A ko boste vi šli v dom, vam bo vseeno, če boste tam z enim ali dvema neznancema??
Očitno ne živiva v istem svetu. Veliko starostnikov je dejansko opravilno nesposobnih, pa jim niti vozniške ne odvzamejo, kaj šele opravilne sposobnosti. Tako da ne, ne drži, da se to kar tako enostavno odvzame. Nit slučajno.
Očitno tebi ni jasno, kako je s tem. A veš, koliko je dementnih ljudi v domovih? Pa tistih z začetki demence, ki so še vedno v navadnih oddelkih v DSO? Naj ti prišepnem, ogromno. In takemu človeku lahko takoj odvzameš opravilno sposobnost, če si njegov otrok in sprožiš postopek. Pride prihiater in napiše strokovno mnenje, da je oseba dementna, gre na sodišče in se mu odvzame opravilna sposobnost. Ne more več razpolagati s svojim premoženjem. Tega je pri ljudeh, ki imajo apetite glede nepremičnine starostnika, zelo veliko.
Drugače pa starostnike glede vozniškega izpita po 80-tem letu redno kontrolirajo. Naredijo psihološke teste in ugotavljajo sposobnosti. A tega ne veš? Če ugotovijo demenco, ni šans, da lahko starostnik obdrži vozniško. Mojemu stricu so jo vzeli lani, zaradi slabega vida ponoči. Tako da ne trobezljaj neumnosti brez podlage.
[/quote]
In kako naj bi dementna oseba v svojo korist razpolagala s svojim premoženjem?
Očitno ne živiva v istem svetu. Veliko starostnikov je dejansko opravilno nesposobnih, pa jim niti vozniške ne odvzamejo, kaj šele opravilne sposobnosti. Tako da ne, ne drži, da se to kar tako enostavno odvzame. Nit slučajno.
Očitno tebi ni jasno, kako je s tem. A veš, koliko je dementnih ljudi v domovih? Pa tistih z začetki demence, ki so še vedno v navadnih oddelkih v DSO? Naj ti prišepnem, ogromno. In takemu človeku lahko takoj odvzameš opravilno sposobnost, če si njegov otrok in sprožiš postopek. Pride prihiater in napiše strokovno mnenje, da je oseba dementna, gre na sodišče in se mu odvzame opravilna sposobnost. Ne more več razpolagati s svojim premoženjem. Tega je pri ljudeh, ki imajo apetite glede nepremičnine starostnika, zelo veliko.
Drugače pa starostnike glede vozniškega izpita po 80-tem letu redno kontrolirajo. Naredijo psihološke teste in ugotavljajo sposobnosti. A tega ne veš? Če ugotovijo demenco, ni šans, da lahko starostnik obdrži vozniško. Mojemu stricu so jo vzeli lani, zaradi slabega vida ponoči. Tako da ne trobezljaj neumnosti brez podlage.
[/quote]
O, glede vozniške imamo v širši familiji kar nekaj izkušenj s temi podaljšanji. Noben od teh ni več za na cesto! Pa so vsi štirje dobili podaljšano. Ja, ok, z omejitvami, npr. en da ne sme voziti ponoči. Samo hudiča, on je dementen! Enkrat je šel po tem tudi s ceste, pa mu niso vzeli izpita. Drugi je slep, vozi na pamet, pa že prej ni bil ne vem kaj. Sin mu že dolgo ne pusti več voziti vnukov. Pa so mu podaljšali. Ko je prišel domov s podaljšano vozniško, je doma podrgnil avto na OBEH straneh! Tretji vozi ravno tako na pamet, slabo vidi, potem divja na avtocesti, v in izven naselja pa konstantno 60. Potem pa se še razburja, ko ga dobijo na radar. Da ne pri 60, kaj šele pri 160 tudi trznil ne bi, ni treba poudariti. Ne sliši in speljevanje avta je prava katastrofa. Itak da ko obrača kje, ustavi cel promet. Katastrofa! Zadnji primerek je še najbolj realen glede svoji sposobnosti od vseh teh herojev. Vozi samo par poti – trgovina, britof in zdravstveni dom. Jasno, na pamet in ne vidi nikogar okoli. Ko so enkrat delali nekaj na cesti in za en mesec spremenili signalizacijo, je seveda vozil tako, kot od nekdaj – pač v enosmerno, a ne? Toliko o teh testih in sposobnostih vožnje. Res redko kateri 80+ je še dovolj sposoben za vožnjo na cesti! Samo dokler z medicine dela noben ne odgovarja za to, bo še naprej polno starčkov na cesti, ki so čisto izgubljeni. Pa ti tudi vedo kam iti, da dobiš lažje podaljšano.
