Adijo, celoten Piranski zaliv
Adijo, celoten Piranski zaliv
Slovenija ima vrsto pripomb na predlog evropskega komisarja Ollija Rehna, a lahko omili samo kakšno podrobnost.
Vprašanje določanja meje in vprašanje dostopa do odprtega morja se obravnavata ločeno, Slovenija pa bo že takoj po podpisu sporazuma umaknila zadržke do hrvaškega vstopa v EU. To predvideva zadnji predlog evropskega komisarja Ollija Rehna, ki je v javnost prišel včeraj.
V predlogu prevladuje načelo mednarodnega prava, načelo pravičnosti, na katerega se sklicuje Slovenija, pa po naših informacijah ni omenjeno.
Pri reševanju vprašanja dostopa do odprtega morja bodo poleg mednarodnega prava upoštevali še “pravičnost in načelo dobrososedskih odnosov”.
Pahor: Dopolnila bodo
Premier Borut Pahor je včeraj pojasnil, da se bo v sredo sestal s predsedniki parlamentarnih strank in da bo najverjetneje prišlo do dopolnil Rehnovega predloga.
Slovenija bo odgovor Evropski komisiji poslala prihodnji teden. Pahor je še poudaril, da je pomemben predvsem konsenz v slovenski politiki, da bo imel odgovor Rehnu tudi potrebno politično podporo
Sloveniji le malo prostora
Kaj bo, če ena od držav Rehnov predlog zavrne, smo včeraj vprašali ministrstvo za zunanje zadeve. Odgovorili nam niso. Iz Rehnovega urada so nam dali podoben odgovor: “Evropska komisija ne ugiba o mogočih razpletih. Trudimo se za pozitiven rezultat pogajanj.”
Predlog je bil sprva predstavljen po načelu “vzemi ali pusti”, a je Rehn stališče po naših virih nekoliko omilil. Slovenija kljub temu nima veliko manevrskega prostora. Omiliti se da le kakšne podrobnosti.
TO JE BILO JASNO V TRENUTKU, KO SO SE IZ STARE K.O. PIRAN ZAČELI POGAJATI V ZALIVU, LOGIČNO POMISLITE, ČE JE TVOJE STALIŠČE OZ. ZAHTEVA ČRTA V PIRANSKEM ZALIVU POTEM TI NE MOREJO DOSODITI, KAR SPLOH NI BILA TVOJA ZAHTEVA
Izhodišča za ozemeljsko razmejitev med republiko Slovenijo in republiko Hrvaško
Meja med ozemljem Republike Slovenije in republike Hrvaške doslej ni bila določena niti z mednarodnopravno obvezujočim aktom niti z medsebojnim dogovorom med republikama.
II.
Zgodovinsko je kot nesporno mednarodno priznana obstajala meja med kronovinami avstrijskega cesarstva (Cisleitanija) in Ogrsko kraljevino, zamejujoč tudi ozemlja poseljena s Slovenci in so danes del ozemlja Republike Slovenije. Ta meja se v odnosu do Hrvaške skozi stoletja niti demografsko niti formalnopravno ni spremenila in tudi po razpadu Avstroogrskega cesarstva ni bila predmet mednarodnih revizij. Zato je kot nespremenjena lahko izhodišče za dokončno razmejitev med republikama.
III.
Celotno ozemlje Istre in Slovenskega Primorja, vključno s kvarnerskimi otoki, je po koncu beneške republike spadalo v okvir avstrijske Vojvodine Kranjske, in bilo po prvi svetovni vojni okupirano s strani republike Italije. Do konca druge svetovne vojne, tudi ko je Hrvaška kot NDH sodelovala kot partner v nacistični koaliciji, ni bila Istra nikoli v zgodovini del hrvaškega ozemlja.
Na temelju pariške mirovne pogodbe iz leta 1947 je ozemlje Istre in Slovenskega Primorja, razen Svobodnega tržaškega ozemlja, pripadlo Jugoslaviji. Kot del Jugoslavije tako Hrvaška nima pravnega naslova, da si kot ena njenih naslednic prisvaja izključno pravico jurisdikcije nad celotno Istro. Dokler ni izpeljan mednarodni ali intrajugoslovanski postopek sukcesije po razdružitvi Jugoslavije, je njena uprava nad Istro prehodno de facto upravljanje brez trajnega pravnega mandata. Status prehodne začasne ureditve obvelja tudi po sprejetju Mnenja št.3.in 7. Badinterjeve arbitražne komisije (1992,1993).
Delitev ozemlja Istre v okviru Jugoslavije med Slovenijo in Hrvaško je mednarodnopravno irelevantna, ker je bila izvedena brez pravnih podlag celo v okviru jugoslovanske pravne ureditve in to na temelju osebnih odločitev komunističnih hierarhov ter brez pristanka prebivalstva, katero so te odločitve zadevale.
