“a je to normalno”

Dejte mi prosim vaše mnenje ali res pričakujem preveč od partnerja? Zadeva je taka, kadarkoli nastopi zame stresna situacija mi jo on še otežkoča. Imam mamo, ki je psihični bolnik in na vsake toliko časa zboli, da je to res hudo, prejšnjič je skor umrla, ker pač tako daleč pripelje njena bolezen, da posredno ogroža svoje življenje. Sedaj je zopet bolna in jo je potrebno čimprej spraviti na zdravljenje, kar je zaradi naše zakonodaje zelo težko (prisilna hospitalizacija je možna le, če resno ogroža druge ali sebe; to je v praksi težko izvedljivo). No v glavnem v takih situacijah, ko mi je mama skoraj umrla, on meni, da če lahko grem za par dni, da se on psihično spočije, da je njemu to preveč.. Takrat bi potrebovala ob sebi partnerja, ki bi mi stal ob strani, ne pa, da moram na koncu jaz njega tolažit in mirit, on pa izsiljuje, da se bo ločil, da ima dosti…
Pravi, da je vedno mama prva, res ne razumem, a pričakuje, da jo bom pustila umret?
Vem, da so to res stresne situacije za vse, ampak vseeno se mi zdi to sebično z njegove strani.
Skratka, vedno, ko je stres (tudi v drugih primerih) mi on naredi še več stresa. V najhujših situacijah se ne morem zanesti nanj oz. mi je lažje sami kot pa z njim. Problem je, da drugače ni napačen in se relativno razumeva, ampak sedaj je počilo in se bo odselil (za nekaj časa ali za vedno, ne veva še). Odločitev je sicer obojestranska, enostavno je preveč pritiskov in pravi, da rabi mir, pa naj ga ima.

Si ti edin otrok ali imaš še kakega brata oz. sestro?
Koliko časa dejansko nameniš mami in njeni oskrbi? Koliko partnerju?
Kako pa partner in njegovi starši?
Živita pri mami? V njeni hiši?

To sprašujem zato, če niso slučajno res preveč ekstremno usmerjena v mamo.
Moja mama je tudi bolna, je včasih kar naporno. Od partnerja bi pričakovala, da mi je v oporo, da me objave, ko je najbolj hudo.

Saj ne vem, kaj točno sprašuješ?
A če je prav, da imaš takega partnerja poln kufer in komaj čakaš, da gre?
Ja, je prav.

Ženske pravite dam ormo mamini sinčki pretrgat popkovino od staršev, ampak kot kaže imate ženska dvojna merila 🙂

Malo za hec, malo za res.

Mož pravi ženi:
“Ženske si vse preveč nalagate: zakon, kariero, otroke.”

Žena odgovori: “Dragi, imaš prav. Odpovedala se bom zakonu.”

Ženske pravite dam ormo mamini sinčki pretrgat popkovino od staršev, ampak kot kaže imate ženska dvojna merila :)[/quote]

Skrbeti za bolano mamo, ali pa viseti na mamini joški pri tvojih letih, sta dve
zelo različni stvari….

Pod pretrgati popkovino ženske razumemo, da je čas, da vam mama neha likati, da vam mama neha kuhati, da vas neha mama preživaljati, da ne živite več na njen račun, da sami plačujete svoje položnice.
Med drugim to pomeni, da odrastete, da niste več odvisni od nje. Ter, da ste sposobni skrbeti za nekoga, ki vam je v življenju pomagal, vas gor spravil. Recimo, če ti mama daje stavanje, da ti skrbiš zanjo, če zboli. Ne ona zate.

Ženske pravite dam ormo mamini sinčki pretrgat popkovino od staršev, ampak kot kaže imate ženska dvojna merila :)[/quote]

Ja pa velka razlika to, da skrbiš za bolno osebo. Ali pa to, da si odrasel in da te mamica pedena in da samo čakaš, da babica umre, da dobiš stanovnje.

Žal je drugače, če imaš zdravo mamo in lažje “pretrgaš popkovino”. Mama živi v svojem stanovanju, pa do pred kratkim je imela partnerja, ki je umrl in sedaj pač mene še večkrat pokliče (vedno sva se slišali vsak dan) in imava dokaj pristen odnos. Res je sicer, da je vloga malo obrnjena in da ji nudim psihično podporo že od 15 leta, vendar je tudi ona ogromno naredila zame in mi vedno nudila veliko ljubezni.
Pri partnerju je pa tako, da nima pristnih stikov s svojimi starši in da je vedno bil na zadnjem mestu v primarni družini, zato se mu sedaj še toliko bolj zdi, da je na zadnjem mestu pri meni, najprej otrok in mama nato on. Nikakor ne dojame, da bi za njega enako letala in da bi njemu enako pustila, da pomaga svojim staršem.
Sem edinka in mama ima samo mene. Kako naj uravnovesim oz. dopovem partnerju, da ga nimam zato nič manj rada, če pomagam mami. Je pa res, da imam manj energije.

