a je to normalen oče?
Bog ne daj, da bi se to meni dogajalo, uffffffffff kako sem se razkurila.
Oditi dokler ne bo prepozno, ker otrok to čuti in trpi. Imam sinka starega 2. leti in sem se postavila v tvojo vlogo in ti povem, da me je kar treslo in tako hudo mi je kot, da bi bil moj otrok. Srce me boli…………….
Držim vama pesti, da čimprej uredite očka kot mora biti!
lp, Palma
ej, Dove, bog ne daj, da bom kriva še za kak prepir v tujem zakonu, ne samo v svojem :))))
Draga Zmedena, izhajaj iz sebe in iz občutkov, ki ti jih daje razmerje in življenje s partnerjem, povej mu, če se mu le da in mu upaš, kako čutiš, brez očitanja in brez napadanja, preprosto izhajaj iz sebe in svojih občutkov, ne – ti to delaš … pač pa – straši me, ko se zgodi … ne počutim se dobro, ne zaupam ti … a ni v želji vsakega, ki bi rad živel s svojo ljubljeno osebo, da se ta ob njem počuti varno, da mu zaupa? kakorkoli, če sta v bistvu še ugotovila, da je nekaj narobe, pa da je vsakič isto, ko pride do situacije, potem dejansko živi določene vzorce, ki so globoko v njem. Ampak to še ne pomeni, da mora tako ostati. Mislim, da se sam ob reakcijah, kot jih opisuješ, ne počuti dobro – potem ko se jeza poleže in pogleda nazaj – toda samo obžalovanje ne prinaša ničesar. S tem se rane ne zacelijo, srce ne pomiri, pač pa se le ustvari lažen občutek, ki ga je vsakič, ko je zaupanje znova zlorabljeno, težje postaviti nazaj.
S tem, da če se ti odločaš in ostajaš v razmerju, kjer niso stvari na temelju spoštovanja in medseobojne opore in pomoči, strpnosti in razumevanja – kjer je verbalno ali fizično nasilje prisotno – potem si sokriva situacije. Pa ne, da je taka kot je, pač pa da jo tako, kot je vzdržuješ. Odgovorna si za svoje življenje in ljudje se do tebe obnašajo, kot jih naučiš, da se lahko. Premisli. Pogovori se, daj priložnost za popravilo, za spremembo, potem pa.. ker stvar je taka (in obožujem dr. Phila glede tega 🙂 – ali dojameš ali pa ne. In če on pravi, da ve, da ne dela prav, pa to še vedno počne – potem ni dojel. In vprašanje je – kako dolgo boš čakala, da bo?
T.
Bistvene stvari so že druge povedale. Meni se zdi, da vodi to k nasilju v družini. In če ni pripravljen razumeti, kaj otrok razume… pa da še tebi grozi… prav lep zakon to ne more biti. Razmisli o ljubezni… in o ljubezni do otroka.
Jaz bi najprej poskusila z ultimatom, sama najbolj veš, kakšen bi bil najbolj primeren. In potem se bi ga brezkompromisno držala. Če situacija ne bi bila boljša, bi zapokala, ali pa bi ga postavila pred vrata – odvisno od lastniške situacije.
Ker pišeš, da je že itak nagle jeze… zadevo bo moral pač sanirati in ne verjamem, da bi se poboljšal sam od sebe. Mi je pa hudo za fantka.
Srečno!
Ana
