a mogoče pretiravam

Že stokrat sem mu rekla, da je 16. ura zadnja ura za dvig hčerke iz vrtca, razen seveda, če pride kaj nepričakovanega vmes. Pa me pokliče deset do štirih in pravi, da se je zadržal in da ne more ponjo. A ne more pravočasno dvignit telefona in me poklicat? Pa se to ni zgodilo prvič. Ne rečem, da je hčerko pobralo. Bolj mi gre na živce, ker ne more vzeti moje želje (beri zahteve) na znanje, ker se mu to zdi butasto oz. pravi, da pretiravam, da mislim samo nase. Ne rečem, če bi šlo zame. Ampak se še živo spominjam, kako mi je bilo, ko sem kot zadnja čakala na mamo, da pride pome iz vrtca, tako, da tega hčerki ne privoščim.
No, skratka, zdaj je pa on jezen in užaljen, ker sem mu rekla, da me boli …, če se njemu to ne zdi tako pomembno.
Pa je šla današnja romantika po gobe.
Kaj ve mislite?

Ko sem še enkrat tole prebrala, mi je kapnilo:”Dej no, a nisi že dovolj težila za danes! Pojdi raje spat.” Imam prav, kajne?!!!

Lahko noč vsem skupaj.

Da vidim, če prav razumem…
Dejstvo prvo: TEBI je hudo, kadar je hčerka zadnja v vrtcu. Njemu ne, hčerki mogoče.
Dejstvo drugo: če te on pravočasno pokliče, lahko greš ti po hčerko. Torej ni neke tehnične ovire, npr. da bi bila v službi.
Iz česar sklepam na dejstvo tretje: ne glede na to, da te zvija v želodcu, ne glede na to, da ti je hudo zaradi hčere, trmasto vztrajaš pri neki delitvi dela in učenju odgovornosti.
Kar na koncu pomeni, da je to čisto tvoja odločitev. Ti že veš, ali ti je več do tega, da gre hčerka prej domov, ali do tega, da se tvoj nauči odgovornosti.

(Med nama: če ga v vseh teh letih mama ni naučila, ga ti zanesljivo ne boš. Prihrani energijo za kaj bolj zabavnega.)

Ah daj daj, si pač želi, da boš enkrat eksplodirala in prevzela nase še to obveznost. Mateja, po moje imaš čisto prav in se z njim v miru le pogovori, da vidiš, če bosta prišla oba do istega zaključka, da za nobenega človeka, še najmanj za malega otroka, ni preveč veselo, če misli, da so ga starši pozabili in da le še on čaka v vrtcu, medtem ko so drugi starši že vsi prišli po svojega otroka.

kaj pa če je zadnji trenutek izvedel, da do 4 ure ne bo mogel priti do vrtca?
moj me včasih pokliče ravno v trenutku, ko bi moral biti že doma in jaz imam kosilo seveda ze na mizi, da je bil pri šefici na razgovoru in da šele sedaj odhaja iz službe.zakaj ne more prej poklicati? šefica ga ujame na njegovem delovnem mestu in mu reče, če gre z njim na klepet…seveda ne reče…samo trenutek, da domov sporočim..
ja, tako pač je!

Te popolnoma razumem in mislim, da ne pretiravaš.

Mi je čist jasno. Te razumem. Samo kako ga boš pa kaj drugače navadila mi pa ni jasno. Če ti pa rata, mi pa prosim sporoči kako ti je uspelo!!

Zadeva dobiva širše razsežnosti. Se sploh noče več pogovarjat, ker pravi, da nima smisla, ker bom tako ali tako vztrajala na svojem in da gledam samo iz svojega zornega kota. Je na tem, da spakira svoje stvari. Že zadnjič sva imela “kreš” zaradi njegovega odnosa do njegovih. Zdaj tole. Saj ne vem več. Pomagajte mi, prosim.

Torej ni problem le v dvigu otroka iz vrtca. Premisli – kaj je osnovni problem?

Meni se pa vseeno zdi da pretiravas!!!!
Hčerke definitivno nebo pobralo če bo prišel zadnji med očki in mamicami ponjo, oz. v tem primeru da prideš ti ponjo.
Naj se otrok navadi, da ni nič hudega če mora počakati, saj se ji bo to še velikokrat v življenju zgodilo, pa bo morala prenašati. Saj veš kakšni smo ljudje, če zamudi fant, mož, otrok ali prijatelj kuhamo mulo, se jezimo in delamo cirkus, če pa zamudi šef, nadrejeni na sestanek ipd. rečemo nič hudega, vsakemu se zgodi, pa mogoče sploh ni imel dobrega razloga za zamudo.
Vem da je to pač banalni primer ampak ti hočem povedati, da je to pač ena napaka ki jo ima, se pač sprijazni, ker navsezadnje tvoje dretje in kreganje bolj škodi tebi kot njemu. Naj on dela nekaj drugega, ti pa hodi po otroka.

