Še pred eno uro sem bila tako besno, žalostna, razočarana, da verjetno ne bi mogla nič pametna napisat, vmes sem pospravila stanovanje in semmalo bolj mirna.
A je normalno, da (še ne) eno in pol letnega fantka po tem, ko od jeze vrže igračo ob tla (to vedno dela, kadar je zafrustriran ali rabi pozornost) , oče z zelo zelo povišanim in izrazito besnim (penastim) glasom in blazno grozečim izrazom na obrazu močno zgrabi za ramena, ga dvigne nad svojo glavo in se zadere: jaz ti bom enkrat zbil to metanje stvari iz glave. da mi nikoli več ne mečeš stvari po tleh.
Otrok normalno od strahu (ali česa drugega?) zajoka in jaz kot mama bi morala mirno stat ob strani in to odobravat in se obrnit stran ” da onadva dokončata zadevo”.
Saj vem, da naj bi starša imela enotno vzgojo in se s tem popolnoma strinjam, ampak jaz se s takim načinom res ne strinjam. A je mogoče , da (to se sevda ni zgodilo prvič) je sin zaradi takih očetovih nenadzorovanega besa na očeta manj navezan, da zato – če smo vsi trije – večino časa raje preživi z mano? Da se po parih minutah z atijem oglaša mama mama in hoče k meni? Sicer je zelo ljubezniv in prijazen otrok in se ljudi, ki jih pozna in ki jim zaupa , sploh ne boji. Ko sta sama z atijem, se imata dobro, če pa je zraven mama, hoče k meni in to moža zadnej čase spravlja v izrazito slabo voljo.
Tudi sicer mož zelo težko kroti svojo slabo voljo in ko mu “pokne film” zna bit kar napeto. Bojim se , da sina glede na njegovo starost res pretrdo vzgaja.
Ker ste same pametne in izkušene punce na tem forumu, bi me vaša mnenja zelo zanimala , ker smo seveda pri svojih otrocih včasih neobjektivni, jaz pa si najbolj na svetu želim tole stvar RAZUMNO z možem x-tič predebatirat.
Hvala.

Pri nas je na mojo veliko nesrečo isto!

Ničkolikokrat sem že hotela napisati na forum…

se mi zdi, da bi glede vzgoje rabila temeljit pogovor – ker takale neetnost najbrž ne prinese nič dobrega, sama pa sploh ne odobravam takega načina vzgoje takih majhnih sončkov…

oj, tole pa sploh ni stvar bit enoten ali ne, pač pa, da so določeni “vzgojni” prijemi dejansko že nasilni. Kar pa nikoli ne smeš stat ob strani. Le da v tistem hipu pač pustiš zadevo, potem pa zvečer, ko bo dete zaspalo, pokušaš s pogovorom izvedeti, kako in kaj tvoj možek razmišlja in mu dopoveš, pa brez očitanja, da to kar je naredil otroku po tvojem ni bili ravno najbolje.
Kot prvo 18 mesečni otrok meče stvati po tleh tudi zato, ker se še uči, kako stvari zgledajo, če jih vržeš po tleh, ampak kot pišeš je tvoj otrok to neradil v jezi. In kaj je nardil tvoj mož? Uporabil (zlorabil) je svojo premoč – ki pač izhaja iz dejstva, da je večji – in pokazal otroku, da v bistvu lahko od jeze noriš, če si seveda močnejši. Kajti, kar je on naredil razen zastraševanja ni imelo nobenega drugega učinka. Otrok, če ga bo res ubogal, to ne bo naredil zaradi genialne poteze njegove starševske duše, pač pa zato, ker se ga bo bal.
Predvsem pa – otrok je lahko jezen. Vsi smo lahko jezni – edino kar je, je – da moramo otroka naučiti jezo izraziti in jo “dati ven” na nenasilen način. Kar je naredil on, je bilo isto kot kar je naredil otrok. a ni zanimivo, kako včasih v imenu vzgoje otrokom, ko jim kažemo, kako naj se ne bi obnašali, obnašamo popolnoma enako?

Se podpišem po post Tinkare C.

In, če se pogovarjaš razlagaš, skupaj prideta do zaključka, da to ni ok, pa se zadeva ponavlja in ponavlja????????

In reče, da bo še tebe “pržgal” , če ne boš tiho?????

