a je to normalno

Nekam moram napisat, drugače se mi bo še zmešalo. Sem v zvezi s moškim, ki je ločen in ima tri otroke. Ločil se je nekaj let preden sva začela midva. Imel je en kup težav, ko sva se spoznala. Po ločitvi je vse zapustil ženi, tako, da je sam brez svojega premoženja. Jaz mu ves čas pomagam, da lahko skrbi zase, za otroka, dva sta že na svojem, da hodi normalno v službo. Podpiram ga finančno, da se je losal starih dolgov, ki jih je imel zaradi kreditov, ki sta jih imela z ženo in jih je on prevzel, tudi sedaj ga finančno podpiram, ker zasluži premalo za bivanje, življenje in skrb za otroka. Ne živiva skupaj. Cel teden delava vsak na svojem koncu. Vikende mora velikokrat preživet z otrokom, čeprav ga ima pri sebi vsak drugi teden. Če mu rečem, da ni potrebe po taki odgovornosti in, da glede na to, da sem ga rešila iz totalnega propada lahko kdaj misli tudi name, me kam pelje, se kdaj spomni name, recimo danes, ko imamo ženske praznik. Ne, on mi skoz piše kako je z otrokom in se moram jaz skoz s tem ukvarjat, mu delit nasvete, celo takrat, ko je z otrokom bivša žena. Pa ta otrok ni dojenček, da ne bo pomote. Ali mislite, da sem egoistična in zahtevam preveč? Ali moški manipulira z mano? Vedno bolj imam občutek, da me dobro vodi skozi to igro. Jaz se skoz trudim, da je vse urejeno, ko bi imela čas za naju pa se moramo vedno pogovarjat o njegovih problemih, ko že mislim, da je finančno in drugače urejeno, se že pojavi kakšen vrag. Z otrokom se tudi ves čas dopisuje, tudi, ko je z mano, tisti dan, dva, največ štiri na mesec. Drugače pa rad žura in, ko pride k meni je ves vesel, če pridejo sosedje, da se kaj spije in dobro poje, seveda jaz sem financer in mnogokrat tudi kuhar 🙂 Ker so večinoma moški je včasih še ljubosumen, da se je kdo pogovarjal preveč samo z mano. Ko mi je enkrat to omenil, sem pa res znorela. Ima pa tudi dobro lastnost in to je, da je dober v postelji in tudi sicer ljubeč ali se pa samo naredi, da lahko potem vse dobi. Ampak to mi počasi ni več dovolj, ker sem utrujena od odgovornosti. Imam tudi psihično naporno službo.
Hvala, ker ste me poslušali.

Medicinska sestra? 😉

Malce morda nesramno, a je ta vzorec tako značilen, da res pomoje je nekaj na tem.
Možače rešujejo svet (politika).
Medicisnka sestra mamine sinčke in zavožene nezrele moške.

Niste partnerka, ampak Rešiteljica.
Temu primerno se obnaša tudi vaš nedorasel fantek, pardon partner (naziv “moški” si še dolgo ne bo zaslužil).

Nič torej čudnega in nenavadnega.

Rešiteljica nezrelega partnerja in hkrati princeska, z vitezom in koledarjem v roki (dan žena, valentinovo, materinski dan, rojstni dan itn.), ne gre skupaj.

Se bo treba odločit, Rešiteljico umaknit na zadnje mesto, in v ospredje postavit Sebe, ter razmislit kdo ste pravzaprav, kaj si želite od same sebe, kaj si želite od partnerja, kakšno partnersvo bi pravzaprav radi sploh imeli/živeli, in najpomembnejše KAJ STE PRIPRAVLJENI ZA VSE TO DEJANSKO NAREDIT, PREMAKNIT?

Lea, prav ste odgovorili. Delam v medicini vendar ne kot sestra. Žal je tako, da se sploh ne zmorem zoperstaviti temu vzorcu. Saj on mi reče, naj se ne toliko trudim, ampak, če se ne takrat in takoj imam jaz še večji problem, pomeni več denarja, več dela za nazaj, manj skupnega časa… Rada bi vaš odgovor ali lahko zahtevam, da je več dni pri meni oz. jih nameni zame. Na mesec je z mano natanko 5 do 6 celih dni.

