A ko boste vi šli v dom, vam bo vseeno, če boste tam z enim ali dvema neznancema??

A ti znaš razumeti prebrano? Napisala sem, da bi se morali ljudje pozanimati, kakšne so možnosti – in ena od možnosti je varovano stanovanje vsaj za nekaj časa, odvisno od posameznika. Ne gre samo za oskrbo – ta v varovanih stanovanjih JE na voljo, seveda za plačilo, kako pa??? – ampak tudi za samo prebivanje. Recimo moja sorodnika sta želela v varovano stanovanje, ker vesta, da prav dolgo ne bosta več mogla skrbeti za hišo in bi rada živela čim bolj preprosto in z možnostjo za pomoč, če bo treba, in dokler bi zneslo tako, bi bila pač v varovanem stanovanju. Bo šlo? Druga možnost je, na primer, varovano stanovanje v sklopu doma, kar tudi obstaja, in če eden hudo zboli, gre na primer v dom, drugi je pa v neposredni bližini v varovanem stanovanju in je lahko vsak dan pri zakoncu. Tudi tak primer poznam, meni se je zdela super ureditev.

Glede na to, koliko je ljudi v Sloveniji nad 65 let (ko dobiš pravico do bivanja v domu) in koliko jih je na čakalnem seznamu – pet procentov. To kot prvo, toliko ljudi torej razmišlja o domu kot o opciji.
Kot drugo, to, da se vpišeš leta prej, ti potem nič ne pomaga in tudi ne pomeni, da bo človek tudi res pripravljen iti tja. Prav tako ne pomeni, da ga bo čakala postelja, ko jo bo potreboval.

To glede denarja sem napisala. Če imaš denar, ni problema, če ga nimaš, je grozno – in zato bi morali ljudje o tem razmišljati vnaprej, se pozanimati o možnostih in izraziti svoje želje. Kaj v mojem prispevku ti torej ni jasno, da moraš kar nekaj ugovarjati na suho?
[/quote]

A je potrebno začeti z žalitvami? Je to tvoj način? Povedala sem svoje mnenje, ki sloni na reali! Ljudje, ki so se odločili, da bodo na stara leta v domu, se prijavijo v domove že veliko prej. Če je to 5{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}, je pač toliko (kje si pa izbrskala to številko, ali je samo tvoja domneva, kot vse drugo?). Ljudje, ki tega nočejo, se bodo do bridkega konca upirali, tudi ko ne bo druge rešitve. Tako to je in tega ne moreš spreminjat. A misliš, da ljudje ne vedo, da bodo morda nekoč nebogljeni? Misliš, da o tem nočejo razmišljati zato, ker se jim ne sanja o tej možnosti? NE! Tisti, ki o hiranju ne govorijo, o tem ne govorijo, ker nočejo govoriti, ne pa ker jim ni v glavi kliknilo, da bodo na stara leta betežni. In takih ne boš spreobrnil. Moja mama je bila drugačna oseba, tudi o pogrebu in o vsem v zvezi s hiranjem sva se pogovorili, pa je vse, kar je lahko naredila, bilo to, da se je prijavila v dom. Kaj pa naj bi še drugega storila?

No, pa poglejmo o tem tvojem varovanem stanovanju. Lahko se ga kupi, lahko pa noter bivaš za najemnino. Ki ni nizka. Recimo moja tašča je bila taka oseba, ki nikoli ni govorila o svoji smrti, pogrebu, možnosti bivanja v domu…, pa veš zakaj? Ker se je doma otepala ko hudič križa, smrti pa se je bala. Zato ti ljudje o tem ne govorijo! Ker nočejo v dom, ker negirajo to možnost. Pa je na prigovarjanje otrok šla v varovano stanovanje, plačevala najemnino. Bila not eno leto in šla nazaj v svoje stanovanje, kjer ni imela blizu ne trgovine, ne ničesar. Takrat je bila še v redu. No, potem je udarila bolezen in je hočeš nočeš morala v dom. V enem mesecu je umrla. Ni bila tako zelo bolna, da ne bi mogla okrevat, ampak se je enostavno nehala boriti.