To velja tudi za Zono B, ki je bila po Memorandumu o soglasju (1954) vrnjena Jugoslaviji in kjer sta bila pod angloameriško upravo uradna jezika slovenščina in italijanščina,ne pa hrvaščina.
IV.
K ozemlju obmorske države spada tudi njeno priobalno morje s pravico do pristopa v mednarodne vode. Prebivalci Istre in Slovenskega Primorja so to pravico skozi stoletja nemoteno uživali celo ne glede na formalno vključenost v tuje državne tvorbe.
Ta pravica in stvarna možnost njenega uživanja je za prebivalstvo tega območja eksistencialnega pomena, in za Slovenijo bistvena sestavina njene državnosti. Zato se Slovenija tej pravici v nobenem primeru ne more odpovedati.
Hrvaško odrekanje Sloveniji pravice pristopa do odprtega morja s sklicevanjem
na njeno teritorialno zaprtost temelji na okoliščinah, ki jih je Hrvaška sama ustvarila s tem, da sije prisvojila ozemlja, do katerih enostransko nima pravice. Tako početje predstavlja akt uzurpacije v nasprotju z mednarodnim pravom.
V.
Republika Hrvaška ima po narodnostnem kriteriju nesporno pravico do delov Istre, kjer pretežno živi hrvaško prebivalstvo. Po istem načelu ima enako pravico tudi republika Slovenija do delov, kjer živi pretežno slovensko prebivalstvo. V obeh primerih na temelju pravice do samoodločbe.
Za ozemeljsko razmejitev med republikama je zato potrebno predhodno izvesti referendum na vseh območjih, kjer to zahtevata ena ali druga stran.
Pravico do odločanja na referendumu imajo avtohtoni prebivalci slovenskega ali italijanskega državljanstva in njih zakoniti potomci, ki so imeli stalno bivališče na območju referenduma na dan uveljavitve pariške mirovne pogodbe iz leta 1947.
VI.
Odnosi med republiko Slovenijo in republiko Hrvaško zgodovinsko niso obremenjeni z nikakršnimi interesnimi protislovji, ki bi ovirali dobro-sosesko sodelovanje ali nasprotovali sodelovanju tudi v okviru širših evropskih integracij, predvsem EU.
To interesno skladnost je danes resno ogrozilo razhajanje v stališčih glede nerešenih vprašanj o ozemeljski razmejitvi med republikama po njuni državni osamosvojitvi. Slovenija smatra, da nadaljevanje takega stanja onemogoča sodelovanje obeh držav tudi na drugih področjih, še posebej ker bi se z vstopom Hrvaške v EU konzerviralo kot trajni izvor in generator novih nesoglasij z mednarodnim soglasjem. Slovenija zato v interesu obeh držav in interesu same EU vztraja na nujnosti, da se ta nerazrešena mejna vprašanja razrešijo še pred vstopom Hrvaške v EU.
Kje ste pa še to videli, da s kopnega daš nogo v morje in s tem preideš v drugo državo? Seveda bodo Hrvati dobili pol Piranskega zaliva in menda vam je zdaj, po zadnjih cviljenjih na televiziji, jasno. To, kar so se prej napihovali, kako smo mi, mi, mi glavni, Hrvati pa loleki boleki – zdaj se vidi, da smo loleki boleki pravzaprav mi.
Tako je. Piranski zaliv je že zdavnaj “prodan”. Vprašanje je le, če si bo Žbogarjeva diplomacija izborila nazaj vsaj kakšno devetino slovenskega morja. Zanima me kako bo vlada na “mehak” način to povedala slovencem? Vladni veljaki se prav dobro zavedajo, če bi to prišlo sedaj v javnost bi bila ponovna slovenska vstaja. Zato pa skrivajo dokumente pod “ZAUPNO”. Ko bo pa že prepozno in pravi čas po kapitulaciji, se bo pa vse razkrilo.
V Kraljevini SHS je dne 26.4. 1922, stopil v veljavo Zakon o obči upravi. Okrnjeno Slovenijo znotraj Kraljevine SHS, so s tem zakonom in Uredbo o razdelitvi države na »oblasti in na sreze«, razdelili na dve »oblasti«, Mariborsko in Ljubljansko. S tem zakonom CELOTNO MEDMURJE s središčem Čakovcem (mesto se imenuje Čakovec in ne Čakovac!) sodilo v Mariborsko oblast! Tako je ostalo vse do šestojanuarske diktature leta 1929.
To pomeni, da je bilo do takrat območje Medmurja do izliva Mure v Dravo Slovensko in ne Hrvaško.