Vedno lahko izrazite kaj si želite, kako se počutite.
Zahtevati ravno ni vzpodbudno v enakovrednem partnerstvu.
Partner ni vaš otrok, niti vaš podrejeni sodelavec, od katerega morate nekaj zahtevati, da se to naredi.
Lahko pa izrazite vašo željo, kaj si želite.
In tudi česa si ne želite ali manj želite itn.
In kaj vam manjka (izhajajte zgolj iz sebe, brez obtoževanj v smislu, ker si tak in tak, ker ti vedno to in ono..brez besed “vedno” in obtožb glede njegovih dejanj, obnašanj ali pa nedejanj).
Precej težko, ane? (Ampak se da.) 🙂

In začnite ga obravnavat kot sebi odraslo osebo.
Torej, nič več v naprej razmišljanj (če tega zdaj namesto njega ne naredim, potem on tudi ne bo naredil), kaj bo ali ne bo on naredil, razmišljal, si o tem mislil.
Ne zaključujte v naprej njegovih ne-del, in ne-razmišljanj, misli in ne-počutij!

Ja, razumem, za nekoga, ki dela ažurno, misli tri korake v naprej (lahko delno tudi profesionalna deformacija), je navajen imet “vse pod nadzorom”, bo to izredno težko delo.

Ampak, če dejansko ne želite nadaljevat odnos, kjer ste vi predvsem rešiteljica in mama, potem morate ta vzorec prekinit in tudi riskirat, da se bo morda vse skupaj podrlo.

Če vas sedanji partner ne bo imel interesa odrast, si bo verjetno poiskal drugo rešiteljico/mamo.

Želim vam najboljši razplet za vse vpletene..

Hvala, poznavalsko, ni kaj. Bi ti ga kar prepustila za kakšno leto, da ga urediš 🙂 Ker tipo res dobro zgleda, fizično mislim, pa saj tudi pameten je, morda še preveč, zato me ima tako v oblasti. Pa preklinjam tisti dan, ko sem ga spoznala. Lahko bi čisto lepo in brezskrbno živela, pa še na računu bi bilo veliko več plusa 🙂 Lea thanks!

Napačen pogled.. nič ni tu za “Urejati” druge.

Dovoljeno nam je spremeniti le sebe, drugi morajo imeti sami lastno voljo za kaj takšnega.

Edini izhod je torej sprememba vašega odnosa do “nedonošenčka” (ki lahko to vlogo samo dovolj zvesto igra, da se vam instinkt cankarijanske matere lahko do popolnosti sproža).

Posebne vrste paradoks, pa je “moški”, ki je nesposoben na vsakem vogalu, hkrati pa je “dober v postelji”?
Kako je lahko nedonošenček, s katerim imate ves čas opravka, stroške.. sploh še lahko “moški”?
TROT morda, moški definitvno ne.

Zakaj bi žensko to privlačilo?
Dokaj preprosto: vsa ta nebogljenost daje lažen občutek varnosti. Na več načinov. Prvi je ta, da pravzaprav ni moški in torej ni nevaren, v klasičnem aktivnem pogledu.
Kot drugo je varen, ker je nebogljen.. ne more nič.. potrebuje vas.. je odvisen od vas.

Vzpostavljana je odvisno zasvojen odnos, ki ne služi odnosu med partnerjema, temveč iluzija varnosti znotraj so-odvisnosti.

V Drugem Spolu je Simone de Beauvoire lepo zapisala: “Avtentična svoboda je recipročno prepoznavanje dveh svobod.”
Med vama ni nobene svobode. Vi v njem prepoznavate nebogljenčka, on v vas ‘rešiteljico’ – če uporabim izraz Levinje39 oz “mamico”, če si izposodim izraz dr. Marijana Košička.

To ni odnos dveh enakovrednih, samostojnih in odraslih osebnosti. Ne, tu gre za vzpostavljanje odvisnosti.
Razlog podan: navidezna varnost – nič ni potrebno res riskirati: čutenja, ljubezni, bližine.. ker gre ves čas za skrb za nedonošenčka.. in materinsko oskrbo z druge strani.. s primesjo Ojdipovega kompleksa, ker se pač z Jokasto tudi seksa.
Skrb za otročička ni ljubezen. To je starševska ljubezen, ki nima veze s partnersko. Za seks pa vemo že tisočletja (najstarejša obrt!), da se ga da lepo ločevati od ljubezni.
V vsem skupaj tako praktično ni kančka ljubezni. Veliko preslikav in pogiravanj, kjer se veliko osebno žrtvuje, dejansko ljubi, ljubi neodvisno in samostojno osebnost, praktično nič.

Dr. Janes Rugelj bi rekel, da se lahko v vas ves čas prazni (hkrati vem jemlje finance in čas) in tudi odlaga vse svoje sranje (pleničke?).

Edina rešitev je, kot že Levinja39: počasen odmik od vaših vzdrževalnih vlog in počasno osamosvajanje obeh. Na enakopravnih osnovah, kjer je vsak odgovoren za svojo stran, kjer se finance, naloge, delo, skrb, ljubezen.. kot tudi osebnost ne meša v neko nepregledno godljo, temveč ima vsak svojo jasno mejo.
TO ste VI.. to je on.

