A je tu kakšna kateri se je fant ubil-samomor?
Ti pa si kot švicarski sir kar se tiče misli o pogumu. Kako moraš biti tako slepa, da misliš, da se ljudje lahko brez korajže, poguma vržejo z neke velike višine na beton ali na kak podoben način. Ja svašta. Še z višine v vodo ne upa vsak skočiti kaj šele kaj takega. Ste pa res pojave. Če ne bi prebral ne bi verjel. Ne glede na to katere misli se nabirajo v zavesti človeka, da se odloči za kaj takega mora še vedno sprejeti odločitev in jo realizirati sam.
Ti pa si kot švicarski sir kar se tiče misli o pogumu. Kako moraš biti tako slepa, da misliš, da se ljudje lahko brez korajže, poguma vržejo z neke velike višine na beton ali na kak podoben način. Ja svašta. Še z višine v vodo ne upa vsak skočiti kaj šele kaj takega. Ste pa res pojave. Če ne bi prebral ne bi verjel. Ne glede na to katere misli se nabirajo v zavesti človeka, da se odloči za kaj takega mora še vedno sprejeti odločitev in jo realizirati sam.
[/quote]
To je dejanje obupa. Pogum je, ko se spoprimes s tezavami.
Jaz mislim, da je nekaj v ozadju. Poznam primer kjer je punca dolgo rabila, da je spoznala tistega “pravega”, pa je imela res veliko “obozevalcev” ampak ona je hotela samo njega. Preprosto ga je imela res prevec rada, da bi pustila, da odide in na koncu jo je se on prizadel. Ni se mogla sprijazniti s tem, da ni vredna prave ljubezni, ni se mogla nobenemu zaupati, da bi povedala kaj cuti. Mislila je, da jo noben ne razume. In zato je storila samomor. Vse to se je zgodilo tako na hitro. Eni potrebujejo cas, da prebolijo, drugi si raje vzamejo zivljenje kot, da trpijo in, da se sprijaznijo z izgubo ljubljene osebe.
To je očitno bila iluzija v njeni glavi, obsedenost, umišljenost. Zaradi drugih si nikoli ne vzamemo življenja. Vedno zaradi sebe in svojih travm, bolezni, duševnega stanja itd. To, da rečete, da je bilo zaradi nekoga je zelo krivično do te osebe. Trpljenje je del življenja in nikoli nam nihče ob rojstvu ni obljubil, da bo vedno vse šlo gladko. V tem sploh ni smisla. Težave in preizkušnje pridejo z namenom in zato jih moramo spoštovati in ceniti, da bi se naučili ceniti lepe trenutke. Ljubezen je le en segment v življenju, en majhen delček naše poti, kaj pa vse ostalo? Tako nepomembno imeti zdravje, družino, prijatelje, vse lepe dogodke, za katere nekdo vsak dan moli, da bi imel in doživel? Samo zato ker ene stvari od nešteto tistih, ki jih je dobila tokrat ni (ker je tako zanjo verjetno tudi najboljše) je življenje kar naenkrat nevredno? Bullshit. Malo več hvaležnosti in čuječnosti, pa bi ugotovila kaj vse IMA. Je treba vsako jutro prešteti blagoslove in biti hvaležen za vse, kar nam je dano, pa ne bo nikomur padlo na pamet delati samomor. Še posebej ne za take neumnosti kao v imenu “ljubezni”. To ljubezen ni in ne zlorabljajte te besede za take namene. Ljubezen namreč ne boli. Ljubezen ne škodi. Ljubezen ne ubija.
To je očitno bila iluzija v njeni glavi, obsedenost, umišljenost. Zaradi drugih si nikoli ne vzamemo življenja. Vedno zaradi sebe in svojih travm, bolezni, duševnega stanja itd. To, da rečete, da je bilo zaradi nekoga je zelo krivično do te osebe. Trpljenje je del življenja in nikoli nam nihče ob rojstvu ni obljubil, da bo vedno vse šlo gladko. V tem sploh ni smisla. Težave in preizkušnje pridejo z namenom in zato jih moramo spoštovati in ceniti, da bi se naučili ceniti lepe trenutke. Ljubezen je le en segment v življenju, en majhen delček naše poti, kaj pa vse ostalo? Tako nepomembno imeti zdravje, družino, prijatelje, vse lepe dogodke, za katere nekdo vsak dan moli, da bi imel in doživel? Samo zato ker ene stvari od nešteto tistih, ki jih je dobila tokrat ni (ker je tako zanjo verjetno tudi najboljše) je življenje kar naenkrat nevredno? Bullshit. Malo več hvaležnosti in čuječnosti, pa bi ugotovila kaj vse IMA. Je treba vsako jutro prešteti blagoslove in biti hvaležen za vse, kar nam je dano, pa ne bo nikomur padlo na pamet delati samomor. Še posebej ne za take neumnosti kao v imenu “ljubezni”. To ljubezen ni in ne zlorabljajte te besede za take namene. Ljubezen namreč ne boli. Ljubezen ne škodi. Ljubezen ne ubija.