Kaj pa tisto v dobrem in zlu??? Ce ti ob prvi tezavici zacne teziti, potem bi se vprasal kaj bo cez 10, 20 let ko se bodo stvari samo se potencirale.
Mislim da je stvar v tem da zenske izbirate tipe kot ostale produkte.
To kar se najbolj “blesci” 😉 Tistega ki ima … “najboljso reklamo-gobec”. In na zacetku je vse super, dokler se ne pojavijo problemcki…. Potem pa stisni zobe in vzemi vse nase ali pa priznaj da si izbirala po napacnem kljucu…

Si res v težki situaciji.
Tudi moja mama je samska. Samo sva dve sestri in se stvar malce porazdeli.
Si mogoče razmišljala, da bi šla s partnerjem na kako terapijo, psihološko svetovanje? Občutek imam, da si precej že prebrala na to temo pa težave vseeno ostajajo.
Jaz sem že razmišljala kako bi mamo spravila malo bolj med ljudi, da bi si našla kako družbo. Zaenkrat mi še ni uspelo. Je pa to po mojem prava pot tako za tvojo kot za mojo mamo. Obe sta osamljeni.
Glede klicanja vsak dan se pa tudi meni zdi veliko. To počnem samo, ko je v bolnici. Drugače ne.
Ampak to je čisto različno verjetno. Vidim tudi druge kolegice, da imajo ene zdrave mame, ki niso samske pa se vseeno slišijo vsak dan.

Pa še nekaj. TI kaj poskrbiš sama zase? Od 15. leta skrbiš bolj ti za mamo kot ona zate. Izčrpala se boš. Mogoče pa mama vseeno ni tako bolana? Misli tudi nase.

Pozdravljeni, hvala za mnenje. Na posvetovalnici sva bila 1x pa je bilo še slabše. Dejstvo je, da nam je mama “pokvarila” poletne počitnice, ker je ravno takrat zbolela in sedaj en dolgo pričakovan vikend na bazenu. Bili smo na vikend paketu in me je klicala policija in kaj bi naredila kot, da sem takoj priletela. No takrat je mož spet začel, da se bo ločil tako, da nisem spala še zaradi njega. No pol, ko sem rekla ok, pa se ločiva, pol se nazaj potegne. Sekira me te dni še dodatno, kao vedno mama, pa kaj nisi rekla policiji, da boš prišla v ponedeljek, tako bi mi dala vedeti, da sem pred mamo… Pa sem mu danes rekla, da sedaj pa jaz ne morem več in da če ne dojame, naj spakira in gre. In on spet, no sej vidim, da imam prav in je mama na prvem mestu…

Zase skrbim na ta način, da uživam z otrokom, ker je mož itak cele dneve v službi, da grem ven na sončka. Pa upam, da bodo letošnje počitnice kej lepše.

Pod pretrgati popkovino ženske razumemo, da je čas, da vam mama neha likati, da vam mama neha kuhati, da vas neha mama preživaljati, da ne živite več na njen račun, da sami plačujete svoje položnice.
Med drugim to pomeni, da odrastete, da niste več odvisni od nje. Ter, da ste sposobni skrbeti za nekoga, ki vam je v življenju pomagal, vas gor spravil. Recimo, če ti mama daje stavanje, da ti skrbiš zanjo, če zboli. Ne ona zate.[/quote]

Aja, mama pa je lahko odvisna od hčerke al kako? Ccccc, ni pretrgala popkovine 😀

Zakaj imam občutek, da ti bi bilo lepše brez moža? Kaj ti sploh nudi? Topline očitno ne, razumevanja tudi ne, za pogovore tudi ni. Take stvari so pa po mojem bistvene.
Čeprav tisto vsakodnevno klicanje mame je res potrebno?
Drugo je to, da te kliče policija in tudi, če si na dpustu pač ne moreš drugače. Tudi meni je že več dopustov, takih v tujini, padlo v vodo ali pa sem morala domov. Ampak mami želim stati ob strani. Je naporno, ampak ni sama kriva, da je bolna.

“Posle jebanja nema kajanja”

mogoče pa si si naložila preveč. če prav razumem, je mati psihični bolnik, za katero od 15 leta skrbiš ti. Torej je mama en velik otrok, ki je na prvem mestu, potem imaš še svojega otroka, kje pa sta vidva z možem? Kaj bi naredila ti, če bi mož imel tako mamo kot ti in bi toliko časa porabil zanjo kot ti? Tukaj je odgovor.

