ADHD in agresivnost
Sem mati devetletnika z ADHD. Zravne vseh ostalih težav, ki jih prinaša ta bolezen izrazito izstopa njegova agresivnost do sošolcev in verbalni obračuni tako s sošolci kot z učiteljico. Otroke ščiplje, brca, pljuva po razredu, žali. Zaenkrat otrok ne dobiva nobena zdravila. Prosim za kakršenkoli nasvet, pomoč.
MatejaM
Ja! Dajmo že enkrat staršem vso pravico. Dajmo jim pravico, da otroke cepijo ali ne, jih zdravijo ali ne, naj odločajo ali potrebujejo zdravnika ali ne. Ah, saj ga sploh ne potrebujejo – razpustimo vse zdravnike!
In rezultat takega mišljenja smo videli pred kratkim na dolenjskem.
Rezultate take vzgoje, kjer se omenjajo in poveličujejo le pravice, vidimo pa vsakodnevno.
Odgovor bo malo mimo, ker ne poznam preveč te motnje, ki je menda danes grozno razširjena. Opažam pa nekaj drugega. Vzgoja dečkov od rojstva dalje se mi zdi grozljiva. Fantke domači zelo malo crkljajo, malo očesnega kontakta, takoj se jih usmerja v nasilne igrače in predvsem risanke. Ne mislim, da bi se morali igrati z Barbikami, ampak dajte se jim bolj posvečat. vidim dosti fantkov, ki so cele dneve sami na igrišču, do drugih otrok ne znajo drugače pristopiti kot z nasiljem, ker jih nihče ni naučil, kako se vesti. Očetje seveda vse dni služijo denarce…..in se ne pogovarjajo s svojimi sinovi.
Navedenokdaj je zbolel
Od kdaj ima težave?
Naj že dajo staršem to pravico, da sami odločamo, ali bomo dali cepit troka ali ne. Ker ko ti otrok zboli, ni nihče nič kriv.
Takrat smo sami z otrokom in boleznijo in vsemi težavami:((
Ja! Dajmo že enkrat staršem vso pravico. Dajmo jim pravico, da otroke cepijo ali ne, jih zdravijo ali ne, naj odločajo ali potrebujejo zdravnika ali ne. Ah, saj ga sploh ne potrebujejo – razpustimo vse zdravnike!
In rezultat takega mišljenja smo videli pred kratkim na dolenjskem.
Rezultate take vzgoje, kjer se omenjajo in poveličujejo le pravice, vidimo pa vsakodnevno.
Odgovori • Citiraj sporočilo
Ja in potem taki prinesejo bolezni, ki naj bi jih izkoreninili kot recimo rdečke ipd. Ker so njihovi starši pametnejši od vseh zdravnikov. Kar na bruhanje mi gre ob takih ljudeh.
Jaz pametnega nasveta nima, ače že sama vidiš, da je težava vse hujša, potem poišči ustrezno pomoč zanj in tudi za vse okoli njega. Če s trenutno obravnavo nisi zadovoljna (ni učinkov), zamenjaj strokovnjaek in pristop. Jaz sem zaenkrat še “tolerantna”. ker vem, da otrok ni kriv, a ne vem, če mi ne bo začelo popuščati … Ja, izkušnja. V vrtcu imajo deklico s PP, predvsem je težava z agresijo. In … pismo no, že prvi dan mi je hči čisto iz lepega orinila v rob mize in ji prebila čelo … in vsak a nekaj. Otroke stresa, poriva, cuka, puli lase ipd. Takrat nisem ukrepa, naslednjič bom. Punci bo ostala brazgotina.
Mojemu sinu so pred skoraj štirimi leti, ko je imel malo več kot pet let, postavili diagnozo motnja pozornosti in ADHD. Osebno sem proti zdravilom in jih sinu tudi nismo dali, res pa je da tako agresiven ni bil nikoli, je pa bil eksploziven in zelo občutljiv. Začeli smo zeloooo paziti pri prehrani; čim manj sladkarij, veliko sadja in zelenjave, omega 3, veliko mandljev (vsebujejo omega3), itn.
