A ko boste vi šli v dom, vam bo vseeno, če boste tam z enim ali dvema neznancema??
Če je tako “zmečkan” ta starostnik, potem je itak vseeno. Lahko pa bi se obrnil na socialno delavko v domu, ta pa bi ga usmerila naprej. Samo je prej to, da bajte in zemlje se ne prodaja mišljenje v njih samih. Pa potem bi bila vrednost vedno premajhna, pa škoda bi bilo denarja za odvetnika,….pa tisoč in en izgovor (ppri nas je bilo tudi, da ji kupec ni bil všeč ne vem že zakaj)….potem pa se vse skupaj zavleče in na koncu izgubiš vso voljo pomagat človeku, ki očitno pomoči noče. Ne rečem, da niso tudi požrtni otroci, ampak hej, verjetno so tako navajeni že od prej – da se jim je samo dajalo. Nimajo apetitov od včeraj. Sploh pa je glede na penzije tako, da morajo v vsakem primeru doplačevati tudi otroci.
Se pa sicer strinjam, da je treba še veliiiko narediti na področju oskrbe in opreme, samo to spet stane. Da bi pa kdo od starih poskrbel za svojo starost (tudi tako, da bi sam prodal svoje nepremičnine še takrat, ko zmore sam) je pa pri nas, ki smo prikovani na eno mesto zgleda, čisto nepredstavljivo. Zato še dolgo ne bo nič bolje če ne bomo zmogli narediti tistega miselnega preskoka in začeli misliti na to, kako bomo sami poskrbeli za svojo starost in pri tem ne bili sužnji svojih bajt.
[/quote]
Da bi pa kdo od starih poskrbel za svojo starost (tudi tako, da bi sam prodal svoje nepremičnine še takrat, ko zmore sam) je pa pri nas, ki smo prikovani na eno mesto zgleda, čisto nepredstavljivo.
Kdaj pa naj bi jo po tvoje prodajal? Medtem ko živi v njej? Daj malo realnosti, prosim. Ponavadi se obrne tako, da se starostniku hitro poslabša, mora hitro v dom, medtem ko je upal, da bo vsaj še 10 let na svojem. A naj bi po tvojem prodal in šel živet k tebi- svojemu otroku? Največ jih je pač takih, ki imajo to edino nepremičnino, v kateri živijo, ostalo so že vse otrokom potalali. To, da jih večina noče prodajat, je neumnost. Bi prodali, da bi lahko doplačevali in imeli boljše pogoje za življenje, ampak otroci nočejo. Ali pa te možnosti niti ne omenijo starostniku, on se pa pač ne spomni, da bi to lahko pomagalo k njegovemu boljšemu standardu. Pač navajeni ste, da je za tastare itak vse dobro. Ko sem jaz to omenila moji materi, je bila takoj za to. Njej enostavno ni padlo na pamet. S tem, da smo se mi tako zmenili, da smo stanovanje prenovili, vselili najemnike in najemnino dajali njej, da si je doplačevala vse potrebno (svoja soba z balkonom in mini kuhinjico, lastni WC, denar za frizerja, pedikerja, še kaj za zraven…mesečno pač 700 €). Stanovanje bo po njeni smrti itak ostalo nam, če pa bo kdaj toliko boljša, da bo lahko šla nazaj domov, bo pač šla v prenovljeno stanovanje. Ampak to smo naredili mi, ki smo imeli za vložek v prenovo. Če nimaš, lahko prodaš v takem stanju, kot je in iz tega fonda doplačuješ dom.
Tri četrt Slovenije živi v nepremičninah, ki so ali nezanimive za trg ali pa poceni, ker so stare in zanemarjene. Ti si zdaj za primer vzela desetino starih ljudi, ki ima nekaj vredne nepremičnine … Dodaten problem so večstanovanjske hiše, ker ko se otroci naselijo v mansardi, seveda ne morejo druge polovice prodati, tudi če bi želeli (neurejeno pravno stanje, ki danes načeloma ne gre skozi). Potem imaš tu razne “haložanke”, ki zagovarjajo, da se že nekako poskrbi znotraj družine in starcem ni treba misliti naprej, če le imajo svoje otroke. Bodo že otroci poskrbeli …
In še današnje generacije staršev otrok na pragu odraslosti razmišljajo predvsem, kako otroku pomagati do nepremičnine, ne kako poskrbeti za svoja stara leta (ki se lahko zelo zelo vlečejo in veliko stanejo).
