ADHD in agresivnost
Spoštovani g Benjaminček mogoče imate prav…vendar imam polnoletno hčerko, ki sem jo z vzgojila v krasno deklico in pri vzgoji uporabljala iste metode. Ko imaš enega zdravega otroka in otroka z ADHD se komaj zavedaš, kako težka je vzgoja takšnega otroka…ko te okolica in starši “pridnih in vzgojenih” otrok zaznamuje in etiketira tebe in otroka… bodite srečni, da imate zdrave (in pridne) otroke. Resnično
Opravičujem se vam, ker nisem želela zbujati slabe vesti in res moja pripomba v to temo povsem ne sodi. Sami se pa morate vprašati zakaj vas je ta pripomba tako vznemirila?
Mislim, da bi lahko otrokom veliko pomagali, če bi poznali zgodnji razvoj možganov in kaj vse vpliva na ustrezen možganski razvoj. Kje v ukvarjanju z otrokovim vedenjem pa je otrokov oče?
Očitno nisem bil dovolj jasen, hotel pa sem povedat, verjetno niso imeli prav včasih in verjetno tudi nimajo prav danes.
Včasih se je vse reševalo s “trdo roko”, danes se pa pretirano išče izgovore in opravičila za kakršnokoli nesprejemljivo vedenje.
Prava pot bi bila verjetno nekje vmes – z upoštevanje obojega. Upoštevati otrokovo diagnozo, ne pa vsega opravičevat z njo. Postavljati otroku jasne meje sprejemljivega vedenja, z upoštevanjem njegovih posebnosti.
Dovolj jasno?
Ali je agresiven samo v šoli ali tudi doma?[/quote]
samo v šoli, vendar opažam, da ga tudi doma prime “huda jezica”…v bistvu sem že tako zmešana, da vse pripisujem njegovi bolezni in ne (mogoče) fazi odraščanja, skozi katero grejo vsi otroci – takšna agresivnost pa seveda ne spada v to![/quote]
Kako pa ste sodelovali z učiteljico? Kako je “naranvnana” do njega? Kakšni so do njega otroci v razredu? Moj sicer ni agresiven, se ga je pa dalo zelo hitro sprovucirati in učenci so to dobro vedeli in to izkoriščali. Jaz ti lahko rečem samo pogovarjat, pogovarjat, pogovarjat. So vzponi in padci. Mi smo zvozili brez zdravil in trenutno je veliko bolje, verjamem tudi zaradi učiterljice. Prejšnji učiteljici je šel na živce in enostavno ni mogla sprejeti, da ima otrok res motnjo in ni samo nevzgojen. Saj pravim, letos pa je nova, mlada učiteljica v razredu naredila red, saj je bilo veliko živahnih otrok in je vse drugače. Ta učiteljica nima predsodkov, je strokovna, umirjena in ne ignorira odločbe. Razumem te, da ti je težko, ampak kot ji rekla že ena zgoraj, z o otrokom se veliko pogovarjaj, crkljaj se z njim, naj ti zaupa, kaj se dogaja v šoli.
Zdaj si se potegnil nazaj in malce omilil svojo prvo izjavo kajne?
Poznamo take kot si ti. Obsojajoči ljudje, ki menijo, da starši ne znamo vzgajati. Ko pa vidiš, da dva starša nimata samo enega otroka, da imata otrok več, da so ti otroci lepo vzgojeni, pridni, delovni, pošteni, dobri učenci, odlični prijatelji in čudoviti otroci svojim staršem, poleg teh pa imajo enega, ki ima težave, se sesuje celotna tvoja pametnost, kajne?
Se strinjam glede postavljanja mej, ki jih ti otroci še posebej potrebujejo, ker jih nedoslednost še dodatno zmede. Res je tudi, da danes marsikateri otrok dobi etiketo, da je hiperaktiven zaradi nevzgojenosti oz. razvajenosti.
Tudi sama imam dva otroka. Vzgajamo oba dosledno, tudi mlajši ni popoln. Ampak vidiš razliko v tem, da se zna umiriti, pojesti kosilo brez zviranja za mizo, slediti navodila itn. Razlika je več kot očitna. Kdor tega ni doživel ne more in nima pravice soliti pameti.
Trda roka pa take otroke samo zafrustira in še bolj se pogreznejo v svoj svet, kjer jih nihče ne razume. Veš, kolikokrat se je moj otrok zjokal, ker je drugače, ker ne zmore sedeti na miru kot ostali, ne more si pa pomagati? Takim otrokom je vse prej kot lahko, zato jim je treba pomagati.