Razmišljam, da če že tu krepko precenjujejo svoje sposobnosti, potem tudi na drugih področjih ni nič boljše. In dementna oseba res ne more več racionalno razpolagati ne sama s sabo ne s svojim premoženjem.
In kako naj bi dementna oseba v svojo korist razpolagala s svojim premoženjem?
[/quote]
Kaj točno sprašuješ? Dementna oseba, ki ji ni odvzeta opravilna sposobnost, pa ima svoje svetle trenutke, bi lahko zahtevala prodajo svojega stanovanja in poplačilo doma za boljšo sobo. Ampak če svojci nočejo prodaje, bodo pač tako naredili, da ji bo odvzeta opr. sposobnost, kar ne bi smel bit noben problem.
O, glede vozniške imamo v širši familiji kar nekaj izkušenj s temi podaljšanji. Noben od teh ni več za na cesto! Pa so vsi štirje dobili podaljšano. Ja, ok, z omejitvami, npr. en da ne sme voziti ponoči. Samo hudiča, on je dementen! Enkrat je šel po tem tudi s ceste, pa mu niso vzeli izpita. Drugi je slep, vozi na pamet, pa že prej ni bil ne vem kaj. Sin mu že dolgo ne pusti več voziti vnukov. Pa so mu podaljšali. Ko je prišel domov s podaljšano vozniško, je doma podrgnil avto na OBEH straneh! Tretji vozi ravno tako na pamet, slabo vidi, potem divja na avtocesti, v in izven naselja pa konstantno 60. Potem pa se še razburja, ko ga dobijo na radar. Da ne pri 60, kaj šele pri 160 tudi trznil ne bi, ni treba poudariti. Ne sliši in speljevanje avta je prava katastrofa. Itak da ko obrača kje, ustavi cel promet. Katastrofa! Zadnji primerek je še najbolj realen glede svoji sposobnosti od vseh teh herojev. Vozi samo par poti – trgovina, britof in zdravstveni dom. Jasno, na pamet in ne vidi nikogar okoli. Ko so enkrat delali nekaj na cesti in za en mesec spremenili signalizacijo, je seveda vozil tako, kot od nekdaj – pač v enosmerno, a ne? Toliko o teh testih in sposobnostih vožnje. Res redko kateri 80+ je še dovolj sposoben za vožnjo na cesti! Samo dokler z medicine dela noben ne odgovarja za to, bo še naprej polno starčkov na cesti, ki so čisto izgubljeni. Pa ti tudi vedo kam iti, da dobiš lažje podaljšano.
Razmišljam, da če že tu krepko precenjujejo svoje sposobnosti, potem tudi na drugih področjih ni nič boljše. In dementna oseba res ne more več racionalno razpolagati ne sama s sabo ne s svojim premoženjem.
[/quote]
In kaj predlagaš? Da namesto uradnih testiranj, psiholoških preverjanj in zdravniškega pregleda vprašamo tebe, ali naj se dovoljenje podaljša ali ne? Ogromno voznikov je, ki “niso za na cesto”, ker divjajo ko zmešani ali ker vozijo prepočasi ali ker jih je strah itd., pa niso niti blizu starčevstvu. Teh se niti preverja ne. Če bi se žlahto spraševalo, kdo v širši žlahti ni primeren za voznika, bi več kot 50 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} ljudi izgubilo vozniške, hahahaha….
In kaj predlagaš? Da namesto uradnih testiranj, psiholoških preverjanj in zdravniškega pregleda vprašamo tebe, ali naj se dovoljenje podaljša ali ne? Ogromno voznikov je, ki “niso za na cesto”, ker divjajo ko zmešani ali ker vozijo prepočasi ali ker jih je strah itd., pa niso niti blizu starčevstvu. Teh se niti preverja ne. Če bi se žlahto spraševalo, kdo v širši žlahti ni primeren za voznika, bi več kot 50 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} ljudi izgubilo vozniške, hahahaha….
[/quote]
Ko bi ti, ki preverjajo sposobnost teh starih, enkrat odgovarjali za svoje odločitve, bi bilo naenkrat precej manj “sposobnih” starčkov na cesti.