[/quote]
Tudi stara in zanemarjena bajta se proda. Pač kolikor dobiš, dobiš, za ene pet let boljšega standarda prav gotovo. Če so se pa gospodje otroci kar vselili v mansardo, pa zato zdaj ne morejo prodati spodnjega štuka (zakaj pa ne, če zadevo etažirajo, saj najbrž imajo svoj vhod?), naj pa se zdaj stegnejo z denarjem za doplačevanje. Očitno so svoje pokasirali, ko so oni rabili, ko pa rabi starš, pa jim ni za dajat?? Naj vzamejo kredit, madona, če nimajo za sproti. In to so točno ti otroci, o katerih govoriš v zadnjem odstavku- ki so jih starši popedenali z nepremičninami, zdaj pa oni ne bi nič dali njim v zameno. Še en razlog več, da zagovarjam svoje stališče, nad katerim se nekateri tako zmrdujete. Moja nepremičnina je moja do moje smrti in jo bom uporabil, ko in če jo bom rabil na stara leta. Če dediščine ne bo, je pač ne bo.
Nimam energije se ukvarjati s tem, ker imam svoje probleme. Tudi jaz delim stanovanje s tujci, ker si lastnega ne morem privoščiti. Nimam druge realne izbire. S tem da sem oz. moram biti aktiven član družbe, delam od doma itd., ne hodim samo spat, kot nekateri pišejo, vendarle gre za moj dom, kjer pa žal nimam toliko zasebnosti, kot bi želela. Mislim, da bi mi zasebnost bolj prav prišla zdaj kot na stara leta.
Pa kaj ste se zdaj tako spravili na haložanko? Ker je rekla, da staršev ne bo dala v dom? Napadate njo, da si operete vest, ker vi jih boste pa dali, čeprav so vam pomagali z nepremičninami, pazili mularijo, kuhali…. In vas daje krivda? Zato jo morate napadat? Tudi moja mama je bila v domu, pa nimam potrebe po napadanju tistih, ki imajo svoje starše doma. Jih občudujem, da jim znese. Vi pa kar naprej iskanje enih izgovorov, zakaj vi ne morete imeti staršev doma in zakaj jih boste ali pa ste jih že dali v dom. Pa koga brigajo ti izgovori? A vam je ona rekla, da ji polagajte račune, zakaj morajo biti vaši starši v domu? To, da jo napadate, je samo posledica vaše slabe vesti in čisto ničesar drugega. Želite si oprati vest, sami sebi in drug drugemu pritrjujete, da je tako, kot ste se odločili prav, čeprav vas nekje v ozadju muči misel, da bodo vaši otroci z vami naredili isto. In bi bili izredno radi na mestu haložanke in njene družine, ampak si tega ne morete priznati, je tako? Jaz bi že rada živela v taki družini, kjer je bila vzajemna pomoč normalna. Pridobijo vsi, tako otroci kot starši in stari starši. Pač nisem imela te sreče, ni se izšlo tako. Pa zato nimam potrebe po napadanju tistih, ki se jim je. Izšlo.
Torej če bi imela tvoja mati eno nepremičnino, ki bi jo ti v njenem imenu prodala, ko je šla v dom, ali pa oddajala in najemnino namenila njej, bi tudi če bi rabila doplačila 500 € na mesec še vedno komot prišla skozi, ne? S svojo penzijo + doplačilo iz nepremičnine. Če bi imela nepremičnino, vredno 150.000€, bi lahko ta denar porabila, da bi 25 let še mesečno dobivala ven 500 €. Pa vemo, da ne bi živela 25 let, ne? Ostalo bi pač ostalo otrokom.