Zelo pomembno pri teh otrocih je, da imajo zelo jasno postavljene meje, da točno vejo, kakšne posledice sledijo glede na njihovo vedenje.
Moj sin je bil tri leta vpisan v Društvo za psihomotoriko in motopedagogiko, kjer delajo z otroki s posebnimi potrebami. Ta telovadba mu je zelo pomagala, seveda pa tudi doma delamo z njim; veliko ustreznega gibanja (samo divjanje lahko zgolj vodi v izčrpanost in mu ne koristi), pogovorov, iger za umirjanje itn. Zdaj je v tretjem razredu in o ADHD skoraj ni več duha in sluha. Je pa res, da v prvem in drugem razredu učiteljica enostavno ni znala z njim, v razredu je vladal kaos in je bilo posledično več težav. Letos je nova učiteljica, umirjena, vzpostavila je red, zelo je vzpodbudna in naenkrat otrok zelo lepo sodeluje in je tako tudi motiviran za šolsko delo.
Še par linkov, ki ti bodo mogoče pomagali:
Sicer pa, ali ima otrok v šoli odločbo?
drugače je na netu veliko metod kako pomagati takemu otroku. predvsem ameriške so nekatere res odlične (pa ne zato ker so ameriške če gre slučajo komu to v nos). zdravljenje adhd v sloveniji je podobno srednjeveškemu zdravljenju z namakanjem v ledeno hladno vodo. otrok ima agresivne izpade zato ker ga nihče ne razume in ne zna ravnati z njim. moraš se zavedati, da sta z otrokom enakovredna partnerja na poti zdravljenja in okrevanja.
Jaz pa tebi, ja, tebi kot materi, svetujem v branje knjigo “Eksplozivni otrok”, dr. Rossa Greena. Sama sem zelo zelo skeptična do raznih novodobnih gurujev, ki propagirajo odkritje tople vode na novo, vendar mi je ta knjiga dobesedno odprla nov svet. Zavedela sem se, kolikokrat po neumnosti sami starši otroke porivamo v agresivnost, ker enostavno nismo sposobni razumet, da naš otrok nečesa enostavno NE ZMORE. In ga forsiramo in smo prepričani, kako smo sami nekje “zajebali”, da je naš otrok tak, kot je (čeprav imamo zraven še 3, ki so zgledni otroci za “mušter”!) in se ciklamo v nedogled v začaranem krogu, prepričani, da bo še več strogosti prineslo učinek. In smo razočarani, ke rga ne, stiska otroka pa je vedno globja!!!! Ne glede na vse diagnoze mora biti predvsem staršem, ki take otorke imamo, kristalno jasno, DA NI NOBENEGA OPRAVIČILA ZA AGRESIJO in je tudi NE SMEMO dopuščati, da je potrebno dosledno ukrepati, hkrati pa otorku kazati druge in drugačne poti iz stiske, v kačteri se nahaja. Otrok je namre v stiski, stisnjen je v kot, zato reagira agresivno. On se brani, ne pa napada, samo okolica tega ne prepozna. Agresija je POSLEDICA in ne vzrok. Skartka – vzemi si knjigo, večina knjižnic jo ima, ko jo boš predelala sama, jo priporoči še tistim učiteljem, ki z otrokom največ delajo in ja, seveda, po potrebi zamenjaj terapevte. Tudi sama lahko potrdim, da so utrezne motorične vaje, ki spodbujajo senzoriko, ogromno vredne, samo malo je ljudi, ki tako gibanje obvladajo. Odločilen pa je pristop, ki ga imamo starši do svojih otrok s tako ali podobno diagnozo – tukaj je ključ do rešitve in nikjer drugje.
Zdravila – ne rečem, da niso potrebna. Včasih so. Ampak veliko bolj, kot so potrebna zdravila, je potreben pravilen pristop – ne spregldovanje neprimernega vedenja in vzrocev, ampak usmerjanje v pravilne. To zahteva OGROMNO OGROMNO časa in potrpljenja. Ker obojega ni, se otroke zmeče na ritalin, da “vsaj v šoli” ne delajo štale. Da tak otrok doma s sebe strese dvojno dozo vsega, pa običjano nikogar več ne zanima.