Morda ti bodo v pomoč izkušnje, ki so bile zbrane v tej oddaji: http://admin.rtvslo.si/radioprvi/novica/4537, moraš pa jo sama poiskat v avdio/video arhivu RTV, ker trenutno tam ni aktivnega linka, čeprav oddajo lahko poslušaš…
Bridka resnica, a še vedno rabijo doslednost in vztrajno postavljanje meja, ki bi jih tako radi prestavili – in gorje, če jim uspe. Vzgoja otroka z ADHD je PROJEKT. Zelo zahetven projekt, v katerem bi nujno morali sodelovati starši, šola IN VSI STROKOVNI DELAVCI, ki z otrokom delajo. Ampak pri nas je to utopija. V našem sisetmu že, ker 90{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} pedagogov ni v stanju ločiti razvajenosti in objestnosti od motnje pozornosti, kaj šele česa resnejšega. Ne samo da niso v stanju, da nimajo znanja, NOČEJO ga imeti, z nekaj redkimi, svetlimi izjemami, ki jim na koncu zato, ker nekaj malega vedo ali so se samo pripravljeni učiti, zvalijo vse “problematične” primerke ene generacije, češ “ti pa znaš”. Na koncu gre tak pedagog konec dneva domov izžet, ker se trudi, ker dela s 4 ali več težkimi primeri, domov pa nese enako plačo kot kolega, ki se ne trudi in se nikoli ne bo, posledično “ne zna” in pokasira vse “ta krasne” razrede, tako da gre domov bistveno manj uničen in popoldan ostane njemu ter družini. Oni, ki pa pokaže, d anekaj zna, dobi za domov še par knjig, ki jih prebra zato, da zna ustrezno delati – pomaga mu itak nihče ne, ko predlaga kako strokovno predavanje ali seminar, se mu vsi režijo in zamahujejo z roko. Taka je reala slovenskega šolstva, žal. 4. leto bijem bitko in če sem prvo leto na veliko obsojala pedagoge, jih danes ne več. 3 leta vojne z ravnateljem šole za to, da je SMELA strokovnjakinja prit na šolo in pomagat učiteljici, ki je delala z mojim otrokom, da ji je pokazala, kje dela napake in kako se da drugače. TRI LETA!!! Če bi ne bila jaz vztrajna kot bik in če bi ne bila ta strokovnjakinja resnično ženska z velikanskim srcem in velikansko zalogo znanja, bi že davno obupali. Vse stroške njenega prihoda in njene pomoči sem krila sama, iz lastnega žepa, le gledati nisme več mogla, kako otrok trpi ko mučena žival, učiteljica pa ne dosti manj. Trpeli so vsi otrokovi sošolci – zaradi zagovednosti nekoga, ki službe, za katero je plačan, ne opravlja. Letos sem šoli ponudila strokovno predavanje na temo “Ločevanje med ADHD in razvajenostjo”. Sama sem nabrala sponzorje, ki bi to predavanje tudi plačali (gre za celih astronomskih 200 EUR!!!), pa ga je taisti g. ravnatelj zavrnil. Samo prostro bi moral dat in učitelje poslat na seminar – ampak NE.
Da se ob tem starši sploh ne znajdemo več, je logično. Da verjamemo vsakomur, ki nam obljublja čudežno tabletko, ki nas bo rešila nenormalnih stisk, v katere smo pahnjeni, je tudi razumljivo. Ampak ni tako. Uspeh oz. rešitev, ki daje na koncu zdravega odraslega človeka, ni v tabletki, tudi ni v odločbi, ampak v teamskem delu vseh, ki s takih otorkom delajo. Ni dovolj samo znanje, ni dovolj samo srčnost, obojega je treba imeti ogromno in žal, res žal – ker Američanov RES ne maram! – so Američani tukaj enih 500 svetlobnih let pred nami. Meni je po 4 letih uspelo, vsaj za silo sestaviti team. Deluje, dokler ga poganjava jaz (oz. midva kot starša) in strokovna delavka izven šole. Mi trije vztrajamo na teamu, vztrajamo na tem, da se 2 x letno sestanemo vsi za eno mizo. Večinoma to dosežemo z ognjem in mečem, ampak zdaj že vedo, da ne odnehamo in so se vdali v usodo. Razlika je – uf, ne morem povedat, neprimerljiva, še vedno pa so težave, a nas zdaj ne zasuvajo več in otrok ni depresivec z do krvi zgriženimi nohti, ki se začne v soboto zvečer panično braniti šole. Ni zvezda razreda, a v njem živi, je sprejet kot vsi drugi, veliko smo delali tudi na tem, da sošolci razumejo, kaj se z njim dogaja, sama sem jih v grobem predstavila, kaj pomeni njegova motnja in kako mu lahko pomagajo. 2 leti ni v njem nobene agresije, naučil se je tudi sam prepoznati, kdaj bo “pregorel” in prosi za umik. Naučil se je vaj, s katerimi se lažje obvlada. Ogromno, ogromno se da pomagati, samo je a potrebnega ogromno časa in angažmaja, predvsem s strani staršev, pa tudi razumevanja, da nihče ni dolžan prenašati, da ga nekdo tepe, pljuva, brca, žali, d amu uničuje inventar itd. Tega se je treba dobro zavedati ins prejeti kritiko, kadar je na mestu ter UKREPATI.