Redko kakšen starostnik nima nobene nepremičnine v lasti ob odhodu v dom. In marsikateri bi rade volje prodal, da bi iz tega črpal za boljše okoliščine. Samo da se otrokom s tem ne ljubi ukvarjat, saj hočejo obdržati nepremičnino. Prodaja jim niti na pamet ne pade, to je ja njihova DEDIŠČINA. :))
[/quote]
Moja mati je bila od nosečnosti dalje samohranilka, vse svoje življenja snažilka, vse njeno premoženje je bilo tisto kar je imela na sebi, zadnjih 25 let je živela pri meni, nobene nepremičnine ali vsaj karkoli vrednega ni imela in v domu kjer je bila ni bila edina taka, kar nekaj jih je bilo, ki jim je občina doplačevala ali pa celo v celoti plačevala dom, ker so bili brez neke dobrine, ki bi jo lahko prodali in iz tega plačevali dom tako, da tole tvoje filozofiranje o hišah itd je brca v meglo.
Zakaj ni več enoposteljnih sob? Ker so dvoposteljne cenejše! Koliko ljudem bi bil dom popolnoma nedosegljiv, če ne bi bile na voljo tudi dvoposteljne sobe? Zato obstajajo tudi takšne. Kot drugo pa se za to obrnite najprej na državo – pokojnine bi morale biti višje! Kot tretje se obrnite na lastne otroke, ki ste jih vzgojili-kolikor ste pač sploh jih- vi SAMI! Če je želja po enoposteljni sobi in če je pokojnina za to premajhna, se pač proda nepremičnino in gre iz tega potem za oskrbnino! Ali pa jo obdržijo in seveda sami doplačujejo potrebno. Če vaši lastni potomci tega nočejo potem pa sebe vprašajte kako ste jih NEvzgojili! Kakšni starši ste bili, da jim je to težko in da nimajo empatije niti do vas kaj šele ostalih? Se bo treba počasi zavedat lastne odgovornosti in nehat kazat s prstom povsod naokoli. Najprej so za vašo nevzgoji krivi vrtci, potem šole, potem snaha, potem pa še dom ostarelih. Vsi drugi samo vi ne. Newsflash – v normalni družini z normalnimi odnosi to nikoli še ni bil problem. V raznih disfunkcionalnih z novodobnimi preseratorskimi nevzgojenci pa je tega ogromno. Krivi ste si popolnoma SAMI.
Da bi pa kdo od starih poskrbel za svojo starost (tudi tako, da bi sam prodal svoje nepremičnine še takrat, ko zmore sam) je pa pri nas, ki smo prikovani na eno mesto zgleda, čisto nepredstavljivo.
Kdaj pa naj bi jo po tvoje prodajal? Medtem ko živi v njej? Daj malo realnosti, prosim. Ponavadi se obrne tako, da se starostniku hitro poslabša, mora hitro v dom, medtem ko je upal, da bo vsaj še 10 let na svojem. A naj bi po tvojem prodal in šel živet k tebi- svojemu otroku? Največ jih je pač takih, ki imajo to edino nepremičnino, v kateri živijo, ostalo so že vse otrokom potalali. To, da jih večina noče prodajat, je neumnost. Bi prodali, da bi lahko doplačevali in imeli boljše pogoje za življenje, ampak otroci nočejo. Ali pa te možnosti niti ne omenijo starostniku, on se pa pač ne spomni, da bi to lahko pomagalo k njegovemu boljšemu standardu. Pač navajeni ste, da je za tastare itak vse dobro. Ko sem jaz to omenila moji materi, je bila takoj za to. Njej enostavno ni padlo na pamet. S tem, da smo se mi tako zmenili, da smo stanovanje prenovili, vselili najemnike in najemnino dajali njej, da si je doplačevala vse potrebno (svoja soba z balkonom in mini kuhinjico, lastni WC, denar za frizerja, pedikerja, še kaj za zraven…mesečno pač 700 €). Stanovanje bo po njeni smrti itak ostalo nam, če pa bo kdaj toliko boljša, da bo lahko šla nazaj domov, bo pač šla v prenovljeno stanovanje. Ampak to smo naredili mi, ki smo imeli za vložek v prenovo. Če nimaš, lahko prodaš v takem stanju, kot je in iz tega fonda doplačuješ dom.