Torej naj uporabim tvoje besede: boš dojela, da tisti, ki noče v dom, o tem sploh noče začeti debatirati? Bo šlo? In da tisti, ki HOČE o tem razmišljati, lahko naredi bore malo, ko dejansko pride do bolezni- razen, da se v dom prijavi že prej. Človek ima lahko vse življenje idejo, da bo na svojem, dokler bo šlo. Ko ne bo šlo, bo pač šel v dom. Zakaj bi se preselil v varovano stanovanje, če lahko živi v svojem stanovanju, ki je prilagojeno za stara leta- brez stopnic, blizu trgovina, zdravnik… Ko pa več ne bo šlo, pa seveda dom. In ja, pomaga, če si na čakalni listi že vrsto let. Tašča, ki ni bila, je morala čakati 6 mesecev na dom (pred njo so sprejemali vse tiste, ki so že bili na na čakalni listi in so tudi rabili dom), mama je prišla v dom v enem tednu. Seveda nimajo prednosti tisti, ki še lahko zase skrbijo, pa so na čakalni listi. Imajo pa absolutno prednost tisti na čakalni listi pred tistimi, ki niso tam, če oboji nujno rabijo oskrbo.

Tistih 6 mesecev, ko je bilo treba oskrbeti nepokretno taščo, dom pa še ni bil na razpolago, si lahko misliš, da je bilo peklenskih. Vsi smo vskočili, kadar smo lahko, plačevali smo negovalke za čas, ko smo bili v službi, nekdo je moral tam spati tudi ponoči, smo se menjavali….Torej ja, največ, kar lahko storiš je, da se prijaviš na listo za dom, če meniš, da boš nekoč šel tja. Vse ostalo je kaplja v ocean.

Se pa strinjam, da je za ostareli par, kjer mora eden v dom, v redu rešitev varovano stanovanje ob domu. Ampak to se da poštimati tudi takrat, ko dejansko pride do tega, da gre eden v dom. Zakaj bi par že leta prej odšel v neko stanovanje, če se čisto dobro znajde v svoji hišici z vrtom in recimo uživa v delu zunaj na vrtičku? Moja soseda ima 94 let. Ravno včeraj sem jo videla na njivi, ko je nekaj brkljala z motiko. Njen sin je hudo betežen, bolan, snaha prav tako, tale korenina pa že vsa leta okoli bajte, skrbi za svoje kokoši, prodaja jajca, proda kakšno zeljnato glavo, solato… Zakaj za vraga bi ona morala v varovano stanovanje, samo zato, ker bo morda pojutrišnjem rabila dom? Zagotovo bi tam shirala in obležala. Ljudje so navajeni na nek način življenja in bi tako radikalna sprememba pomenila žalost, depresijo, zato nekateri ljudje o tem ne razmišljajo in si morda v sebi mislijo, ko bo nujno in bom moral v dom, bom pač šel. Do takrat pa živim, kot sem navajen. In kdo si ti, da bi jim to odrekala? BO ŠLO?

A ti znaš razumeti prebrano? Napisala sem, da bi se morali ljudje pozanimati, kakšne so možnosti – in ena od možnosti je varovano stanovanje vsaj za nekaj časa, odvisno od posameznika. Ne gre samo za oskrbo – ta v varovanih stanovanjih JE na voljo, seveda za plačilo, kako pa??? – ampak tudi za samo prebivanje. Recimo moja sorodnika sta želela v varovano stanovanje, ker vesta, da prav dolgo ne bosta več mogla skrbeti za hišo in bi rada živela čim bolj preprosto in z možnostjo za pomoč, če bo treba, in dokler bi zneslo tako, bi bila pač v varovanem stanovanju. Bo šlo? Druga možnost je, na primer, varovano stanovanje v sklopu doma, kar tudi obstaja, in če eden hudo zboli, gre na primer v dom, drugi je pa v neposredni bližini v varovanem stanovanju in je lahko vsak dan pri zakoncu. Tudi tak primer poznam, meni se je zdela super ureditev.

Glede na to, koliko je ljudi v Sloveniji nad 65 let (ko dobiš pravico do bivanja v domu) in koliko jih je na čakalnem seznamu – pet procentov. To kot prvo, toliko ljudi torej razmišlja o domu kot o opciji.
Kot drugo, to, da se vpišeš leta prej, ti potem nič ne pomaga in tudi ne pomeni, da bo človek tudi res pripravljen iti tja. Prav tako ne pomeni, da ga bo čakala postelja, ko jo bo potreboval.

To glede denarja sem napisala. Če imaš denar, ni problema, če ga nimaš, je grozno – in zato bi morali ljudje o tem razmišljati vnaprej, se pozanimati o možnostih in izraziti svoje želje. Kaj v mojem prispevku ti torej ni jasno, da moraš kar nekaj ugovarjati na suho?
[/quote]