To glih ne…

…jaz se samo full bojim za tamalega!

Potem mora foter spoznati, da ima problem, ki mu sam ni kos, in mora poiskati strokovno pomoč!

PS Malčki mečejo reču po tleh predvsem tudi zato, ker s tem “ustvarjajo glasbo” – raziskujejoi n spoznavajo zvoke, ki jih oddajajo različni predmeti! To je normalen in nujen del razvoja, ki ga je treba v razumnih mejah dopuščati!!!

Fotru se ne zdi da rabi pomoč… in je noče poiskati. Pravzaprav sva bila nekajkrat pri svetovalcu, ampak se je možu zdelo vse brez veze…

bi pa letel pred vrata ali pa pokam jaz.
se opravičujem za težke besede, toda, a vi veste, da imajo otroci še hujše izpade kot le metanje stvari po tleh v jezi, da jezikajo, da mečejo stvari naokoli, da tepejo, da brcajo … in kaj bo naredil on? Tiho bo 4 minute, pri 5 pa bo udaril?

Udarec pomeni, da ne zna fukcionirati verbalno. da je pravzaprav on rasel gor v istih razmerah, kjer so – namesto, da bi mu priznali jezo in ga naučili usmeriti jo – udarili, zatrli itd. Pa ne mi zdaj prodajati, da je sicer dober oče. Kdor nima svojih čustev pod kontrolo do te mere, da sicer izrazi – jezen sem, ne delaj tega, to ne spravlja ob živce itd. – pač pa zgolj odreagira in to nasilno, nima vse stvari na svojem mestu. In predvsem nima postavljenih meja – tega se ne sme, to se ne sme … hja, saj bo otrok še vedno poskušal, ampak bo vsaj vedel, kje se ustaviti, sicer pa bo deloval tako, da bo vedno gledal od kod bo priletelo. In ko ne bo več samo za jezo s strani otroka, pač pa za nepojeden grah ali razbito šipo (po nesreči) ali za preglasno skakanje po sobi … in bo priletelo tudi takrat, kaj pa potem?

Nič ne reče, tudi sama sem otroka kdaj po riti, ko ni več šlo, ko nisem več znala ali zmogla … to sem “popravila” in sem ponosna nase, da mi uspeva brez tega (ker gre, res gre, je pa naporno ko hudič, včasih je morda le lažje kar butniti).
ampak, če pa je udarec, nasilje edini način vzgoje – naredi to, sicer … – če je udarec način držanja otroka na vajetih, potem pa nekaj ni v redu. In to ne z otrokom.

in če bi hotel udariti še mene – srce moje, samo enkrat in nikoli več. ker se tist hip spokam z otrokom vred ven
do nasilja v družini nisem tolerantna in pika

kaj, a doma se tako obnaša, kako pa v službi reagira? Tam pa je priden delavec, ki vse frustracije požre in jih potem zlije na svojih, kjer se počuti edino v premoči. Žalostno.

če se bojiš za svojega otroka, pomeni, da tvoja družina izgublja natančno tisto, kar bi morala predstavljati v prvi definiciji – kraj, kjer si varen
če se fotru vse skupaj zdi brezveze, če ne vidi, da dela stvari orto narobe, potem je z njim nekaj res narobe.
če sta iz Lj, priporočam dr. Čačinovič na Fakulteti za socialno delo. Ona kot prvo ne očita (in tudi meni je marsikdaj odprla oči) in kaže predvsem poti in kar naenkrat ugotoviš, da si že zdavnaj vse znal, samo najti si moral

kakšen odnos imata pa vidva?

No, moj je bolj verbalno (tepe ravno ne) nasilen, je pa otroka pri 6. m enkrat stresal ker se je jokal in takrat sem mu zagrozila, da ga ubijem, če to še kdaj ponovi.

Sranje, vse skupaj!

če pri 6 mesecih otroka premočno streseš, ga lahko ubiješ
taka reakcija bi pri meni vžgala alarm
na kak način pa je verbalno nasilen? Besede lahko bolijo in uničijo bolj kot udarec, kažejo pa na nekontrolirano reakcijo – sicer jezika ne roke, pa vendar. Mislim, da bo moral kaj ukreniti.
mi lahko pojasniš, kaj so pozitive take zveze?

