a se vam zdi prvi razred zahteven
moj hodi v prvi razred..in sploh nimam občutka, da hodi v šolo..se pa pogovarjam tu in tam z mamami, kako je prvi razred zahteven, kako so otroci obremenjeni..s čim, me zanima?
s snovjo gredo dokaj počasi, naloge ni nikoli, mogoče kdaj kaj prinest, ravno toliko, da se otrok spomni, da ima kakšno obveznost..zvezki so polni, v šoli delajo, ampak ogromno poslušajo pravljic, vadijo pripovedovanje pred razredom, ustvarjajo..računajo se mi zdi do 10, kdor zmore več tudi do 20 in čez..
tudi meni ne..oziroma mojemu otroku..res je, da je moj bral že pred šolo, ker zdaj nosijo domov bralne liste in verjetno imajo otroci, ki niso znali brat, pač s tem delo..in to je zdaj domača naloga..ampak če otrok že bere sam knjige, potem ne bo bral teh bralnih listov..to je pa tudi vsa zaposlitev do zdaj s strani šole..niti 1x ni bilo naloge do zdaj..računajo načelomA do 10, kdor zmore, tudi več..sam si otrok napiše recimo račune, ne vem, 23 + 5 in računa..učiteljica pa pogleda..
tudi jaz še nima občutka, da hodi v šolo, ozoroma nič posebnega zaenkrat
To sem tudi jaz pomislila. 
Prav zoprno mi je, kadar se starši širokoustijo, kako se njihov otrok v vrtcu ali šoli dolgočasi, ker je že tako zrel in pameten, da prehiteva svoje vrstnike. V prvi vrsti o tem dvomim in si mislim, da je otrok enostavno nezainteresiran in len. A če predpostavim, da so besede staršev resnične, res ne vem, zakaj bi otroku sploh moralo biti dolgčas. Najprej naj naredi nalogo, ki mu jo je dal učitelj oziroma vzgojitelj, nato pa naj to nalogo nadgradi.
Ko sem bila sama v vrtcu, smo nekoč za “nalogo” morali staršem obnoviti pravljico, ki nam jo je prebrala vzgojiteljica, oni pa naj bi to obnovo napisali. Ker sem že znala pisati, staršem nisem nič razlagala, temveč sem obnovo napisala sama. Mučila sem se ves popoldan in lahko vam povem, da mi ni bilo prav nič dolgčas.
1. otroku za znoret težak, ujel seje šele v 4. razredu, sedaj v 9. BP, tamali blazno lahek, je znala pisati in brati, računati do 100, pa je potem v 5. zaškripalo, ob izdatni pomoči naju z možem in seveda v sodelovanju z njeno učiteljico, smo stvari uredili in je sedaj v 6. razredu OK, tu in tam še pade kaka 3, pri predmetih, kjer se je treba usesti in naučiti.
Tako, da različno no, odvisno od otroka, učitelja…
Tako je v idealnem svetu. V praksi pa odvisno od sreče z določitvijo učitelja. Pri nas je bilo lani tako kot opisuješ, letos jih nova ne zaposli dodatno in tarna kako so glasni.[/quote]
Strinjam se.
Od učitelja je odvisno skoraj vse.Ali se bo otrok v šoli dobro počutil, delal z veseljem, rad in pogumno sodeloval…ali pa ravno obratno.
Dobri učitelji so zlata vredni.
naš ni znal ne brat, ne pisat. prav nobenega problema s šolo, praktično jo sam dela, evo, naučil se je že brat, zelo lepo bere, nalogo, ki je pri nas vsak dan, razen v petek, sam naredi, zvečer ga vprašam, če so kakšne težave, če potrebuje kakšno pomoč, pravi, da ne. tu pa tam mal prečekiram zvezke, vse ok. prav nič obremenjujoče. aja, tudi govorne nastope sam pripravi, mi niti ne pove, da imajo kaj takšnega in če slučajno ne pogledam v zvezek, kjer je ta naloga, sam opravi. mi imamo bolj problem s tem, ker nič ne pove, ampak dokler takole fura, mi je ok.
