A mislite da res vsaka mama
najboljš ve, kaj je za njenega otroka najbolje?
Slišim, vidim in berem o stvareh, ki jih mamice ki menda najbolje vedo, kaj je dobro za otroka počnejo.
Pa včasih ne vem, ali gre za nepoučenost ali neumnost ali pa ignoriranje okolice in zdrave logike.
A ve menite, da zna res vsaka mama najbolje poskrbeti za svoje otročke?
jasno da ne … sem pa prepričana da se vsak trudi po svojih najbolših močeh in znanju.
vse je odvisno tudi od načina življenja določene družine … pa enim se nekaj zdi nedopustno … medtem ko se drugim zdi samoumevno … splošnih pravil ni in tako je tudi prav 🙂
meni recimo se zdi prav, da družina poskuša živeti naprej … in se ne ustavi samo zato, ker ima otročka … seveda pa se je otroku potrebno prilagodit.
B.
Jaz zase itak skoz nekej paničarim, da sem štorasta in se včasih kam rukneva. Pa moža skoz nekej sprašujem, kaj nej naredim… Jaz mislim, da idealnih mam ni, ker smo pač vsi samo ljudje.
Jaz se pa strinjam z MOjco, ki pravi, da večina mam želi otroku najboljše. Sigurno smo tud egoistke in si želimo, da bi otrok nekoč rekel, da je imel lepo otroštvo, pa da smo dobre mame. Ne vem pa če drži, da vse kar storimo, je le neko hrepenenje po potrditvi same sebe. Če želiš otroku, da je zdrav in srečen ni to zaradi sebe, ampak ker imaš otroka rad, ker je tvoj in preprosto želiš da bi mu bilo življenje čim bolj naklonjeno.
Vsi se celo življenje učimo na lastnih izkušnjah in napakah oz. na izkušnjah in napakah drugih. Tista mama, ki se tega zaveda in je ni sram kaj vprašati, je po moje najboljša mama svojemu otroku. Pa ne mislim, da mora biti taka mama nesigurna, plaha ali celo panična. Najslabše so tiste mame, ki mislijo, da vedo vse in svojega mnenja iz “inata” nočejo spremeniti.
Za ostale mame ne vem, zase pa lahko zatrdno povem, da se maksimalno trudim za mojo veliko piko poskrbeti po svojih najboljših močeh. Ne bom rekla, da mi vedno uspeva, a se zavedam, da se trudim, kolikor se le da. Kikse pa itak delamo vsi – včasih več, drugič manj 😉
čao
Tudi jaz mislim, da to ne drži. Nekatere mame zapustijo svoje otroke, jih pretepajo, psihično zlorabljajo ….Takšne mame sigurno niso prave mame!
Poznam primer, ko je babica rekla vnukinji; daj mir in ne nagajaj, kaj ne vidiš, kako je mamica živčna! Ja živčna je bila zato, ker ni mogla zvečer na žur. Mislim no!
Poznam tudi primer, ko je mama šla tuširat pod ledeni tuš svojega sina! Da se pomiri, ker je zelo nagajiv.
Obstajajo pa tudi mame, ki se zelo trudijo in so do svojih otrok prijazne, ljubeče in po drugi strani dosledne in znajo postaviti mejo!!Upam, da bom takšna mati!
Niti pod razno se pa ne strinjam, da bi morale matere samo doma čepet in paziti otroke! Seveda morajo poskrbeti tudi zase in le tako bodo njihovi otroci tudi zadovoljni!!
Verjetno se vsaka po svojih zmožnostih trudi, da bi bila dobra mama in nekaterim na žalost to ne uspeva trpijo pa zlorabljeni in zapuščeni otroci. Ne razumem prav dobro večinskega mnenja okolja, ki bolj glasno kritizira mame, ki recimo dolgo dojijo, se “preveč” ukvarjajo z otrokom, ga poskušajo zavarovati pred boleznimi in po večinskem mnenju otroke “razvajajo”. To isto okolje pa odobrava stvari, ki so za otrokovo fizično in psihično zdravje zelo škodljive z izgovorom, tako je prav saj ga v življenju čakajo težke preizkušnje???? Otroci si zaslužijo otroštvo.
Ne, žal ne. Nekatere že, vsekakor. A preveč je izjem, malo poglejte okoli sebe.