Vzponi in padci, v bistvu je kregarija samo zaradi njegovega odnosa do otroka.

Gabi me je pa učila, a zdaj tudi svetuje?

tudi.

Zakaj pa misliš, da je tak do otroka? kakšno pa je bilo pri njemu doma?

Malo nezdravo, se mi zdi, čeprav to cela družina prikriva…

Mi prosim lahko priskrbiš kak kontakt od Gabi? Ali poveš kam naj se obrnem?

na strani fakultete za socialno delo sem našla tole:
[email protected]

01 2809253

jaz k njej nisem sicer hodila na svetovanja, zato pa vsake toliko za kak intervju ali članek in se učim, učim, učim od nje :)))

“jaz ti bom enkrat zbil to metanje stvari iz glave. da mi nikoli več ne mečeš stvari po tleh”

Ta tvoj dec NI NORMALEN. On že sedaj, ko je vse še na začetku, otrokove odzive dožlja kot OSEBNO JEBANJE V GLAVO in se temu primerno tudi odziva. Daj si še enkrat preberi napisano … Sori, draga, to so resne grožnje, če pa na otroka zraveh še tuli in besneče gleda, valda, da je otrok posran od strahu.

In še to, danes zmedena, stavit grem, da to ni edini položaj, kjer tvoj mož izrazito brutalno verbalno odreagira. Dajte najprej vzgojit svoje dedce, preden imate z njimi otroke, če jih že v domači familiji niso znali porihtat. Ali pa naj ostanejo sami, vsaj ne bodo škode naprej delali.

Tinkara!

Najlepša hvala!

prosim. Imejte lepe dni skupaj, podarjeni so nam, vsak po vrsti

citronica, v principu se strinjam s tabo, le da se ne morem strinjtai s tistim, če že v familji niso znali porihtat – otroci odrastejo v nasilne odrasle zaradi tega, ker so jih družine naredile take, tako da je cela familija bolj ko ne slabo stoječa glede izražanja jeze – po moje so bile matere vsega hudega trpeče, očetje pa samo grozili, otroci pa se tresli od strahu. Ko so ti otroci odrasli, so v premoči in se – spravljajo na šibke – otroke, žene …
T.

Mat vola, jaz imam soseda, par, ki jima ne morem dopovedati, da eno leto in pol star otrok niti slučajno ne more razumeti prepovedi, ukazov, kaj je prav in kaj ne, sploh pa v tej starosti ne zaležejo fizični ukrepi. To fazo je pač treba nekako pregurat, eni otroci so hujši, drugi lažji primerki, ko so pa stari ene tri leta, pa zaleže tudi kakšna kazen. Skratka, ne bom rekla, da tvoj mož ni normalen, ampak vsekakor takšni vzgojni ukrepi nimajo učinka in je brez veze, da skače iz kože. Naj se skulira, naj poskusi včasih enostavno ignorirati, če otrok igračo vrže ali če se meče ob tla, pa bo bolj zaleglo.

Bravo Tinkara…. Se popolnoma strinjam….

Mi smo tisti, ki otrokom prvi pokazemo, kako odreagirati tudi v “negativnih” custvih… Vsak lahko izraza jezo… vendar na sprejemljiv nacin…
Le kako lahko oce pricakuje, da bo sinko izrazal jezo “primerno”, ce se pa sam ne zna obvladati…
Metanje igrac pri enoinpolletniku… cisto normalna razvojna faza…

“danes zmedena”, mene bi bilo na tvojem mestu posteno strah… Ukrepaj… Srecno-S.

Ob takem zgledu otrok ne more drugače ravnat. Strinjam se s TinkaroC, imata oz. OČE ima zelo zelo resno težavo in mislim, da se povsem utemeljeno bojiš za otrokovo dobro. Če ne bo zaleglo čisto nič drugega, mislim, da tokrat je res na mestu grožnja, da bosta spokala in šla.

Poiščita strokovnjaka, ki pomagal predelati stvari, zaradi katerih mož ma take izpade. Če ne bo hotel in bo grozil tudi tebi, veš, kaj moraš storiti v otrokovo dobro. Odit!

Pa verbalno nasilje ni nič manj hudo in grozno, kot fizično! včasih je še veliko hujše, ker je skrito in nimaš česa pokazat. Le besedo proti besedi.