Kot učiteljica vam povem, da ni otrok nič na boljšem, če bere že pred prvim razredom. Brati, pisati in računati ga bomo naučili v šoli. Veliko pomembneje je, da si zna zavezati vezalke, se sam obleči in iti na stranišče. Ne, tega ne znajo vsi in nekateri starši tudi pričakujejo, da bo učiteljica vsem zavezala čevlje pred sprehodom. Raje naj se naučijo tega, za ostalo bomo poskrbeli v šoli.
… upam, da nisi med tistimi, ki ne vidijo čez plot svetega učnega načrta in opevane pedagoške znanosti po naročilu države.
Upam, da vidiš otroke, ki zmorejo več in jim daješ zahtevnejše naloge.
Upam, da vidiš tiste, ki ne zmorejo in dovoliš boljšim, da jim priskočijo na pomoč.
Upam, da je posamezen otrok zate dragoceno bitje, ki bi si zaslužilo individualno obravnavo, ki je sicer težko dosegljiva a ne nemogoča.
Kajti našim otrokom se v šoli dela huda krivica. Če ne bi šlo za toliko ur dnevno, bi človek še spregledal, ampak kaj, ko jih uspeh/neuspeh v šoli doživljenjsko zaznamuje.
Moji so znali pred šolo, pač so. Tudi čevlje zavezati, pa brati, in pisati. Števlike so jih vse zanimale.
Zdaj imam doma razvaline, ki se derejo na temo vsega, kar diši po šoli.
Zaradi učiteljice, ki je menila, da se bo otrok pač vsega naučil tam. Nič hudega, če že zna. en problem manj – zanjo. In ne en izziv, kot bi moralo biti.
No, naša prvošolka, ki je imela na začetku leta strašen zagon, se pravkar dere, ker mora narediti nalogo. Zanjo je to pet minut, ampak ker ni izziv, tudi tega noče več. V šoli nima nobene spodbude. Učiteljica ali ne more, ali nima časa, ali pa se ji sladko j… in bi rada nekoliko miru.
@draga učiteljica
Jaz bi na tvojem mestu premislil o pravem vzroku ne-delanja naloge. Ker to, da ji ni izziv je smešno.
Vsekakor ne bom trdila, da vse moje kolegice in kolegi svoje delo opravljajo dobro in tako, kot bi bilo potrebno, ker to ne drži. Tako je zagotovo povsod – vedno se najde kdo, ki bo vse delal po liniji najmanjšega napora.
Postavite se v našo kožo. V razredu je 25 otrok. Vsak je drugačen, vsak ima svojo “finto”. Najprej nam v prvem razredu traja 5 minut, da lahko zjutraj sploh začnemo delati, ker bi vsi radi vse povedali ali dali kako pripombo. Tako ne gre. Potem so v razredu vedno taki, ki snov osvojijo zelo hitro in nimajo težav, in pa taki, ki s snovjo težave imajo. Posvetiti se moram vsem. Včasih dam dodatne naloge, včasih pa se morajo tudi naučiti, da vedno ne bo vse po njihovo in da bodo morali koga počakati. Verjemite, nekaterim je zelo težko sedeti pri miru in počakati 2 minuti, da rešimo vsi.
Vedno bo tako, da nikoli ne bo po željah otroka, v taki družbi živimo in navaditi jih je potrebno, da bodo včasih morali narediti kako stvar, ki jim ne bo zanimiva ali pa jim bo zares tečna. To, da bi morala biti domača naloga v veselje ali pa v zabavo, se mi zdi smešno. Naloga je zato, da se jo je reši, pa tudi če znaš vse in si boljši. Škodila ne bo nikoli. S tem se pridobijo le delovne navade.
Veste kaj je najbolj zanimivo? Že na vpisu starši razlagajo, kako je njihov otrok pameten, kako vse zna, oh in sploh in ni da ni. v razredu se izkaže, da temu ni tako. Priporočam vam, da se pogovorite z učiteljico oz. šolsko svetovalno službo, če vam ta ne zna prisluhniti, in poskušate rešiti težavo.
In še to. Če bi mi moral biti vsak otrok izziv. Oprostite, ne gre. Ali je vam v službi vse izziv? Ali mislite, da mi nimamo svojega življenja po šoli? Menim, da mora biti otrok v izziv staršem, učitelj pa je ta, ki ga uči – če ga nauči “za življenje”, kjer se otroku ne bo prilagajalo, še toliko bolje.
