Vidiš, ti lahko, če hočeš, oseba z ADHD pa lahko še tako hoče, pa NE MORE!

Motorični, gibalni nemir ni merilo za ADHD. Dokler so gibi hoteni in pretežno nadzorovani, ni s tem nič narobe. Sploh ne pri 5 letih.

Če, če, če – vse to se da, dokler je otrok doma, dokler je v stiku z ljudmi, ki so se mu pripravljeni prilagajat! Šola to ni! Šola brez paprija ne dela a ma baš ništa in še ko ima papir gleda, da pride mimo njega po liniji najmanjšega možnega odpora. V šoli NI NOBENIH prilagoditev, če zanje ni črno na belem zapisano, da so potrebne. N-O-B-E-N-I-H!!!! In še enkrat – tvoja LAHKO, mnogi NE MOREJO, pa če bi še tako radi! Razumeš? Gluh ne sliši, pa če se prelomi! Kolikorat sem v 16 letih dela slišala “tako bi rad, povejte mi, kako naj?!” ali “Kaj bi dal, da bi lahko nadzoroval svojo glavo” ipd. NE MOREJO!

Kak otrok je tudi tak vmes, ki ne paše v noben predalček, pa ima različne težave in morda doma še -po tvoje! – nesposobne starše. Kdaj smo postali tako brezobzirni, da nam je za take otroke vseeno in nam gre celo na živce, če dobijo pomoč, ki jo potrebujejo, pa jim je doma ne znajo dat? So otroci krivi, da imajo manj sposoben starše? Naj otroci plačajo ceno? Se vam sploh sanja, skozi kaj gre družina otrok, ki sprožijo postopek usmerjanja? 4-5 stokovnjakov pregleda vsakega “kandidata” za odločbo in že kakih 5 let je, odkar je pridobitev odločbe projekt. Da se odločbo pridobi, traja v povprečju okoli 2 leti! Kaj vse počno starši in otroci sami, da si pri motnji pomagajo – beležke, listki, zapisi po rokah, listki vsepovsod z opozorili, kako se obnašat, kaj ne smem, kaj moram, – vse živo počnejo in ja, en majhen {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} staršev je tudi popolnih luzerjev in tem otrokom je daleč najtežje. Kdo vam daje pravico, da se obnje spotikate? [/quote]

1. nikjer nisem zapisala, da ne obstajajo otroci, ki resnično potrebujejo pomoč. Trdim le, da jih 50{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} prejema pomoč neupravičeno.
2. nikjer nisem napisala, da obsojam te otroke ali da mi ni mar. Obsojam starše in to ravno zato, ker mi je mar.
Ni poanta, da zdaj vse te otroke stlačimo v program, s tem nismo naredili nič. Tem otrokom se najbolje pomaga tako, da se starše stlači v program, to je edina trajna rešitev.

Tudi jaz sem se na začetku branila tablet, kaj bi dala da bi šlo brez kemije, ampak na koncu smo ugotovili, da res bolje funkcionira z njimi kot brez njih in smo tudi to dali čez.Kar se pa tiče pomoči je pa super , samo včasih sem si mislila da je vse skupaj tudi eno podpiranje lenobe, češ saj mi ni treba bom tam naredil in se vse potem vrti v enem začaranem krogu.

Vidiš, ti lahko, če hočeš, oseba z ADHD pa lahko še tako hoče, pa NE MORE!

Motorični, gibalni nemir ni merilo za ADHD. Dokler so gibi hoteni in pretežno nadzorovani, ni s tem nič narobe. Sploh ne pri 5 letih.

Če, če, če – vse to se da, dokler je otrok doma, dokler je v stiku z ljudmi, ki so se mu pripravljeni prilagajat! Šola to ni! Šola brez paprija ne dela a ma baš ništa in še ko ima papir gleda, da pride mimo njega po liniji najmanjšega možnega odpora. V šoli NI NOBENIH prilagoditev, če zanje ni črno na belem zapisano, da so potrebne. N-O-B-E-N-I-H!!!! In še enkrat – tvoja LAHKO, mnogi NE MOREJO, pa če bi še tako radi! Razumeš? Gluh ne sliši, pa če se prelomi! Kolikorat sem v 16 letih dela slišala “tako bi rad, povejte mi, kako naj?!” ali “Kaj bi dal, da bi lahko nadzoroval svojo glavo” ipd. NE MOREJO!

Kak otrok je tudi tak vmes, ki ne paše v noben predalček, pa ima različne težave in morda doma še -po tvoje! – nesposobne starše. Kdaj smo postali tako brezobzirni, da nam je za take otroke vseeno in nam gre celo na živce, če dobijo pomoč, ki jo potrebujejo, pa jim je doma ne znajo dat? So otroci krivi, da imajo manj sposoben starše? Naj otroci plačajo ceno? Se vam sploh sanja, skozi kaj gre družina otrok, ki sprožijo postopek usmerjanja? 4-5 stokovnjakov pregleda vsakega “kandidata” za odločbo in že kakih 5 let je, odkar je pridobitev odločbe projekt. Da se odločbo pridobi, traja v povprečju okoli 2 leti! Kaj vse počno starši in otroci sami, da si pri motnji pomagajo – beležke, listki, zapisi po rokah, listki vsepovsod z opozorili, kako se obnašat, kaj ne smem, kaj moram, – vse živo počnejo in ja, en majhen {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} staršev je tudi popolnih luzerjev in tem otrokom je daleč najtežje. Kdo vam daje pravico, da se obnje spotikate?