[/quote]
Tale zapis.
Se eno dejstvo od mene:
Bolečina je neizogibna, trpljenje pa je stvar izbire.
To je očitno bila iluzija v njeni glavi, obsedenost, umišljenost. Zaradi drugih si nikoli ne vzamemo življenja. Vedno zaradi sebe in svojih travm, bolezni, duševnega stanja itd. To, da rečete, da je bilo zaradi nekoga je zelo krivično do te osebe. Trpljenje je del življenja in nikoli nam nihče ob rojstvu ni obljubil, da bo vedno vse šlo gladko. V tem sploh ni smisla. Težave in preizkušnje pridejo z namenom in zato jih moramo spoštovati in ceniti, da bi se naučili ceniti lepe trenutke. Ljubezen je le en segment v življenju, en majhen delček naše poti, kaj pa vse ostalo? Tako nepomembno imeti zdravje, družino, prijatelje, vse lepe dogodke, za katere nekdo vsak dan moli, da bi imel in doživel? Samo zato ker ene stvari od nešteto tistih, ki jih je dobila tokrat ni (ker je tako zanjo verjetno tudi najboljše) je življenje kar naenkrat nevredno? Bullshit. Malo več hvaležnosti in čuječnosti, pa bi ugotovila kaj vse IMA. Je treba vsako jutro prešteti blagoslove in biti hvaležen za vse, kar nam je dano, pa ne bo nikomur padlo na pamet delati samomor. Še posebej ne za take neumnosti kao v imenu “ljubezni”. To ljubezen ni in ne zlorabljajte te besede za take namene. Ljubezen namreč ne boli. Ljubezen ne škodi. Ljubezen ne ubija.
[/quote]
Saj si mislim, da tebi kot najstnici ni bilo dano popolnoma izgubiti glavo zaradi zaljubljenosti. Poznam kar precej takih primerkov, ki so se danes v hladnih brez čutnih, preračunljivo zakonih. Nikoli niso čutili strasti in ognja, ker tega v njih pač ni.
Glej, smo pa tudi čisto druagni ljudje, ki se, ko se zaljubimo, zaljubimo na polno, zgubimo glavo, ni nam mar zase, samo za tistega, ki ga naše oči edine vidijo. Razložit to tebi je čisti nesmisel, ampak tisti, ki so pa to kdaj doživelli pa vejo, da se ob koncu take zveze svet dobesedno ustavi in se zdi kot da lebdis v mehurju bolečine, teme in trpljenja. Za vse ti je vseeno, živiš mehansko, ker pač ne narediš samomora, ampak živ pa nisi, nisi cel, ves svoj. En del te manjka in to gre v leta, tudi v desetletja.
Tvoja resnica ni edina in vrhovna, vsak po svoje doživlja, vsak po svoje preboleva razhode. Eni nikoli ne prebolijo prve ljubezni in do konca ostajajo samski, drugi se nikoli ne zaljubijo in do smrti ne izvejo kaj pomeni imeti oči samo za en obraz.
Ne bodi pametna za vse. Ti si pač hladna in voda pač nikoli ne postane ogenj, mar ne.
Saj si mislim, da tebi kot najstnici ni bilo dano popolnoma izgubiti glavo zaradi zaljubljenosti. Poznam kar precej takih primerkov, ki so se danes v hladnih brez čutnih, preračunljivo zakonih. Nikoli niso čutili strasti in ognja, ker tega v njih pač ni.
Glej, smo pa tudi čisto druagni ljudje, ki se, ko se zaljubimo, zaljubimo na polno, zgubimo glavo, ni nam mar zase, samo za tistega, ki ga naše oči edine vidijo. Razložit to tebi je čisti nesmisel, ampak tisti, ki so pa to kdaj doživelli pa vejo, da se ob koncu take zveze svet dobesedno ustavi in se zdi kot da lebdis v mehurju bolečine, teme in trpljenja. Za vse ti je vseeno, živiš mehansko, ker pač ne narediš samomora, ampak živ pa nisi, nisi cel, ves svoj. En del te manjka in to gre v leta, tudi v desetletja.