Bridka resnica, a še vedno rabijo doslednost in vztrajno postavljanje meja, ki bi jih tako radi prestavili – in gorje, če jim uspe. Vzgoja otroka z ADHD je PROJEKT. Zelo zahetven projekt, v katerem bi nujno morali sodelovati starši, šola IN VSI STROKOVNI DELAVCI, ki z otrokom delajo. Ampak pri nas je to utopija. V našem sisetmu že, ker 90{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} pedagogov ni v stanju ločiti razvajenosti in objestnosti od motnje pozornosti, kaj šele česa resnejšega. Ne samo da niso v stanju, da nimajo znanja, NOČEJO ga imeti, z nekaj redkimi, svetlimi izjemami, ki jim na koncu zato, ker nekaj malega vedo ali so se samo pripravljeni učiti, zvalijo vse “problematične” primerke ene generacije, češ “ti pa znaš”. Na koncu gre tak pedagog konec dneva domov izžet, ker se trudi, ker dela s 4 ali več težkimi primeri, domov pa nese enako plačo kot kolega, ki se ne trudi in se nikoli ne bo, posledično “ne zna” in pokasira vse “ta krasne” razrede, tako da gre domov bistveno manj uničen in popoldan ostane njemu ter družini. Oni, ki pa pokaže, d anekaj zna, dobi za domov še par knjig, ki jih prebra zato, da zna ustrezno delati – pomaga mu itak nihče ne, ko predlaga kako strokovno predavanje ali seminar, se mu vsi režijo in zamahujejo z roko. Taka je reala slovenskega šolstva, žal. 4. leto bijem bitko in če sem prvo leto na veliko obsojala pedagoge, jih danes ne več. 3 leta vojne z ravnateljem šole za to, da je SMELA strokovnjakinja prit na šolo in pomagat učiteljici, ki je delala z mojim otrokom, da ji je pokazala, kje dela napake in kako se da drugače. TRI LETA!!! Če bi ne bila jaz vztrajna kot bik in če bi ne bila ta strokovnjakinja resnično ženska z velikanskim srcem in velikansko zalogo znanja, bi že davno obupali. Vse stroške njenega prihoda in njene pomoči sem krila sama, iz lastnega žepa, le gledati nisme več mogla, kako otrok trpi ko mučena žival, učiteljica pa ne dosti manj. Trpeli so vsi otrokovi sošolci – zaradi zagovednosti nekoga, ki službe, za katero je plačan, ne opravlja. Letos sem šoli ponudila strokovno predavanje na temo “Ločevanje med ADHD in razvajenostjo”. Sama sem nabrala sponzorje, ki bi to predavanje tudi plačali (gre za celih astronomskih 200 EUR!!!), pa ga je taisti g. ravnatelj zavrnil. Samo prostro bi moral dat in učitelje poslat na seminar – ampak NE.