… ni smešno. Če bi bilo, bi se smejala.[/quote]
Tudi jaz sem znala vse že pred šolo, a mi na pamet ni padlo, da mi mora nekaj biti izziv, da bom naredila, naredila sem, ker sem bila tako vzgojena, najprej, kar je učiteljica rekla, nato pa še pet dodatnih računov, najprej bralni list, nato pa še Ciciban.
Tudi pobrisati mizo kmalu ni več izziv, pa nesti smeti, pospraviti posteljo … a je vseeno to treba narediti.
Vzgojeni otroci delajo reči zaradi tega, ker jim odrasli odgovorni tako reče, če je ob tem še notranja ali zunanja motivacija pa toliko bolje.
se strinjam popolnoma..imamo podoben “problem”…[/quote]
Ja kako ste vzgojile vaše sončke, ve, super mame, da se derejo pri delanju domače naloge?
Če bi opravljale starševsko nalogo bi jih naučile, da se domača naloga opravi že v podaljšanem bivanju, kjer so v 1.r skoraj vsi učenci. No, če recimo zares tvoj sonček ni v podaljšanem bivanju in nalogo dela doma, pa si dretje omogočila sama, saj zagotovo komentiraš naglas, da naloga zanj ni izziv in pred njim posredno ali neposredno kritiziraš učiteljico. Kljub temu, da boš to zanikala, me ne boš prepričala. Otrok je ogledalo staršev. Če bi kot starš mirno rekla: “Super, da ti je naloga tako lahka, pomeni, da jo boš hitro opravil”, ne bi bilo dretja.
se strinjam popolnoma..imamo podoben “problem”…[/quote]
Ja kako ste vzgojile vaše sončke, ve, super mame, da se derejo pri delanju domače naloge?
Če bi opravljale starševsko nalogo bi jih naučile, da se domača naloga opravi že v podaljšanem bivanju, kjer so v 1.r skoraj vsi učenci. No, če recimo zares tvoj sonček ni v podaljšanem bivanju in nalogo dela doma, pa si dretje omogočila sama, saj zagotovo komentiraš naglas, da naloga zanj ni izziv in pred njim posredno ali neposredno kritiziraš učiteljico. Kljub temu, da boš to zanikala, me ne boš prepričala. Otrok je ogledalo staršev. Če bi kot starš mirno rekla: “Super, da ti je naloga tako lahka, pomeni, da jo boš hitro opravil”, ne bi bilo dretja.[/quote]
… že veš.
Jaz sem tudi za druge pametna.
… ste tolk zapele na to mojo starševsko vlogo, pa izzivi gor in dol.
Recimo, da tudi sama delam v šolstvu. Res pa imam srečo, da delam individualno. Nedavno tega mi reče nadarjeno in pridno dekle točno tole: “Sem menila, da mi ta konkretna naloga ne bo delala preglavic, ker je zgledala prelahka, pa se je niti lotila nisem!”
Takole pač razmišlja nekdo, ki potrebuje izziv, da se zares loti. Če vam je to težko sprejeti, tudi prav. Meni osebno bi bilo morda ljubše, da bi imela otroke narejene natančno za ta šolski sistem, vendar niso. Seveda se morajo naučiti prilagajanja in jasno, da jim v službi nihče ne bo dajal potuhe. Tega se dobro zavedava in jim ne smeva popuščati.
Ampak žal sem ravno toliko pogledala čez plot, da sem opazila, da obstajajo tudi drugačni načinii. Zato me ovčjereja in kozjereja v naših šolah tako jezi.
Sicer pa … saj smo že brali o tem, kako je treba tistega, ki pogleda iz množice hitro po buči. In seveda, v interesu države je, da se mladi umi upočasnijo, polenijo in prenehajo razmišljati.
O učiteljicah sicer vse najboljše, žal pa si le redka upa pokukati malo ven iz učnega načrta. Saj sem že slišala – takoj, ko želim neko znanje vsaj malo utrditi in poglobiti, že sem zadaj s predelano snovjo. Direktno iz ust skrbne učiteljice.
Jaz pa naše itak kar naprej poslušam, kako se derejo na učence, ki ne ubogajo in držijo cele razrede nazaj. Neprilagojeni sončki. Ravnatelji brez avtoritete, učiteljice brez podpore staršev.