pa kaj ti hočeš? Enim starim ljudem ni problem o tem govoriti, drugim je. Moja dva imata hišico z vrtom, stara sta 81 in 84. Oče še vedno v vrtu vsak prosti trenutek, reže, sadi, koplje.. non stop je na zemlji, mama uživa s svojimi rožami. Zakaj bi se onadva preselila v varovano stanovanje, zakaj bi se o tem pogovarjali. Pa saj vidiš in poznaš svoje starše. Tudi brez pogovora mi je jasno, da dokler bosta okej, bosta na svojem vrtu. Ko ne bosta, bo čas za spremembe. ne da bi se o tem pogovarjali, vem, da ne želita v dom, dokler se bosta uspela rihtati sama. Tudi če bi se zdaj o tem pogovarjali, kaj bi to spremenilo? NIsta trmasta ali nesramna, samo pač živita svoje življenje in dokler bo šlo, bo šlo. Ko pa več ne bosta mogla urejati svoje okolice, bo pa tako vseeno, kje sta. Tako da ne bluzi in ne posplošuj! Če je za nekoga varovano stanovanje dobra opcija, ker pač živijo v nekem bloku, kjer ni ničesar v bližini, za druge pač ni tako. Ti pa kar pri 65 v varovano stanovanje, če želiš, kdo ti brani?

Zakaj varovano stanovanje?
Moje je preurejeno, dostopno z dvigalom, sedež in držala v tušu, trgovina in vse ostalo blizu, bližje kot v varovanem stanovanju v našem kraju. Prijavljena v dom? Seveda, ampak grem šele takrat, ko bo treba.
V bližnjem sorodstvu so ljudje, ki so želeli in bili in so v domu in takšni, ki se ga otepajo z vsemi štirimi. Mi je jasno, da ni pravila, a moja izkušnja je, da je življenje v domu bolj kvalitetno. Pride svojec, se pogovarja s teboj, si vzame zate čas za druženje, kar je bistveno boljše, kot da skrbi za tvojo hrano in osebno nego, porabi vso energijo, kot skrajno izmučen čovek, p časa za pogovor s teboj nima, če si mentalno še pri močeh. Več kot razumljivo, a verjetno zelo boleče.

Zakaj varovano stanovanje?
Moje je preurejeno, dostopno z dvigalom, sedež in držala v tušu, trgovina in vse ostalo blizu, bližje kot v varovanem stanovanju v našem kraju. Prijavljena v dom? Seveda, ampak grem šele takrat, ko bo treba.

Ne vem, zakaj eni posiljujejo s temi varovanimi stanovanji, da ne rečem, da so marsikje itak vsa oddana ali prodana. Pomembno je za stara leta, da imaš vse na izi, da imaš izhod ven, da so vse zadeve blizu. V našem kraju so varovana stanovanja tudi daleč od trgovin. Najbližja je 2 km stran, sicer po ravnem, ampak če si star, je to preveč. Midva živiva v stanovanju, ki je bistveno bolj dostopno trgovinam, zdr. domu itd. Stara sva sicer šele okoli 60, ampak dokler bova mobilna, bo šlo čisto v redu, tudi z morebitnimi berglami. Eni si ne dajo dopovedat, da varovana stanovanja niso za vse rešitev. Morda kot je ena rekla, za tiste, ki živijo v kakšnem bloku brez dvigala, daleč od vsega.

Farmacija umetno podaljšuje življenja, tako da bo težav, kam z ostarelimi, ki imajo pogosto tudi duševne težave, vedno več.
Moj stric ima 98 let, živi sam. Nikoli v zvezi, brez otrok.
Nikoli si ni kuhal in pral, prej je to zanj počela njegova sestra, ki je že pokojna.
Zavrača vse ideje o tem, da bi mu plačana pomoč čistila, skuhala, oprala. Tako mu moja sestra pere perilo, občasno mu kdo prinese kakšno juho, eden od nečakov ga pelje po nakupih in k zdravniku, ena od nečakinj občasno počisti njegovo stanovanje.
Sam se še obleče komaj, pri zdravniku pa zagotavlja, da patronaže ne potrebuje.
Brez pomoči ne more ničesar, sedi doma 24/7, odklanja pomoč drugih, ne želi se vpisati na listo za dom.
Zame je to egoizem brez primere.

Mislim da je vsem jasno, da vsi nekoč upešamo in umremo in pričakovati od sorodnikov, da bodo skrbeli zate, ko pri 60+ že sami potrebujejo pomoč, je popolnoma nezrelo.

Moja mati (80 let) se je prijavila v dom, dogovorjeni smo, da v času njenega bivanja tam, lahko oddajamo njeno stanovanje, da plačamo domsko oskrbo.

Ja in ti? Tebi je vseeno za mamo, da jo sploh pustiš v te naše katastrofalne domove? Hvala bogu (zanjo seveda), da je še ok in ga ne potrebuje, ker ti očitno nisi pripravljena skrbeti zanjo doma. Da te ni sram potem očitat drugim karkoli.