[/quote]
Ja, vidiš, popolnoma tuj ti je koncept, da bi prodal preveliko bajto/stanovanje takoj, ko greš v penzijo in poiskal kaj manjšega, primernejšega. Američanom je to samoumevno, gredo na drug konec sveta, če je treba. Pri nas pa vlagamo celo življenje v tiste zidove, ki so na koncu samo veliko breme. Pa tudi tisto razmišljanje, da boš nekaj zapustil otrokom – daj jim, če lahko, za časa življenja, kasneje bodo že sami zase poskrbeli. Ti poskrbi najprej zase.
Pa kaj ste se zdaj tako spravili na haložanko? Ker je rekla, da staršev ne bo dala v dom? Napadate njo, da si operete vest, ker vi jih boste pa dali, čeprav so vam pomagali z nepremičninami, pazili mularijo, kuhali…. In vas daje krivda? Zato jo morate napadat? Tudi moja mama je bila v domu, pa nimam potrebe po napadanju tistih, ki imajo svoje starše doma. Jih občudujem, da jim znese. Vi pa kar naprej iskanje enih izgovorov, zakaj vi ne morete imeti staršev doma in zakaj jih boste ali pa ste jih že dali v dom. Pa koga brigajo ti izgovori? A vam je ona rekla, da ji polagajte račune, zakaj morajo biti vaši starši v domu? To, da jo napadate, je samo posledica vaše slabe vesti in čisto ničesar drugega. Želite si oprati vest, sami sebi in drug drugemu pritrjujete, da je tako, kot ste se odločili prav, čeprav vas nekje v ozadju muči misel, da bodo vaši otroci z vami naredili isto. In bi bili izredno radi na mestu haložanke in njene družine, ampak si tega ne morete priznati, je tako? Jaz bi že rada živela v taki družini, kjer je bila vzajemna pomoč normalna. Pridobijo vsi, tako otroci kot starši in stari starši. Pač nisem imela te sreče, ni se izšlo tako. Pa zato nimam potrebe po napadanju tistih, ki se jim je. Izšlo.
[/quote]
Ne boš verjela, ampak naša babica je bila do zadnjega doma, umrla mirno v naročju pravnukov, vnukov in otrok. Bili smo pri njej vsi ob njeni zadnji uri. Nekateri so prileteli sredi delavnika, ko smo jih poklicali. Stara je bila 98 let. Za tako smrt in starost podpišem takoj.
Na živce mi gre samo haložankino nabijanje slabe vesti. Lepo, da je ona nepričakovano zanosila pri kaj te vem 20ih+/- pa da se vse življenje odvija po njeni računici – pardon – predvidevanju.
Tudi stara in zanemarjena bajta se proda. Pač kolikor dobiš, dobiš, za ene pet let boljšega standarda prav gotovo. Če so se pa gospodje otroci kar vselili v mansardo, pa zato zdaj ne morejo prodati spodnjega štuka (zakaj pa ne, če zadevo etažirajo, saj najbrž imajo svoj vhod?), naj pa se zdaj stegnejo z denarjem za doplačevanje. Očitno so svoje pokasirali, ko so oni rabili, ko pa rabi starš, pa jim ni za dajat?? Naj vzamejo kredit, madona, če nimajo za sproti. In to so točno ti otroci, o katerih govoriš v zadnjem odstavku- ki so jih starši popedenali z nepremičninami, zdaj pa oni ne bi nič dali njim v zameno. Še en razlog več, da zagovarjam svoje stališče, nad katerim se nekateri tako zmrdujete. Moja nepremičnina je moja do moje smrti in jo bom uporabil, ko in če jo bom rabil na stara leta. Če dediščine ne bo, je pač ne bo.