Tvoja resnica ni edina in vrhovna, vsak po svoje doživlja, vsak po svoje preboleva razhode. Eni nikoli ne prebolijo prve ljubezni in do konca ostajajo samski, drugi se nikoli ne zaljubijo in do smrti ne izvejo kaj pomeni imeti oči samo za en obraz.
Ne bodi pametna za vse. Ti si pač hladna in voda pač nikoli ne postane ogenj, mar ne.
[/quote]
Ne ti meni o meni, ker me ne poznaš in prav nič ne veš.
Moj komentar je bil dobronameren. Kdor želi razumeti, razume brez dodatnih razlag ali obračanja odgovora proti meni.
Po dveh mesecih mi je instinkt rekel, naj grem stran. Mi je pa tudi nekaj reklo, da si bo nekaj naredil, ker je tako psihično krhek. Sem ostala z njim, in delam sama vsake toliko samomor že dvajset let zraven njega, ko imam mrtvo zivljenje. Super clovek je, posten, delaven, ne zna pa imeti stika s človekom. Z nobenim, niti ne z mano in starši.
Drži. Toda ko boli, je treba pustiti, da boli. Je neizogibno. Zdržati, predelati, iti naprej. Drugače ne gre.
[/quote]
Sigurno. A za vsako stvar obstaja zdrava meja, ki jo lahko določi le razum. Ujčkanje svoje žalosti te lahko spiralno povleče v zelo temačne globine. Zato je smiselno ob izgubi poiskati pomoč, da ne obtičimo.
Ne ti meni o meni, ker me ne poznaš in prav nič ne veš.
Moj komentar je bil dobronameren. Kdor želi razumeti, razume brez dodatnih razlag ali obračanja odgovora proti meni.
[/quote]
Točno take komentarje, kot imaš ti stavke v svojem komentarju, sem sama poslušala v mladosti. Norčevanje, omalovazevanje, podcenjevanje, zaničevanje, itd. Ko sem se pri 11, pazi, kot otrok, zaljubila, so vse vsi moji sorodniki norčevali češ to ni nič, to vsr mine, blablbla. Pri skoraj 50 še vedno nisrm pozabila na tega fanta, se vedno se mi tresejo kolena ko ga vidim, se vedno ne vem kaj reči. In moja mama se vedno omalovazuje vse skupaj in se posmehuje, če o tem kaj rečem. Seveda, ona pač nikoli ni imela res nikogar rada, za nikomer ni jokala, to zelo rada poudarja v smislu kako neumna so čustva. Pridejo in grejo, pravi. Ja, zanjo že, zame pač ne
Saj si mislim, da tebi kot najstnici ni bilo dano popolnoma izgubiti glavo zaradi zaljubljenosti. Poznam kar precej takih primerkov, ki so se danes v hladnih brez čutnih, preračunljivo zakonih. Nikoli niso čutili strasti in ognja, ker tega v njih pač ni.
Glej, smo pa tudi čisto druagni ljudje, ki se, ko se zaljubimo, zaljubimo na polno, zgubimo glavo, ni nam mar zase, samo za tistega, ki ga naše oči edine vidijo. Razložit to tebi je čisti nesmisel, ampak tisti, ki so pa to kdaj doživelli pa vejo, da se ob koncu take zveze svet dobesedno ustavi in se zdi kot da lebdis v mehurju bolečine, teme in trpljenja. Za vse ti je vseeno, živiš mehansko, ker pač ne narediš samomora, ampak živ pa nisi, nisi cel, ves svoj. En del te manjka in to gre v leta, tudi v desetletja.
Tvoja resnica ni edina in vrhovna, vsak po svoje doživlja, vsak po svoje preboleva razhode. Eni nikoli ne prebolijo prve ljubezni in do konca ostajajo samski, drugi se nikoli ne zaljubijo in do smrti ne izvejo kaj pomeni imeti oči samo za en obraz.
Ne bodi pametna za vse. Ti si pač hladna in voda pač nikoli ne postane ogenj, mar ne.
[/quote]
Ce ti ni mar zase, kako ti bo za druge? In kdo je izbral temo in trpljenje? Ti zase. In kdo bo s taksnim clovekom zivel? Nihce. Izbrati biti zrtev pomeni da zivis zrtev. Za koga? Nekoga, ki mu ni mar zate, on zivi svoje zivljenje, ti pa zivotaris? A je to smisel zivljenja?
Ja vsak zivi svojo resnico, samo ti zivis v lazi, pa ne ves. In ne mores svojo laz projecirati na druge, s tem se samo tolazis. Zato se pa zbudi in zazivi.