Kar se pa tiče otrok – torej predlagam, da tem starčkom ob določeni starosti določimo skrbnika – CSD, ki bo upravljal premoženje v njihovo korist če misliš, da so otroci vsi tako grozni. Verjamem, da bi veliko otrok z veseljem prepustilo skrb in nego staršev državi. No, pa bomo vsi veseli, je tako?
Ko bi ti, ki preverjajo sposobnost teh starih, enkrat odgovarjali za svoje odločitve, bi bilo naenkrat precej manj “sposobnih” starčkov na cesti.
Kar se pa tiče otrok – torej predlagam, da tem starčkom ob določeni starosti določimo skrbnika – CSD, ki bo upravljal premoženje v njihovo korist če misliš, da so otroci vsi tako grozni. Verjamem, da bi veliko otrok z veseljem prepustilo skrb in nego staršev državi. No, pa bomo vsi veseli, je tako?
[/quote]
Ma nemoj! Torej bi morala država odgovarjat za vse nesreče, ki se zgodijo na cesti, ker je dala vozniško dovoljenje norcem, ki so zakrivili pokol na cesti? Zakaj bi bili pa samo tisti, ki preverjajo sposobnosti starih odgovorni? Saj starine na cesti naredijo še najmanj nesreč. Daj si poglej enkrat statistiko. Največ povzročiteljev nesreč je med mladimi moškimi, starimi 20-35 let. Torej naj odgovarja tisti, ki jim je dal vozniško, ali kaj predlagaš?
To s CSDjem pa absolutno, se strinjam. Ne kar vse po vrsti ob določeni starosti, ampak tiste, ki izrazijo željo po tem, da bi CSD prevzel nalogo skrbeti za njihovo premoženje v njihovo korist. Pa se izognemo vsem mahinacijam, ki jih izvajajo nekateri mladi v želji po tem, da bi se prigrebli do nepremičnin. Pa saj vidiš, kaj delajo zaradi dediščine. Na žive in mrtve se skregajo sorojenci med seboj. A misliš, da pa ostarelega svojca, ki je v domu glih še malo pri močeh, pa ne bodo poskušali opetnajstiti? Hahaha, daj no.
Ja in? Edino pravilno! CSD si ni ničesar prilastil, ampak je ubogega dementnega možaka, ki je bil očitno dementen, če se izgubil in spal pod klopjo na žel. postaji, poslal v dom. Hkrati je poskrbel, da gre dodatno plačilo stroškov oskrbnine iz njegove nepremičnine. Kaj je tu spornega? Tale nečakinja, ki so jo ovadili, da je trošila stričev denar, je bila čisto po pravilih ovadena, ker je za poplačilo stroškov skrbel CSD. Potem je bila zadeva sicer ovržena, ampak ona že v štartu ne bi smela napisati pooblastila na stričev račun brez pristanka CSD. Kaj ni jasno? CSD skrbi za njegove izdatke transparentno, nič si ne daje v žep, kar se lahko komot zgodi, če so v igri sorodniki. Kaj ima nečakinja za pisati njegov račun na svoje ime?? Mutna posla, zagotovo. Nič sicer niso dokazovali, ker se CSDju ni dalo spuščati v tožbe, to je to.
Enoposteljna ali več posteljna soba je čisto individualno. Moja babica ne želi biti v enoposteljni sobi, ker jo samota ubija. Je pa vse odvisno od sostanovalk. Je imela enkrat eno, ki je hotla imet radio prižgan cel dan, zjutraj maša, ob 11h maša, ob 13h maša ob 19h maša, ponoč maša, pa enkrat na teden je župnik prišel. Pa normalnemu človeku se zmeša. S tako pa ne moreš bit v isti sobi, za tako bi morali v domu najti svojo sobo.
Pa tebi je jasno, da s starostjo zgubiš tudi zaupanje vase? S tem, ko te razčlovečijo, ko rabiš nekoga, da te previja in rihta, ko te tretirajo kot otroka, zgubiš dostojanstvo. In zgubiš velik del sebe, postaneš ranljiv in prestrašen. Tvoji svojci so vse, kar še imaš, saj si na tujem, z neznanci. In ti predlagaš, da naj bi se v takem stanju starostnik še bodel s svojimi odraslimi pokvarjenimi mulci? In če se ne, si je sam kriv. Starčki se vdajo v usodo, nočejo se prepirati, nočejo vztrajati, tudi prepričani niso več, ali imajo prav ali ne. V takem krhkem ranljivem stanju bi moral otrok stati staršu ob strani in sam narediti zanj, kar je prav, ne pa da se ostareli človek še s svojci prepira. Redko kdo se bo. Tistega, ki se bo, bodo pa oklicali za težavnega, vprašanje, če ga bodo sploh še prišli pogledat. Ali pa bodo celo sprožili postopek za odvzem opravilne sposobnosti, z naslova demence, pa čeprav je starostnik nima. Žal naša realnost. Velikokrat videno.