Materinstvo je posebno področje, ko se ” lahko” ( in se) v imenu materinske ljubezni, počne z otrokom skoraj karkoli.
Že sama odločitev o otroku je velikokrat sporna – ženska si otroka želi zato, da bi jo osrečil! Ubogi otrok, ki pride na svet že z nalogo!
Mama lahko otroka razvaja, mu do nezavesti popušča ali ga pretirano navezuje nase ( ker ni srečna s parnerjem), lahko sprošča na otroku svoje frustracije, slabo voljo, nezadovoljstvo v življenju, lahko otroka uporabi kot orodje ali orožje, lahko ga zatolče, mu izgradi slabo samopodobo, lahko v njem vzbuja občutke krivde za stvari, za katere ni odgovoren, lahko ga prikrajša za ljubezen in naklonjenost… pa je še vedno prepričana, da ima do tega vso pravico. Velikokrat res teši predvsem svoje potrebe in je otrokove prav dosti ne zanimajo. Lep primer je predolgo dojenje, ki ima za malčkov zdrav psihični razvoj gotovo več škode kot koristi.
Te mame si otroke lastijo – to je največja napaka.
Na žalost pa vsega tega ne počnejo nalašč ali zato, ker bi bile hudobne, ampak zato, ker ne znajo ali ne zmorejo drugače.
Tia, po tem kar si naštela, bi se dalo debatirati o ideji “nepristranske idealne matere”. Vsi težimo k nekemu za nas idealnemu načinu vedenja, vsi tudi vemo, da v realnem svetu ta ideal ne more obstajati saj v svojih glavah nosimo cel kup privzgojenih vzorcev. Strinjam se s teboj, da je pretirano razvajanje in navezovanje otroka na mater slabo, saj gre predvsem za zadovoljevanje materinih želja… S svojim prejšnjim postom sem hotela povdariti predvsem tradicionalno težnjo našega okolja po t.im. trdi vzgoji, ki zanemarja pomen otrokove čustvene inteligence, zmožnosti empatije in izražanja negativnih čustev.
Kakšno škodo ima na primer predolgo dojenje???? Me res zanima, ker v vseh teh raziskavah nikoli ni bilo omenjeno nič takšnega. In kaj to pomeni “predolgo”??
Me res zanima, kaj hočeš povedati, ker je pogosto kaj takega slišati, nikoli pa se še ni zgodilo, da bi mi kdo kaj takega utemeljil. Z argumenti namreč.
LP Andreja
Ne vem, če ve, upam pa , da se vsaj trudi ugotovit. Da ima posluh za otroka, da vidi njegove potrebe.
Vsaka? Ne, ne vsaka. Ene nočejo, druge ne znajo, tretje ne (z)morejo. “Obsojanja” vredne so pa samo tiste, ki nočejo, ki so same sebi prepomembne, ki jima je lastna komodideta vredna več, kot otrokovo dobro. Ki so raje svobodne in ki ne bodo dopustile, da bi otrok “zmotil” njihovo življenje.
Tiste, ki ne znajo, pa imajo otroka vseeno nadvse rade, se učijo ob njem in z njim. Tiste, ki ne (z)morejo, si zaslužijo vso podporo okolice in svojih bližnjih.
Jaz se trudim verjeti, da vsaka mama želi dobro za svojega otroka, me pa popade prav tisti slepi bes, ko/če vidim, da se nekdo znaša nad katerimkoli otrokom, pa naj bo fizično ali “samo” besedno, in bi bila sposobna takemu staršu (zakaj samo mami?!) v obraz skočit. Pa tudi takim staršem, ki imajo otroke za svojo lastnino in se tako do njih tudi obnašajo. Od takih največkrat slišiš s 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} gotovostjo “jaz že vem, kaj je za mojega otroka dobro.”
Preden sem imela svojega otroka, sem prečuvala mnogo drugih in bila prepričana, da vem ogromno o vzgoji otrok. Danes me moj skoraj dveletnik vsak dan posebej opozori, da vem zelo zelo malo. Mu pa vsekakor hočem dobro, zato me je že velikokrat bolel želodec od zarečenega kruha, pa tudi do tega, da kdo od starejših morda kdaj kaj ve, sem že prišla.