Ko se govori o razlicnih ljudeh in domski oskrbi, so tudi razlicne situacije.

Ko clovek star oblezi, ga je zelo tezko negovat. Splih ce govorimo se o tezjem cloveku. Ena sama zenska doma nepokretnega 80 kilskega ne more negovat sama brez pomoci se nekoga.

Govorim iz lastnega primera ko smo imeli doma po zlomu kolka babi, ki ni hotela v dom. Oprirali jo pa tudi niso ker je imela tako hudo aortno stenozo da operacije ne bi prezivela. 4 mesece je bila se, nepokretna . Fotr in brat sta jo oba morala previdno dvigovat da jo je lahko ena od naju z mami umila in previla. Pa je imela 65 kg.

Npr soseda samovoljno v dom po smrti moza . In ona pa tam uzivala na polno. ima svojo druscino, dogajanje , zabave, somisljenike obcasno so ji njeni odvec ko pridejo je tudi ze pojamrala non stop tukej visijo, jaz nimam cajta.
Se nas je po cca pol ure odpikala pa jo zanima kaj se dogaja ” doma” recimo….

Moj tast, za zivo glavo ne v dom. Tasca pa kontra , takoj! .. edino kar hoce bit sama v sobi , tisto se pa pac doplaca. V tem ne vidim problema.

Oskrbovana stanovanja… ce si enkrat tolkbdalec da rabis oskrbo, potem ne rabis stanovanja ampak sobo.

Če je avtorju (ki je želel spodbudit umetno razpravo in se ga tema najbrž niti ne dotika) odločitev za Dso temeljila zgolj na prehrani, ki naj jih varovana stanovanja naj ne bi imela, potem ga žal obveščam da že leta obstaja možnost nakupa in dostave prehrane za starejše preko CSD. Običajno vozijo iz OŠ, za neekonomsko ceno. Stara mama za mesec dni dostave kosila plača približno 100€ s prevozom vred. Dobi pa toliko, da ima še za večerjo.
Torej bi se dalo dostavljat tudi v varovana stanovanja.

Starši, toroci, stari starši, dedki babice, so družina.

mladi morjao graditi svoje družine, vendar tudi njihovi starši niso stroji, ki s ejih, ko odslužijo vržejo v nek t.i. dom, beri čakanje, naj čimprej umre, da ne bo potrebno plačevati. Vsekakor je taka “ustanova” primerna za nekoga, ki res nima nikogar. Sicer so res lahko stari dementni in naporni, vendar se z njimi dobi veliko lepega, dobre izkušnje in mirno vest. Ne da se jih stlači v to hiralnico, dom se da pa potepuškim psom in mačkam, namesto njim. Nič nimam prosti živalim, le starše postavljam pred njih. Seveda, starši so lahko napor, če so bolni, ampak se vse da, če se hoče. Nekateri poskrbijo z odporom do zadnje meje, drugi z ljubeznijo. veliko jih dobesedno vrže v dom in jih ne pogledajo leta. To so žal le odsluženi stroji, seveda za njih, saj so zadaj materialne koristi.  Nobem od staršev ne bi šel v dom, če bi imel koga, da malo nanj pogleda. Seveda otroci nimajo časa, beri interesa in očitajo.

Sama sem poskrbela za starše in stare starše, ker mama ni in vem kako čutijo. pa da ne bo pomote in za otroke.

najprej s ejih na silo stlači v dom, ker upirajo se ne ampak pokimajo, ko vidijo kako je in nato akajo, da se čimprej umre. Zanimivo je, koliko ljudi s epotem po fb na veliko hvali, kako dobro skrbijo za starše in kako so nesrečni ko ti umrejo, čeprav mesece niso bili pri njih.

Mladi imajo veliko obveznosti, je res je, ampak če je interes se tudi da.

Stari “samovoljno” gredo v dom, ko vidijo, kako odveč bi bilo otrokom pogledati na njih, kako slabo bi bilo poskrbljeno za njih ali nemogoče, ker že omemba otrok, da naj gredo v dom je informacija zaželjenosti.

res je, zdravo kmečko okolje,tega ne dopušča, ne dopušča nehumanosti.

Človek, ki je gradil družino, ne pomeni dati v dom. Pomeni izgubo ljubljenih oseb in življenje z neznanci, tujci. Tu ne gre za enoposteljne sobe, saj so, če jih plačaš…to je pa potem problem… Ubogi stari zares…

Vi ste se vrnili v domače okolje, oni so od njega odšli za vedno.

in crkuješ med tujci brez družine

Joj ste ubogi, vrži jih v dom, potem poskrbi za enpoteljne sobe, otroci bodo tako tebe tudi šusnuli ven

Kaj, pa kakšen privat DSO??