Znate sploh potegniti mejo, kje se začne on in končate vi?

Hvala za izčrpen odgovor. Uf, mi je kar slabo kam sem zabredla. Želela sem imet pravega, samostojnega moškega. Saj tako se je kazal na začetku, vendar se je počasi po malem prikradla ta “odvisnost”, jaz sem vedno bolj pomagala, ker sem si mislila aha, še to naredim, plačam in potem živiva lepo kot dve samostojni osebi, ki skrbita vsaka zase, naprej. Ampak ne, ko že mislim to je to spet skoči kakšna nova potreba, stvar ven. To, da je v prejšnjem zakonu samo on delal, da je v bistvu skrbel tudi za hišo, otroke, potem pa vse prepustil ženi. In še sedaj zelo skrbi, da je njim ugodno, da nimajo skrbi prevelikih. Saj nimam nič proti, da je tako vendar do neke mere. Ves čas imam občutek, da zame je čas, ko je vse ostalo urejeno. Če ni z njegovim otrokom tem, ki je skoraj polnoleten vse ok, kakšna malenkost se ne more sprostit. Kot, da ne bi zaupal bivši ženi, da lahko naredi ok. Če boste še kaj napisali, se vam že v naprej zahvaljujem. Sem kar malo pomirjena, da uvidim v kaj sem zabredla.

Noben odnos ni instanten. Vsi odnosi se RAZVIJEJO v takšne, kot so v danem trenutku.

Uporabna prispodoba je: “Če žabo vržemo v lonec vrele vode, bo skočila ven.. nasprotno, če jo počasi kuhamo, se bo skuhala do smrti.”
Kot rečeno, gre za metaforo, ne resničnost. V naravi bo žaba v obeh primerih prej ali slej skočila ven!

Nenazadnje tudi ljudje, ko ugotovijo, da je voda (odnos) postala prevroča. 50% ločitev govori prav o tem.. nihče ne bi šel v odnos, poroko, če bi vedel, v kaj se bo počasi razvil.
A ker se počasi odvija, ne opazijo teh sprememb in izskočijo veliko kasneje, kot če bi jih nekdo neposredno v takšen odnos vrgel.

Medsebojno “kuhanje” torej traja nekaj časa. Počasi primer za primerom oba testirata do katere meje je še dovoljeno iti. Pa to velja tako za fizično nasilje, verbalno ali zgolj medsebojno manipuliranje na drugih področjih. Vsakič se vzame večji košček.
Neke vrste odrasla verzija “Zemljo kradi si”. Dokler eden izmed partnerjev (ponavadi ženska, saj le cca 20% ločitev inicirajo moški) ne ugotovi, da se je njeno življenje skrčilo na premajhen prostor.

Krivda je torej nesmiselna, in še dodatno obtežuje ljudi, da bi se zaganili in premaknili. Ponavadi je prav krivda tista s katero nas druga stran manipulira. Krivda je osnovni vzvod zlorabe.

In če drži vaša karakterizacije moškega s katerim ste, je tudi sam ujet v krivdo do otrok/otroka (in delno bivše partnerke). Zaradi te krivde ni sposoben videti realne slike.. in predvsem najbolj pomembnega faktorja vseh oblik ljubezni: NAJPREJ MORAMO IMETI RADI SEBE, da bi sploh lahko imeli radi druge.
Slepo žrtvovanje za druge, ni ljubezen. Je zgolj dokaj glasno izkazovanje, da sploh ne znate ljubiti.. ne druge, ne sebe.

“Bog je najprej sebi ustvaril brado”, pove že Biblija. Tudi dr. Janez Rugelj je ta fakt koristno uporabil, ko je k njemu prišla pacientka, vsa psihično sesuta, alkoholičarka, ki je že v prvi seansi zasanjano vzdihnila: “Tako rada bi pomagala drugim.”
Rugljev odgovor, sicer brutalen – a nekako potreben, kot klofuta histeričnemu, je bil: “Kako boste vi drugim pomagala, če še sama sebi ne (z)morete?”

In prav v tem Rugljevem stavku, prafrazirani Bibliji (se pravi modrost je s človeštvom že nekaj tisoč let – Židje so prepisovali namreč od Egipčanov, Babiloncev..), se skriva resnica.

Moški se žrtvuje za otroke in bivšo iz neke nedefinirane krivde v svojem življenju.. vi se žrtvujete za žrtvujočega!?!

Eno je rešiti utapljajočega. Ga rešiš in to je to. Nekaj popolno drugega je reševati človeka, ki se vsako popoldne utaplja v lokalnem presihajočem jezercu, točneje mini mlakuži, pravzaprav luži, če smo kruto odkriti.
Kolikokrat se mora ta človek še utapljati, da vam potegne, da to ni vaš problem?