[/quote]
Ta problem se začne že prej, ne z odhodom v dom, in sicer, ker se nočejo o tem pogovarjati. Nočejo o tem razmišljati. Bo že ali bodo otroci poskrbeli ali jaz živ-a ne grem nikamor. In tako trmarijo dokler odločitev ni več njihova. Ni tega, da bi recimo šli sami na CSD, občino, RK in se pozanimali, kakšne so možnosti za pomoč na domu, selitve v varovano stanovanje, selitve v dom. To namesto njih potem naredijo otroci.
Po drugi strani je pa hkrati problem, ker jih družba naredi bolj nebogljene, kot so. Na neki stopnji se zdravniki nehajo pogovarjati s starostniki in se menijo z otroki. Jaz vsem svetujem, naj se s starši začnejo pogovarjat o tem, dokler so še čili in zdravi v glavi. In starim ljudem, naj otrokom pravočasno povedo, kaj pričakujejo, si želijo. Ta tema je po odzivu še vedno kar tabu.
Jaz sem možu in otrokom že povedala: midva morava misliti tudi na svojo starost. Lahko nama je namenjeno dolgo in betežno življenje. Možu sem tudi povedala, da nimam zadržkov glede doma … šla bom z njim, če bo le mogoče, ali pa kam bliže domu, da bom lahko cele dneve pri njem, vse bom naredila, da bova čim dlje skupaj, ne bom pa se pretrgala, to kot prvo, kot drugo pa pride vse sorte in ko zagusti, je v Sloveniji prekleto težko najti pomoč. Če nimaš denarja, pa praktično nemogoče.
Ta problem se začne že prej, ne z odhodom v dom, in sicer, ker se nočejo o tem pogovarjati. Nočejo o tem razmišljati. Bo že ali bodo otroci poskrbeli ali jaz živ-a ne grem nikamor. In tako trmarijo dokler odločitev ni več njihova. Ni tega, da bi recimo šli sami na CSD, občino, RK in se pozanimali, kakšne so možnosti za pomoč na domu, selitve v varovano stanovanje, selitve v dom. To namesto njih potem naredijo otroci.
Po drugi strani je pa hkrati problem, ker jih družba naredi bolj nebogljene, kot so. Na neki stopnji se zdravniki nehajo pogovarjati s starostniki in se menijo z otroki. Jaz vsem svetujem, naj se s starši začnejo pogovarjat o tem, dokler so še čili in zdravi v glavi. In starim ljudem, naj otrokom pravočasno povedo, kaj pričakujejo, si želijo. Ta tema je po odzivu še vedno kar tabu.
Jaz sem možu in otrokom že povedala: midva morava misliti tudi na svojo starost. Lahko nama je namenjeno dolgo in betežno življenje. Možu sem tudi povedala, da nimam zadržkov glede doma … šla bom z njim, če bo le mogoče, ali pa kam bliže domu, da bom lahko cele dneve pri njem, vse bom naredila, da bova čim dlje skupaj, ne bom pa se pretrgala, to kot prvo, kot drugo pa pride vse sorte in ko zagusti, je v Sloveniji prekleto težko najti pomoč. Če nimaš denarja, pa praktično nemogoče.
[/quote]
točno to je problem, da se ljudje nikoli ne pogovarjajo o načrtih za prihodnost. malo seksajo levo desno, počasi en/a prinese krtačko v kopalnico, že so tu otroci, eden se potiho zbaše v mansardo, normalno da bo tašča kuhala in skrbela za otroke. Potem pa nekdo obnemore in so vsi žrtve sebičnih staršev/priženjenih staršev. Saj ne moreš vseh problemov vnaprej rešiti, ampak starost je nekaj kar čaka vse nas, če nas prej ne pobere.