[/quote]
Pet let malo boljšega življenja pomeni 70 000€ a veš koliko starostnikov v Sloveniji živi samih v nepremičninah, ki niso vredne niti pol tega, a po tvoje naj proda to podrtijo in gre v dom, ja za koliko časa, 3-5 let in potem bo kaj denarja bo zmanjkalo, prodati ni več kaj, otrok veliko njih tudi nima ali pa so se raztepli po svetu in kaj naj sedaj ženica pri 80-tih naredi, 300€ pokojnine ima ravno za preživetje, naj proda hišo in gre KAM? v dom, ki ga ne more plačevat, kdo pravi, da ne bo živela še 10-15 let, vsi starostniki se oklepajo doma dokler se le da, ko postanejo skoraj nesposobni šele razmišljajo kako naprej, a misliš da se hiša čeprav ničvredna hitro proda, tudi pod razno ne.
Ne boš verjela, ampak naša babica je bila do zadnjega doma, umrla mirno v naročju pravnukov, vnukov in otrok. Bili smo pri njej vsi ob njeni zadnji uri. Nekateri so prileteli sredi delavnika, ko smo jih poklicali. Stara je bila 98 let. Za tako smrt in starost podpišem takoj.
Na živce mi gre samo haložankino nabijanje slabe vesti. Lepo, da je ona nepričakovano zanosila pri kaj te vem 20ih+/- pa da se vse življenje odvija po njeni računici – pardon – predvidevanju.
[/quote]
Emmm, zakaj ti jo nabijam?
Lej manjka mi še nekaj let do pokojnine, in lej ga vraga, teh nekaj let bom na moževih plečih, pač zaposlena kot gospodinja, ker smo se odločili, da bo vnukinja do 5 leta doma in ne v vrtcu. In veš kaj poslušam, da sem baje nora, popolnoma nora, nobena tega ni pripravljena storiti, pa finančne razmere vsem to dopuščajo.
Pet let malo boljšega življenja pomeni 70 000€ a veš koliko starostnikov v Sloveniji živi samih v nepremičninah, ki niso vredne niti pol tega, a po tvoje naj proda to podrtijo in gre v dom, ja za koliko časa, 3-5 let in potem bo kaj denarja bo zmanjkalo, prodati ni več kaj, otrok veliko njih tudi nima ali pa so se raztepli po svetu in kaj naj sedaj ženica pri 80-tih naredi, 300€ pokojnine ima ravno za preživetje, naj proda hišo in gre KAM? v dom, ki ga ne more plačevat, kdo pravi, da ne bo živela še 10-15 let, vsi starostniki se oklepajo doma dokler se le da, ko postanejo skoraj nesposobni šele razmišljajo kako naprej, a misliš da se hiša čeprav ničvredna hitro proda, tudi pod razno ne.
[/quote]
Glej, ko je enkrat v domu, je ne bodo ven vrgli. Pa tudi če še ne bi bila, bi na mnenje zdravnika CSD že poskrbel, da bi našli mesto. Plačevali pa bi razliko otroci (če bodo sposobni in če jih bo CSD našel, če so kje po svetu) ali pa občina. Pa če je bajta z zemljo vred vredna 35.000, je to nekaj. Kaj pa bo ona z njo, če ne more sama živet? Naj pusti, da bo propadala še bolj? Logično, da bi bilo najpametneje, da se jo čimprej proda.
Emmm, zakaj ti jo nabijam?
Lej manjka mi še nekaj let do pokojnine, in lej ga vraga, teh nekaj let bom na moževih plečih, pač zaposlena kot gospodinja, ker smo se odločili, da bo vnukinja do 5 leta doma in ne v vrtcu. In veš kaj poslušam, da sem baje nora, popolnoma nora, nobena tega ni pripravljena storiti, pa finančne razmere vsem to dopuščajo.
[/quote]
Naj uganem – hčerkina hči?
