadnje čase problem motokrosisti. Ti se ne vozijo samo po cesti, ampak tudi po gozdu. Za znoret. Cele vikende poslušamo njihovo žaganje.
Torej, spodaj sosedje, zgoraj v gozdu motorji. Čakam jesen, začnemo prodajat, takrat nikogar več ne bo zunaj.
[/quote]
Naredili niste pa nič.Samočakate, da boste nekoga zaj….. da se vozijo po mojem gozdu, ha, samo enkrat. A si ti tut not padu?

Če slišiš vse to opisano zgoraj, potem pač nisi na vasi.

Živimo v hiši. Naselje. 20 km od Ljubljane. Živimo skorajda na vasi. Je taka ulica s hišami.
In stalno en hrup. Kar naprej en hrup. Se v zeleni sezoni izmenjavajo od jutra do večera:
TRAKTOR, KOSILNICA, CIRKULARKA, ŠTRAJFIKS. Ni dneva vsaj brez dveh od teh štirih. Če ni eno, je pa drugo.

Pod hišo je ena njiva, okrog hiše so trije sosedje, vsi na kosilnicah seveda. Eden ima kurilno sezono na drva, drugi ima še mal’ enega fuša v garaži, tretji….Ma….

++++++++++ to imaš pa total prav … noro je živeti na deželi

Odvisno od vasi verjetno.. jaz sem danes zadremuckala kar v rastlinjaku na ležalniku mir, tišina, nikjer nobenega hrupa ne nič.. nasploh imam mirne sosede, traktor tu pa tam, kakšen avto gre mimo in to je to. Raj na zemlji. In ta pomlad…… danes je res čudovit dan

Zivim v cetrtem bloku, povsod kar mirno.
V prejsnjem smo ziveli celo v pritlicju ob vhodu, pa ni bilo nekega hrupa.
Nekaj let smo ziveli pri mozevih v hisi, mesto, zdaj hodimo tja na obiske, pozimi je kar mir, kuri pa vsak dimnik po svoje, od marca do novembra je pa skoz nek hrup, vecinoma znosen, vcasih pa fejst zoprn.

Imamo vikend na vasi in to dalec od vseh, zelo na samem, pa tudi tam se kdaj slisi cirkular ali kosilnica, a od dalec.
Med tednom zna bit vecinoma tak mir, da dejansko poslusas tisino. To je tisto, cesar pac v urbanem naselju ne dobis.

Imamo hišo na vasi….
Imeli smo kje živet in, ker sva z možem imela viška denarja, sva se dogovoril, da bova kupila parcelo, kj bova jo potem podarila otroku ali morda kdaj gradila vikend…sajo, da ne razmetavav denar po nepotrebnem.
Meni je bilo vseeno, kje kaj, kakšno le da bo za oba pot vslužbo ostala enako dolga ali krajša. Mož pa je postavil take standarde – hiša na vasi, zadnja v slepi ulici, brez asvalta in obdana z gozdom najbljižnja sosedska parcela pa oddaljena vsaj 100m. Ja misija nemogoče….iskala sva jo 4 leta in jo s pomočjo vseh, ki so vedeli kaj iščeva tudi našla.
V roku treh let smo se preselili edino sosed je oddaljen samo 40m…pa sploh ne vemo, da je tam. Starejši možak, ki živi sam.
Kupila sva košček raja na zemlji.

Kje pa živiš, da je tak mir in svež zrak? Točno nekaj takega iščem.

Kje pa živiš. Ravno nekaj takega iščem, da je mir in svež zrak.

starejši mozak ne bo celo zivljenje tam.in potem?

Tako kot Zvezdana Mlakar samo da je ona faca ti si pa navadna debela ničla

Živim v primestju od 1992, osnovnošolska leta pa sem preživela v v enem od naselij v (takrat) manjšem mestu. Do pred nekaj leti je bil pri nas na podeželju blažen mir. Kar se na podeželju dogaja (oranje, žaganje, podeželska opravila) me nikoli in nikdar ni motilo, nikoli ni odstopalo od normalnih urnikov. Vsi sosedje smo imeli dogovorjeno vrsto obnašanja in vedelo se je, do kje si lahko dovolimo.

Zadnja leta pa katastrofa. Žal so starejši vaščani pričeli umirati, zemljo pa dediči razprodajajo. Vsaka krpa zemlje se proda, na njej zrastejo dvojčki, trojčki, šestorčki. Seveda brez kakršnega koli mikro vrta, okolice, grmička, rožice. Te novogradnje izgledajo tako: cesta, ulica, hiša, parkirišče za avto, mogoče dva avta. In tu nastane problem, ker mi, ki smo pred tem tu kupili ali imeli večje parcele, postajamo njihovi talci.

Priseljujejo se družine iz mesta in njihova nekultura se vedno bolj zažira v mir. Glasne žurke cele noči, nabijanje z zvočniki kot da smo sredi Portoroža v devetdesetih letih, cvilijo gume, nabijajo z motorji, itak da redko kdo sploh pozdravi, pasje ljubljenčke in otroke puščajo na tuje vrtove srat in scat (brez zamere za izraze) in brcat žogo, klatit po tuji lastnini, popolnoma normalno se jim zdi, da se sprehajajo po tujih vrtovih kot da je to nekakšen mestni park, kakšni si dovolijo tudi pobirati pridelke z njiv in vrtov in se celo užalijo, ko jim rečeš, da bi lahko kaj vprašali, pa bi jim dali, ne pa tako. Popolnoma normalno jim je, da z avtom zavozijo v naše parcele (če niso ograjene ali če ni obzidano), pač “če pa nimamo kje parkirat”. Kot da smo jim mi dolžni odstopati naše površine?! Če pride do kakšnega prerekanja, običajno slišim da saj mi tega ne rabimo, ker tako ali tako imamo preveč, da oni bi tudi imeli. Ja, pa kupi si hišo s parcelo, ne?! A zdaj si ti kupiš hišo na vasi brez okolice in ti moram jaz odstopit mojo parcelo, ki sem jo zatravila, posadila drevje, grmovje, vrtnine in drugo, jo redno vzdržujem, kosim, skrbim zanjo – ker???

Tako da jaz ne vidim problema v vasi, problem je v tistih, ki so prišli na vas živet, kot da so v mestu.