Ta problem se začne že prej, ne z odhodom v dom, in sicer, ker se nočejo o tem pogovarjati. Nočejo o tem razmišljati. Bo že ali bodo otroci poskrbeli ali jaz živ-a ne grem nikamor. In tako trmarijo dokler odločitev ni več njihova. Ni tega, da bi recimo šli sami na CSD, občino, RK in se pozanimali, kakšne so možnosti za pomoč na domu, selitve v varovano stanovanje, selitve v dom. To namesto njih potem naredijo otroci.
Po drugi strani je pa hkrati problem, ker jih družba naredi bolj nebogljene, kot so. Na neki stopnji se zdravniki nehajo pogovarjati s starostniki in se menijo z otroki. Jaz vsem svetujem, naj se s starši začnejo pogovarjat o tem, dokler so še čili in zdravi v glavi. In starim ljudem, naj otrokom pravočasno povedo, kaj pričakujejo, si želijo. Ta tema je po odzivu še vedno kar tabu.
Jaz sem možu in otrokom že povedala: midva morava misliti tudi na svojo starost. Lahko nama je namenjeno dolgo in betežno življenje. Možu sem tudi povedala, da nimam zadržkov glede doma … šla bom z njim, če bo le mogoče, ali pa kam bliže domu, da bom lahko cele dneve pri njem, vse bom naredila, da bova čim dlje skupaj, ne bom pa se pretrgala, to kot prvo, kot drugo pa pride vse sorte in ko zagusti, je v Sloveniji prekleto težko najti pomoč. Če nimaš denarja, pa praktično nemogoče.
[/quote]
Glej, saj se veliko starih ljudi prijavi v domove leta prej, preden pride do tega, da gredo. Moja mama je bila 13 let prej prijavljena v dom, preden je prišlo do tega, da je dejansko tja šla. Varovano stanovanje? Za iti tja mora biti starostnik čil in zdrav. To so praktično navadna stanovanja, imajo pač samo tisti gumb za alarm, če do česa pride. Vse ostalo je plačljivo. To se star človek lahko odloči še za časa, ko je zdrav in okej. Potem, ko pride do kapi, bolezni, nepokretnosti… itak ni šans za varovano stanovanje, tam ni nobene oskrbe. Pomoč na domu? Ja, če je veliko keša! To stane ogromno, če se gre po redni poti. In dobiš takoj, ko je treba, ni tu nobenih rezervacij. Ker je tako drago, je takoj na voljo. Če pa iščeš na črno kakšno gospo, ki bi hodila domov, pa tudi nimaš kaj iskat takrat, ko si še čil in zdrav. Kaj veš, ali bo ona imela čez 5 let sploh čas oz. če se bo sploh še s tem ukvarjala. NI kaj kot se vpisat na čakalno listo v domu in to je to. To pa počne že ogromno starostnikov.
In poleg tega, kaj naj se meniš z otroki, če bi šel ali ne bi v dom. To je odvisno potem od otrok, če te mislijo pedenat, ko boš betežen ali ne. Ti jim lahko rečeš, da v dom nočeš, ampak če ne bo druge, boš moral. Da bi pa nekoga, ki pravi, da niti približno ne bo šel v dom, prisilili, da se vpiše na čakalno listo, ko je še zdrav, pa itak ne bo šlo, ker ne bo hotel. Torej? Tisti, ki to hočejo, se pa tako in tako prijavijo že leta prej.
Pa ti ves. nenormalna oseba , da bos nekega lepega dne stara (če bos imelo sreco)?
In takrat se bos, betezna, nemirna, potrebna nege, s telesnimi potrebami ipd z veseljem in mocno zeljo ter upanjem za to ,potegovala za to, da dobiš posteljo v sobi z vsaj se dvema cimrama.
Ki bodo seveda, prav tako betezne, potrebne posebne nege, dusevno nestabilne (ves ,kaj je to?)