Pa kaj ste se zdaj tako spravili na haložanko? Ker je rekla, da staršev ne bo dala v dom? Napadate njo, da si operete vest, ker vi jih boste pa dali, čeprav so vam pomagali z nepremičninami, pazili mularijo, kuhali…. In vas daje krivda? Zato jo morate napadat? Tudi moja mama je bila v domu, pa nimam potrebe po napadanju tistih, ki imajo svoje starše doma. Jih občudujem, da jim znese. Vi pa kar naprej iskanje enih izgovorov, zakaj vi ne morete imeti staršev doma in zakaj jih boste ali pa ste jih že dali v dom. Pa koga brigajo ti izgovori? A vam je ona rekla, da ji polagajte račune, zakaj morajo biti vaši starši v domu? To, da jo napadate, je samo posledica vaše slabe vesti in čisto ničesar drugega. Želite si oprati vest, sami sebi in drug drugemu pritrjujete, da je tako, kot ste se odločili prav, čeprav vas nekje v ozadju muči misel, da bodo vaši otroci z vami naredili isto. In bi bili izredno radi na mestu haložanke in njene družine, ampak si tega ne morete priznati, je tako? Jaz bi že rada živela v taki družini, kjer je bila vzajemna pomoč normalna. Pridobijo vsi, tako otroci kot starši in stari starši. Pač nisem imela te sreče, ni se izšlo tako. Pa zato nimam potrebe po napadanju tistih, ki se jim je. Izšlo.
[/quote]
Saj ti ni treba spreminjat nicka no.
Tudi stara in zanemarjena bajta se proda. Pač kolikor dobiš, dobiš, za ene pet let boljšega standarda prav gotovo. Če so se pa gospodje otroci kar vselili v mansardo, pa zato zdaj ne morejo prodati spodnjega štuka (zakaj pa ne, če zadevo etažirajo, saj najbrž imajo svoj vhod?), naj pa se zdaj stegnejo z denarjem za doplačevanje. Očitno so svoje pokasirali, ko so oni rabili, ko pa rabi starš, pa jim ni za dajat?? Naj vzamejo kredit, madona, če nimajo za sproti. In to so točno ti otroci, o katerih govoriš v zadnjem odstavku- ki so jih starši popedenali z nepremičninami, zdaj pa oni ne bi nič dali njim v zameno. Še en razlog več, da zagovarjam svoje stališče, nad katerim se nekateri tako zmrdujete. Moja nepremičnina je moja do moje smrti in jo bom uporabil, ko in če jo bom rabil na stara leta. Če dediščine ne bo, je pač ne bo.
[/quote]
Ponavljam, so nepremičnine, ki se ne prodajo ali so vredne en drobiž, nikakor pa ne, da bi ti zagotovile dostojno starost do smrti. Nam ja, ker ne bomo živeli tako dolgo kot sedanji 80+ letniki. Ampak če vzameš za primer, da nekdo v domu živi pet let, bo tista podrtija premalo – ob predvidevanju, da ima poceni razdrapano nepremičnino zato, ker je človek imel nizko plačo in posledično nizko penzijo, s katero ni mogel vzdrževati nepremičnine.
Za prodajo dela hiše danes ni več dovolj etažiranje, temveč je treba pridobiti uporabno dovoljenje, tega pa dobiš, če urediš tudi novo gradbeno dovoljenje, za katerega ni nujno, da ga dobiš … ni tako enostavno.
Predvsem vidim glavni problem v tem, da se v Sloveniji nekako pričakuje, da bodo družine sobivale oziroma da otroci dedujejo, in da velja za sebično, če se starši odločijo poskrbeti v prvi vrsti zase, delovno aktivni otroci pa bi morali nekako poskrbeti zase. Iz tega potem izvira en kup problemov. Drugi problem so prenizke penzije in predraga oskrba (glede na to, da domovi prevzemajo velik del zdravstvene oskrbe, bi moralo več denarja priti iz zdr. blagajne). Tretji problem je patološka navezanost na rodno grudo. Midva z možem se seliva v en xy kraj in so vsi frapirani – zakaj, kako to, ko pa tam nikogar ne poznava 🙂
Zadeve so precej kompleksne.