Da se ob tem starši sploh ne znajdemo več, je logično. Da verjamemo vsakomur, ki nam obljublja čudežno tabletko, ki nas bo rešila nenormalnih stisk, v katere smo pahnjeni, je tudi razumljivo. Ampak ni tako. Uspeh oz. rešitev, ki daje na koncu zdravega odraslega človeka, ni v tabletki, tudi ni v odločbi, ampak v teamskem delu vseh, ki s takih otorkom delajo. Ni dovolj samo znanje, ni dovolj samo srčnost, obojega je treba imeti ogromno in žal, res žal – ker Američanov RES ne maram! – so Američani tukaj enih 500 svetlobnih let pred nami. Meni je po 4 letih uspelo, vsaj za silo sestaviti team. Deluje, dokler ga poganjava jaz (oz. midva kot starša) in strokovna delavka izven šole. Mi trije vztrajamo na teamu, vztrajamo na tem, da se 2 x letno sestanemo vsi za eno mizo. Večinoma to dosežemo z ognjem in mečem, ampak zdaj že vedo, da ne odnehamo in so se vdali v usodo. Razlika je – uf, ne morem povedat, neprimerljiva, še vedno pa so težave, a nas zdaj ne zasuvajo več in otrok ni depresivec z do krvi zgriženimi nohti, ki se začne v soboto zvečer panično braniti šole. Ni zvezda razreda, a v njem živi, je sprejet kot vsi drugi, veliko smo delali tudi na tem, da sošolci razumejo, kaj se z njim dogaja, sama sem jih v grobem predstavila, kaj pomeni njegova motnja in kako mu lahko pomagajo. 2 leti ni v njem nobene agresije, naučil se je tudi sam prepoznati, kdaj bo “pregorel” in prosi za umik. Naučil se je vaj, s katerimi se lažje obvlada. Ogromno, ogromno se da pomagati, samo je a potrebnega ogromno časa in angažmaja, predvsem s strani staršev, pa tudi razumevanja, da nihče ni dolžan prenašati, da ga nekdo tepe, pljuva, brca, žali, d amu uničuje inventar itd. Tega se je treba dobro zavedati ins prejeti kritiko, kadar je na mestu ter UKREPATI.[/quote]
Ni mi všeč, da iz istega posta jemlješ iz konteksta samo en del, spuščaš pa del, kjer sem prav tako napisala, da je postavljanje meja in doslednost pri takšnem otroku še kako pomembna.
Ne vem sicer, od kod tvoja naperjenost proti Američanom. Sama imam kar nekaj prijateljev iz Amerike, pa so super ljudje :-). Tudi jaz sem ogromno koristnih napotkov našla prav na njihovih spletnih straneh in njihovih knjig.
Hvala za tako iskreno mnenje in opis vaše poti. Me veseli, da nisem edina. Od skoraj drugega leta, ko sva z možem začela opažati težave, sva se borila za vsako stvar in vsako mnenje in kar lahko rečem je, da naš sistem ni vreden počenega groša. Povsod sem bila sprejeta kot ena zatežena komplikatorska mama, ki nima pojma o čem govori. Dokler nisem prišla razvojno ambulanto in je zdravnica zaropotala in končno pospešila proces, da smo do šole prišli do odločbe. Sp. pedagogi so se pač trudili, kolikor vejo. Učiteljico sva z možem skoraj dve leti prepričevala glede parih majhnih predlogov, a se ni dala. V bistvu je dala samo vedeti, da ji je odveč ukvarjat se z njim. Zanimivo, da je bil med počitnicami to drug otrok. Vesel, zadovoljen, motiviran, navdušen. En teden pred začetkom novega šol. leta je bil ves iz sebe. Ko je spoznal novo učiteljico in po enem tednu uvidel, da je ona popolno nasprotje lanske, se je tudi v šoli razcvetel.
Res je, za delo s takim otrokom je potreben celoten team. Če nekdo ne sodeluje, kot bi moral, je pa polomija.
Hm, saj ničesar ne jemljem iz konteksta, kaj misliš, da jemljem iz celote?
Američanov pač ne maram iz svojih poklicnih izkušenj, ker so premnogi hudo omejeni in prepričani v svoj “USA is the World”, ampak to je druga zgodba. Ponavljam še enkrat, na področju ADHD, pa še na kakem področju so enih 500 svetlobnih let pred nami in si lahko samo srečen, če uspeš prit do njihovih izkušenj in znanj.
Pri nas je odpovedala tudi razvojna, kar je logično, če veš, da jo vodi ženska, ki bi že davno morala biti v penzionu, pa se oklepa svojega delovnega mesta z vsemi 4 in vsakomur, ki bi zgolj pomislil, da bi jo morda lahko nadomestil, vzame vsakršno voljo do dela. Ker ona je “iber alles”, vsemogočna in nezmotljiva, čeprav leze krepko tja preko 70+. Tako da smo mi ostali povsem prepuščeni samim sebi in iskali po širni Sloveniji, da smo na koncu le prišli do ustreznih obravnva. Glede na izkušnje naših sotrpinov pa smo eni res redkih, ki smo prišli do takih terapij ki otroku (in nam!) zelo pomagajo in nam tudi pomagajo, prebijati se iz dneva v dan na najboljši možen način.
Ma nič ne vem kaj izrednega, kombinacije motorike, senzorike, klinične psihologije, spec. pedagogike, vendar vsi skupaj delujejo kot celota (ne pa vsak zase!), se posvetujejo 1 x mesečno, vmes izmenjujejo dognanja in v vse vključujejo celotno družino. Na prvi pogled – ni big deal, bi se reklo, ampak ko poslušam, kako otroke in družine obravnavajo drugje, sem presrečna, da je nam uspelo drugače.