Je pa problem, zakaj si želite ves čas reševati? In to “rešujoče” ljudi?
On “rešuje” otroke, bivšo.. vi rešujete njega. A vidite perfidnost situacije?

Nihče dejansko nikomur ne pomaga, še manj rešuje. To je zgolj en takšen grosteskni ples (čustvenih) invalidov, ki si podajajo berglo (čustveno).

S partnerjem vas tako veže potreba po žrtvovanju (iz krivde katere vzroka se ne upate lotiti).. po podajanju bergle, upajoč, da se bo nekako ta leseno kovinska naprava za pomoč pri hoji nekako le razvila v nekaj človeškega.. v čustvo, v ljubezen.
Če je Pinokio upal, da bo postal pravi človek iz mesa in krvi.. vi to upate za berglo.
Zase si ne upate. Zanj tudi ne.

In na koncu, te absurdne zgodbe, bo bergla shodila.. odlšla.. vidva si bosta našla novo. Berglo, da ne bo pomote.. ki bo nadomeščala “odnos”, ljubezen, samozaupanje.. zaupanje vase.

Seveda bi si človek želel, da takšne zgodbe ne bo.. a želja ni dovolj. Se je potrebno ozavestiti vseh svojih vzgibov in nezavednega, česar pa se večina ljudi ne želi lotiti.
Bergle so namreč tako enostavne.. tiste fiktivne.

Po drugi strani pa seveda dajejo upanje posamezniki, ki se pred temi lastnimi kremplji nebogljene ujetosti vseeno izkopljejo.
Dovolj karizmatičen dogodek je ponavadi povod. Nekaj, kar človeka pretrese do kosti. Običajno smrt bližnjega (se vprašamo: ali bi res tudi mi radi živeli tako? Zavrgli življenje na ta način?), včasih nekaj čisto navidezn obstranskega: knjiga.

Samo, tisti, ki ga zgane knjiga.. je očitno že iskal. Knjiga je bila samo pika na i.

Pika na i.. ali bergla.. odločitev je pravzaprav vaša.

Stepni Volk hvala, zelo poglobljeno in izčrpno, tudi kritično branje. Vse sem razumela. Sedaj me čaka naloga, da se preprosto ali “nepreprosto” oddaljim od njegovih problemov, da se naredim kolikor toliko imuna do brezveznih skrbi, ki jih ima (on mi sicer takoj reče, da nisem sočutna, če ne potrdim njegovih skrbi ali, da minimiliziram problem). V bistvu to večkrat že sedaj počnem ampak zna zelo lepo manipulativno pripeljat stvari spet nazaj. Tako, da vse vem, ampak v realnosti to težko uresničujem. Ljubezen pa vsekakor je, vsaj z moje strani, z njegove se tudi kaže, ampak kljub temu nisem prepričana kaj bi izbral, če bi se nekega dne odločila v smislu jaz ali bivša družina. Pa saj nočem da bi moral tako izbirati, ker se mi zdi otročje, raje bi, da uvidi problem, ki ga ima in to je res nek občutek krivde povezan z bivšo družino. Čeprav tega mrtev ne bi priznal. Ko nanese tema na to je konec pogovora.

Saj ne morem verjeti kaj berem, ljuba ženska! Njegovi problemi so samo njegovi problemi in naj jih rešuje sam! In za božjo voljo ne financiraj ga! jaz tu ne vidim nobene ljubezni ,si samo zavod za financiranje in svetovanje! Družina mu bo vedno na prvem mestu ker ima slabo vest! Losaj se ga , ženska!

No saj taka grozljivka spet ni 🙂 In ne morem reč, da so njegovi problemi samo njegovi. Ko si z nekom v ljubezenski zvezi, pač probleme rešuješ skupaj. Če jih ne, postanejo ovire tako velike, da preprosto skupaj ne moreš več bit. Midva nisva tista generacija, ki takoj obupa in reče to je tvoj problem, jaz grem stran, ker nočem imet problemov. Saj bi jaz tudi lahko tako rekla, vendar sem sicer rada z njim, se dobro ujameva tako v pogovoru, kot tudi v postelji. Tako, da ne bi kar zavrgla na hitro vse to. Rada bi se pa naučila v tem polju pomoči prenehati delovati kot rešiteljica in bi želela, da preko moje spremembe uvidi tudi sam, kaj mu je storiti. Da ne bo pomote je sicer zaposlen, samo zasluži premalo, ker ima kredit zaradi bivše žene, ker ni hodila v službo in je sam financiral družino.