Glej, ko je enkrat v domu, je ne bodo ven vrgli. Pa tudi če še ne bi bila, bi na mnenje zdravnika CSD že poskrbel, da bi našli mesto. Plačevali pa bi razliko otroci (če bodo sposobni in če jih bo CSD našel, če so kje po svetu) ali pa občina. Pa če je bajta z zemljo vred vredna 35.000, je to nekaj. Kaj pa bo ona z njo, če ne more sama živet? Naj pusti, da bo propadala še bolj? Logično, da bi bilo najpametneje, da se jo čimprej proda.
[/quote]
90{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} starostnikov, ki imajo neko nepremičnino, ki je ne more vzdrževati, ki so bolj na mrzlem kot na toplem, ki ima komaj za hrano, te svoje nepremičnine ne proda in konec, lahko se postaviš na glavo, prosiš, groziš nič ne pomaga, oni ne prodajo in konec, ni ga denarja, ki bi jih prepričal v prodajo, nobeni dokazi da tako ne gre več naprej ne pomagajo, tiste jeb.ene bajturine se oklepajo kot pijan plota, kolega star 50 let ima 75letno mamo, bolana, onemogla, začetek demence, živi sama v večstanovanjski hiši, on pride zjutraj zakurit in urediti mamo ker jo je treba vsak dan vsaj 2x previti kot dojenčka, skuha ali ji prinese obrok, zvečer isti postopek, neštetokrat ji je predlagal, naj proda to stanovanje, ki itak ni vredno imena stanovanje in pride živet k njemu, ženska noče in konec, kolega je dobro situiran in ji je tudi predlagal dom, ki ga bo on plačeval, mama niti slišati noče o tem, kako naprej, k njemu noče, v dom noče, CSD ne more ukrepat ker toliko je prisebna, da je ne morejo proglasit opravilno nesposobno, dementna je občasno v bistvu on sumi, da malo igra, ženska trmari svoj prav.
Tale oma je dobro vnovčila svojo bajto.
Očitno je znala dobro računat/predvidevat.
Človek mora najprej poskrbet zase, brez slabe vesti. Če greš v dom, pa je ja nekdo na kogar se lahko obrneš, da prodaš svojo nepremičnino? Če ne otroci, pa socialna služba.
tudi to, da so otroci v mansardi je slab izgovor, naj pač gredo na svoje in od izkupička za hišo dobijo kar so vložili (če so vlagali po dogovoru; če so na lastno pest njihov problem).
Drugače pa: večina starejših za katere vem, ne bo prodala svoje nepremičnine za živo glavo, čeprav je jasno, da z njo nimajo več kaj počet. Raje mrtvi takoj kot prodat tisto staro bajto in hektare zemlje okrog, ki jo že desetletja ne morejo obdelovat ali jo le s težavo obdelujejo.
Pa še pisanje, da je večina nepremičnin, ki jih imajo starejši malovrednih oz. ne bi šle v promet na trgu. Kakšna res, če je kje zelo odročno in v slabem stanju. Ampak, če je nepremičnina malo vredna, ne pomeni, da ni nič vredna. Tud 30.000 eur je nek denar, a ni? Poleg tega se priročno spregleda, da nepremičnina, ki samo stoji, tudi nekaj stane … v denarju, ali/in pa v tem, da njena vrednost dejansko še bolj pada (zaradi propadanja).
Za takole zadevo pa še človeštvo ni zrelo.
Bom pa povedala svojo izkušnjo. Tašča je doživljala svoje zadnje dni in je bilo hudo, neko jutro sem našla tasta popolnoma sesutega in se je izpovedal, da je imel namen oba “dati spat”.
Nad to izjavo sem bila najprej malo zgrožena, potem pa sem jo popolnoma razumela in ko sva se z mojim pogovarjala o tem, sva oba mnenja, da bi se “dala spat” če bi šlo za hujše oblike odvisnosti od drugih in bolečine.
Zdaj samo, ali bi eden in drugi to dejansko zmogla, pa ne vem.