Da odgovorim na vprašanje, sej moja mama, ko ni “bolna” lahko dokaj normalno funkcionira, hodila je v službo, skrbela za gospodinjstvo, vendar je mogoče bolj osamljena in me zato večkrat pokliče, pa rada bi, da jo 1x na 2 tedna peljemo v trgovino, pa res je, da ji sedaj zadnjih par mesecev, odkar je ostala sama, tudi finančno malo pomagam, saj ona s svojo penzijo ne preživi (plačam ji eno položnico, pa kupim ji hrano, cca 150 eur na mesec) in to gre mojemu možu zelo v nos. Res je, da smo zaradi tega mi prikrajšani, ampak ona nam je dobesedno kupila stanovanje, da smo sedaj brez kredita (če ne bi imeli 400 eur. vsak mesec na 30 let) in mislim, da je fer, da ji pomagam.
Ni toliko čas, ki ga porabim, ampak bolj stres ob hospitalizaciji in njegov občutek, da nas nadzira, ko nas vsakodnevno kliče. Sej to sem mami že omenila, da se, čez vikende, ko smo bolj doma, midve manj slišiva (čez teden moža itak ni). Poskušam razumet, kako bi se jaz počutila, če bi bilo obratno, ampak tudi jaz moram zaradi njegove vzgoje in odnosa do njegovih staršev, z njim ravnati drugače (rabi ful pozornosti, po drugi strani pa je dostikrat rad sam, pa živčen tip človeka je) tako bi tudi on lahko mene razumel. Ne, on pa zadnje čase konstantno napada mojo mamo, pa hoče, da sem še jaz jezna nanjo, kot je on na svoje.

Hmmmm a ni to isto kot mamini sinčki? 😛

Ah ja kako fajn je prebirat dvoličnost, nekaj ja, drugo ne, sodniški ženski Svet…. zakaj se ne znajde sama, aja ni sposobna, kot jaz baje ne in ostali.

Čakaj, tvoja mama je kupila stanovanje v katerem živi tvoj mož? Zdaj mu gre pa v nos, ker ji ti pomagaš?
Občutek imam, da je pol stanovanja tudi nanj napisano, ker drugače ne bi imel takega odnosa?
Ko je rabil njo, je bila dobra, zdaj pa ji še ti ne bi smela pomagat? Verjetno še komaj čaka kaj bi podedoval (prek tebe).
Je pa sedaj, ko je mama v fazi žalovanja, še toliko na slabšem. Kdor ni okusil kako je to, težko razume. Tako, da verjamem, da ji je grozno. Tudi verjamem, da je naporna (čeprav ti tega ne omenjaš, ampak vem kakšni smo ljudje, če se nam kaj takega dogaja kot se njej).
Si kaj razmišljala, da bi jo spravila malo med ljudi? Mogoče kako društvo, izlet? Namreč to njeno psihično stanje se bo še stopnjevalo. Žalovanje traja zelo dolgo. Lahko za vedno, če vmes ne pride kaj pozitivnega.

Ne, niti malo ni isto kot mamini sinčki.
Mamini sinčki so pezdekti, glede na EMŠO odrasli, v glavi pa otročji. Visijo pri mamici, namesto, da bi sami skrbeli zase. Nihče se ne zgraža, če mama skrbi za 30letnika, ki je bolan (pa ne prehlada, ampak kaj bolj resnega). Druga pa je, če na njej visi zdrav 30letnik.

Avtorica pa skrbi za bolno osebo. Šibko osebo. Pomaga osebi, ki si sama ne more pomagat. Ja in pomaga osebi, ki ji je pomagala kupit stanovanje.

Avtorica, mogoče prebereš še kako knjigo kot je recimo Strupeni starši ali kaj takega. Saj ne mislim, da je tvoja mama slaba. Mislim pa, da se ti zelo razdajaš in pozabljaš nase pa mogoče kaj najdeš v takih knjigah.

Če sem dobro razumela, psihijatrija ima tako stališče da s svojo opustitvijo pomoči povzroča še v Vas sresno stanje?

Je TO normalno? Ste Vi torej dolžni trpeti stres in to za Vas (torej, za okolje) NI OGROŽAJOČE?

Očitno je, da si dobra in zanesljiva ženska in da te lepo vsi po vrsti izkoriščajo.
Pa poglejmo moža. Ko je lušto in zabavno je zraven, ko nastopijo težave, pa mu je vse odveč. Je žal neodrasel človek in je verjetno prav, da ga pustiš, da gre zase. Naj spozna, da ni tako lahko biti sam. Če ne bo imel ljubice, bo slej ko prej prilezel nazaj. Ti pa dobro razmisli, če ga pustiš stran, potem naj tam tudi ostane. Ker sicer, po malo tu malo tam, kakor mu bo pač ustrezalo.

Glede mame. ja prav je, da ji pomagaš. Pomagaj ji finančno, čas ji posveti, vendar poskusi, da se ne boš preveč čustveno obremenjevala. Prereži popkovnico. Nisi ti kriva, da je mama bolana. Ti si odgovorna le zase. Preberi kakšno knjigo na to temo in boš videla, da sta tako partner kot mama čustvena vampirja.

Ko boš enkrat znala postaviti čustvne meje med tabo, mamo in partnerjem, ti bo precej lažje.

Ja, res je, bi se strinjala, da sta oba čustvena vampirja. Hvala za nasvete in odločne reze, ki sledijo.

Babola, držim pesti za tvojo mamo. Predvsem pa držim pesti zate. Res, poskrbi zase. Ti si na prvem mestu. Če ti zboliš, ti nihče ne bo pomagal (saj vidiš kakšen je mož) in tudi ti ne boš mogla bolni mami pomagat. Zato v prvi vrsti poskrbi zase.
Vso srečo.