Daj, ne seri ze in si ne poskusaj popravljati karme, ker si svoje starce strpala v eno tako sobo in vzela njuno hiso za svojo….karma je bitch, baby! Se sreca, da lahko tudi tak drek kot ti enkrat pogruntas:):):)
Glej, saj se veliko starih ljudi prijavi v domove leta prej, preden pride do tega, da gredo. Moja mama je bila 13 let prej prijavljena v dom, preden je prišlo do tega, da je dejansko tja šla. Varovano stanovanje? Za iti tja mora biti starostnik čil in zdrav. To so praktično navadna stanovanja, imajo pač samo tisti gumb za alarm, če do česa pride. Vse ostalo je plačljivo. To se star človek lahko odloči še za časa, ko je zdrav in okej. Potem, ko pride do kapi, bolezni, nepokretnosti… itak ni šans za varovano stanovanje, tam ni nobene oskrbe. Pomoč na domu? Ja, če je veliko keša! To stane ogromno, če se gre po redni poti. In dobiš takoj, ko je treba, ni tu nobenih rezervacij. Ker je tako drago, je takoj na voljo. Če pa iščeš na črno kakšno gospo, ki bi hodila domov, pa tudi nimaš kaj iskat takrat, ko si še čil in zdrav. Kaj veš, ali bo ona imela čez 5 let sploh čas oz. če se bo sploh še s tem ukvarjala. NI kaj kot se vpisat na čakalno listo v domu in to je to. To pa počne že ogromno starostnikov.
[/quote]
A ti znaš razumeti prebrano? Napisala sem, da bi se morali ljudje pozanimati, kakšne so možnosti – in ena od možnosti je varovano stanovanje vsaj za nekaj časa, odvisno od posameznika. Ne gre samo za oskrbo – ta v varovanih stanovanjih JE na voljo, seveda za plačilo, kako pa??? – ampak tudi za samo prebivanje. Recimo moja sorodnika sta želela v varovano stanovanje, ker vesta, da prav dolgo ne bosta več mogla skrbeti za hišo in bi rada živela čim bolj preprosto in z možnostjo za pomoč, če bo treba, in dokler bi zneslo tako, bi bila pač v varovanem stanovanju. Bo šlo? Druga možnost je, na primer, varovano stanovanje v sklopu doma, kar tudi obstaja, in če eden hudo zboli, gre na primer v dom, drugi je pa v neposredni bližini v varovanem stanovanju in je lahko vsak dan pri zakoncu. Tudi tak primer poznam, meni se je zdela super ureditev.
Glede na to, koliko je ljudi v Sloveniji nad 65 let (ko dobiš pravico do bivanja v domu) in koliko jih je na čakalnem seznamu – pet procentov. To kot prvo, toliko ljudi torej razmišlja o domu kot o opciji.
Kot drugo, to, da se vpišeš leta prej, ti potem nič ne pomaga in tudi ne pomeni, da bo človek tudi res pripravljen iti tja. Prav tako ne pomeni, da ga bo čakala postelja, ko jo bo potreboval.
To glede denarja sem napisala. Če imaš denar, ni problema, če ga nimaš, je grozno – in zato bi morali ljudje o tem razmišljati vnaprej, se pozanimati o možnostih in izraziti svoje želje. Kaj v mojem prispevku ti torej ni jasno, da moraš kar nekaj ugovarjati na suho?
Res ne razumem, kaj sploh želiš naflancati.
Nekomu moraš povedati, kako razmišljaš, in v družini s kolikor toliko normalnimi odnosi boš to verjetno povedal otrokom (in partnerju seveda). Tako so oni potem, ko je treba kaj urediti namesto staršev, razbremenjeni odločanja.
In to, da nekateri starci trmasto cepetajo, da bodo že otroci poskrbeli, sem tudi napisala. In to je v Sloveniji problem. Stare ljudi se tretira kot nebogljence, ki se ne morejo sami odločati, zdravniki se o zdravju ne pogovarjajo več z njimi, otroci naredijo po svoje … Bi pa bilo prav, da je to enkrat tema in da se ve, kaj kdo želi in pričakuje – da otroci dobijo priložnost in staršem jasno in glasno povedo, da ne bodo mogli skrbeti zanje in da bo treba to urediti drugače. In da se ta stari potem sami pozanimajo, kaj je v tej naši zarukani državi sploh opcija.
Enako je pametno govoriti o primeru hude bolezni, oživljanju, darovanju organov in tako naprej. Če se kaj takega zgodi, drugi potem niso postavljeni pred boleče odločitve v imenu nekoga drugega. Midve z mamo sva se pred smrtjo lepo pogovorili vse glede pogreba, na primer, tudi glede zdravljenja se je na neki stopnji lahko še odločila sama (saj pozneje ni šlo več, a sem vsaj vedela, kako razmišlja). Poznam pa primer, ko svojcu niso pustili umreti in so ga zdravniki še parkrat mučili z oživljanjem – itak ni nič zaleglo in so mu samo podaljšali trpljenje za par dni.