Super za vašega otroka! Vsi smo veseli takih, pri katerih gre le za obdobje in mine samo od sebe. Tablet noben ne dobi kar tako, ker je ena rekla, da bi blo fajn, ampak po temeljiti psihiatrični (in ne psihološki!) obravnavi, vsekakor ne zgolj na osnovi enega obiska!

To o zmedenih družinah pa – lahko je žalit in obsojat, težje je pomagat. Kot strokovna delavka poznam kar precej otrok iz povsem pošlihtanih, ljubečih, toplih, sposobnih družin z diagnozo ADHD in Asperger, je pa res, da se taki otroci prej sestavijo in prej opomorejo, kot tisti, ki pomoči doma nimajo. Tisti še toliko bolj rabijo pomoč od zunaj![/quote]

Tole je pa super napisano. Upam, da dovolj razumljivo za vse, ki se tako radi delajo pametne, pa ne vedo o čem govorijo. Ker enostavno tega niso dali skozi. Kar malo mi je odleglo, ko sem to brala. Da, vsaj nekateri vedo, kako je….

Pozdravljeni. Sem samohranilka mama 13 letnika z ADHD. Do sedaj smo še nekako vozili. Načeloma od 4 razreda dalje nisva imela obiska pri psihologinji. Sedaj “s pričetkom pubertet” je v šoli zelo nemiren, noče delati nalog, se laže je žaljiv in ko dobi kazen ali ga postaviš pred dejstvo postane nasilen ,agresiven fizično in verbalno nesramen do amena . Nekajkrat me je že “udaril” če sem mu vzela telefon ker ni naredi naloge, sem mu jih primazala nazaj mi je počil filem- zato sedaj grozi da me bo prijavil in poklical policijo. Sem obupana in razočarana bolj sem se trudila slabše je. Kaj mi svetujete? Naj ga peljem k psihologinji ?

Ni ključno vprašanje, zakaj ta motnja,ampak, kako živeti z njo.
Tak otrok rabi jasne meje, nobenih popuščanj zaradi motnje, ogromno
[code][code][code][code][code][/code][/code][/code][/code][/code]pogovarjanja, analiziranja vsake situacije in vedenja. Če hoče spremeniti vzorce obnašanja, mora najprej pri sebi videti napačne vzorce in jih razumeti. Zdravila so lahko v oporo, vsaj določen čas, da otrok lažje spremeni vzorce, da lažje pridobi zaupanje vase in potem ne potrebuje več opozicionalnega vedenja.
Treba ga je natrenirati, zlomiti odpor, posameznik se mora prilagoditi večini in pika, vsaj dokler je del nekega sistema. Ne na silo, delati z njim, se pogivarjatiPri nas je uspelo, zdravilo sedemnajstletnik občasno, ob hujših naporih v šoli še jemlje. Z vidika vedenja vzoren najstnik, pa je bilo pred leti zelo hudo.
Ja, so družine in vzgoja krive marsičesa.
Ampak družina je lahko čudna ravno zaradi motnje.
Ne bi zmogla še enkrat čez isto zgodbo.

No, tole pa niti slučajno ni res! Nekateri otroci imajo v šoli, na primer, strašansko motnjo pozornosti, nič ne odnesejo od pouka in ves čas se vrtijo na stolu ali hodijo okrog. Včasih je povezano s Skotopičnim sindromom, ki onemogoča, da bi otrok lahko zbrano strmel dlje časa v en tekst. Ti otroci so na primer v vrtcu sicer živahni, a obvladljivi, v šoli pa rata nevzdržno… Rešitev? Ne vem. A gotovo ne označba, da so nevzgojeni, vsaj za tiste ne, ki imajo dva sorojenca, ki lahko zbrano sama sledita pouku, opravita vse šolske obveznosti brez intervencije staršev.

Naš je bil in je brez odločbe, ker pač ima starše, ki nočejo bližnjic. Tudi v službi mu ne bodo zato dela prilagajali. Tisto delo, ki bi ga na račun odločbe opravili z njimi v šoli, sem opravila jaz doma. Če bi imel odločbo zdaj v srednji šoli, bi jo naredil z lepšimi ocenami, brez trpljenja. Če bi jo imel v OŠ, moje zdravje morda ne bi trpelo. Ne bi pa bil rezultat tak kot je, na dolgi rok verjamem, da ima popotnico kot malokdo, vedno bo vedel, koliko truda je vložil.
Javnost ne ve, da na račun teh odločb starši lahko potegnejo kakšno dodatno ugodnost,npr. Več dopusta. Ampak ga krvavo rabijo.

No, tole pa niti slučajno ni res! Nekateri otroci imajo v šoli, na primer, strašansko motnjo pozornosti, nič ne odnesejo od pouka in ves čas se vrtijo na stolu ali hodijo okrog. Včasih je povezano s Skotopičnim sindromom, ki onemogoča, da bi otrok lahko zbrano strmel dlje časa v en tekst. Ti otroci so na primer v vrtcu sicer živahni, a obvladljivi, v šoli pa rata nevzdržno… Rešitev? Ne vem. A gotovo ne označba, da so nevzgojeni, vsaj za tiste ne, ki imajo dva sorojenca, ki lahko zbrano sama sledita pouku, opravita vse šolske obveznosti brez intervencije staršev.