Aja?????

A smo vedno mame tiste ki MORAMO skrbeti za otroke, moške pa razumeti, jih ne navajati na red in bla, bla…..Jaz tega enostavno ne razumem, da si katera dovoli prostovoljno, da jo izkoriščajo? Ne rečem za izejme…toda, če je STALNA PRAKSA, da on kliče zadnji hip da ne more, potem je to tipičen primerek neodgovorneža. In btw-tudi moja služba ni na pisk ure, pa vseeno šefe lepo vpraša: čuj, a se ti mudi po otroke, ali lahko še tole narediš? Če res ne morem, potem pač da delo drugemu, ker ve, da sem pa tudi velikokrat ostala, ali pa celo prišla nazaj.

LP

Da se ne bomo narobe razumele… Ne zagovarjam moške (oz. nasploh) neodovornosti. Je pa nekaj. Vzgajaš lahko otroka, ne pa partnerja. Otroke lahko naučiš reda, odgovornosti… Ne moreš pa popravljati, kar je tašča pred 30 leti zabluzila.

Drugo. Takrat, ko ste sedanje partnerje spoznale, ste se zatreskale v takšne, kakršni so bili. Torej brez popravkov. In nisem prepričana, da bi bilo vam všeč, če bi partner vas kar naprej poskušal nekaj spreminjati in prilagajati svojim trenutnim potrebam. Bi hitro povedale kaj ne preveč lepega…

Tole sem pa nekje prebrala, pa drži kot pribito:
Ženska se poroči z moškim v upanju, da se bo spremenil. Pa se ne. Moški se poroči z žensko v upanju, da se ne bo spremenila. Pa se.

MatejaL, kdo pa običajno hodi po otroka v vrtec? Si to ti, ali on, ali oba?

Ko sem še imela otroke v vrtcu sem v glavnem jaz hodila po njih. To pa zato, ker sem bila bližje vrtcu in moj delovnik se je končal točno ob določeni uri.

Odvisno od dneva. Imava pa oba približno enako razdaljo do vrtca in zelo fleksibilen delovni čas.

MatejaL, mogoče bi se pa lahko dogovorila, da hodi vsak en teden po otroka, da bi bil volk sit in koza cela. Ampak potem taki izgovori kot (nisem mogel odpadejo). Oziroma kdaj se res lahko zgodi kaj nepredvidenega, ne pa da preide to v navado. Jaz stanujem čisto blizu vrtca, iz balkona vidim ravno na igrišče. In vidim enoiniste otroke vedno zadnje v vrtcu. Mogoče starši ne morejo prej? Ampak otroci so žalostni, če so zadnji in zdi se mi, da že itak imamo tako malo časa za otroke.
Nikar pa ne pristani na to, da bi samo ti hodila po otroka!!!

Na začetku si napisala, da si mu že stokrat rekla – to pomeni, da ni prvič, da ti je sporočil tik pred zdajci, da ne gre po hčerko. Verjamem, da lahko nekaj nenadoma pride vmes nekajkrat na leto, ne pa kar naprej!! Jaz sem imam očeta, ki je kar naprej pozabljal na nas, naše nastope, tekme, spomnim se, kako je enkrat pozabil priti pome k baletu in potem ko sem ga eno uro čakala pred baletno šolo, sem šla peš sama iz Centra v Šisko pri 8 letih… primerov je neskončno in vsi zelo boleči. Ni res, da se otrok navadi!! Vsakič znova te boli, ker veš, da očetu nisi dovolj pomemben, da bi držal besedo! Tudi ni res, da lahko ob začetku zveze ali ob poroki veš, kako bo moški odreagiral, ko bo postal oče – otrok je bistveno večja odgovornost, kot karkoli s čimer se je srečal prej in nekateri pri tem popolnoma odpovejo, ter vso odgovornost zvalijo na ženo. Otrok potrebuje oba starše!! Vse ostalo so izgovori, pa skrajna neodgovornost in egoizem!!!

Mateja,
tudi ti imaše enega, ki mu zelo odgovarja “brigo moja pređi na drugog”. Nisi edina. Mislim, da bo nastopil čas, ko mu boš tudi kaj vrnila, kar ti on sedaj posoja – grdo, da na račun otroka, ki je med zadnjimi v vrtcu. Poveš mu pa lahko, če bo uspeh ali ne, je že druga zgodba, da tak egoističen način lahko pripelje do poglabljanja krize, v kateri mislim, da že sta in naj se nekoč ne čudi, če se boš od njega popolnoma distancirala in zaživela svoje življenje, kajti očitno “moraš” že sedaj zaupati in se zanesti le sama nase, potem so stvari dobro opravljene.
Malo sem morda lapala, ampak to je življenje.
Lepo se imej.