Po uvedbi diktature in vojaške vladavine, je bila ukinjena država Kraljevina SHS, nastala pa je Kraljevina Jugoslavija. Takrat so nastale BANOVINE, (Dravska, Savska banovina, itd) in je bilo celotno Medmurje odtrgano od nekdanje Mariborske oblasti in ni več sodilo v Dravsko, temveč v Savsko banovino. Seveda prebivalstva ni nihče nič vprašal. Kljub temu se je prebivalstvo v občini Štrigova samo izjasnilo, da želi biti v Dravski banovini. Zato so vendarle leta 1931, na izrazito željo krajanov, priključili vso občino Štrigova Dravski banovini. Preostali del Medmurja je še naprej ostal v Savski banovini in je bil podvržen organizirani in sistematični hrvatizaciji.
Takšno ravnanje se (štokavščina je tuja tako Prekmurcem, kot Prlekom, kakor sosednjim Medmurcem!) v ničemer ne razlikuje od ravnanja, italijanskih fašistov po letu 1920, na Primorskem, Goriškem, v Benečiji in v Istri. Tudi fašisti so to izvajali na enak način, z namenom, da z asimilacijo Slovencev utrdijo meje kot izhodišče nadaljnje narodnostne ekspanzije.
OBDOBJE DIKTATUR OD 1929 DO 1991 JE SIVA LISA
zato se MORA SLOVENSKA STAN NUJNO POSTAVITI NA STALIŠČE KAJ JE PRINESLA V SHS
TO JE OSNOVA, POTEM PA SE PRIDE NA VRSTO ISTRA, KI PA JO JE DOBILA JUGOSLAVIJA IN NE HRVAŠKA, TO PA JE STVAR SUCESIJE (PRI TEM JE POMEMBNO DEJSTVO 100.000 SLOVENCEV, KI JE OSTALO V ITALIJI)
ex aequo et bono
TeGA NAČELA SLOVENSKA STRAN NITI NE RABI, ČE SI POSTAVI JASNO VPRAŠANJE “KAJ JE PREDMET SPORA na dan 25. 6. 1991”??
– A JE TO DELITEV PIRANSKEGA ZALIVA? odgovor: če slovenska stran (kar se na žalost dogaja) hoče vleči črte po Piranskem zalivu tik njegovi južni obali bo Slovenija po domače “popušila” in pri tem ji ne bo pomagalo nobeno sklicevanje “ex aequo et bono”.
-ČA PA SE SLOVENIJA DRŽI STANJA NA DAN 25. 6. 1991(kar je tudi edini dosežek preplačane komisije), PA MENIM, DA LAHKO USPE PO ČISTO PRAVNEM STANJU. Pravno gledano je bilo na ta dan ozemlje do Savudrije (kot Hrvaška pri Hotizi) v k.o. Piran, torej niti ni važno ali je R Slovenija na tem ozemlju izvajala kakršno koli oblastveno funkcijo.
To je po “kmečko ” ali da bo jasno petletnemu otroku povedano takole: si lastnik hiše tam nekje v Prekmurju (južna obala Piranskega zaliva se je zazdela slovenskim komunističnim politikom neprivlačna – “neko kamenje”, zato se zanjo niso kaj prida brigali in so jo pustili tam ležati), zanjo se prav nič ne brigaš, pa jo zasede “tvoj prekmurski sosed”, sosedov sin. Dobro ve čigava je, jo malo obnovi, se vanjo vseli in tam živi, recimo 20 let. A potem mislite da je hiša od tega “sosedovega sina”?
NE. Pravno gledano ima še lastnik zmeraj lastninsko pravico na njej
Slišal sem že razloge zakaj Slovenska stran ne zahteva k.o.Piran, ker naj bi v očeh Hrvaške izpadla neveredostojno. AMPAK TO JE PO LETIH PREMIKANJA ČRT PO PIRANSKEM ZALIVU GORE DOLE ŽE NEMOGOČE.
IN HRVATI IMAJO PRAV KO SLOVENIJI OČITAJO, DA SPLOH NE VE KAJ BI RADA!
SLOVENIJA SI MORA JASNO POSTAVITI SVOJO ZAHTEVO IN TO JE K.O. PIRRA, KI NI BILA NIKOLI SPREMENJENA Z NOBENIM PRAVNIM AKTOM
In za to ni treba, da si doktor mednarodnega prava. In malo logičnega sklepanja našim politikom in pravnikom ne bi ŠKODILO.
Mogoče pa so se malo zaplezali v neko teorijo EX AEQUO ET BONO
Iz katere pa ne vidijo problema.
Slovenski strani bi moralo biti jasno, da mora ven iz Piranskega zaliva, za kar ima boljše argumente, kot pa da po njem vleče črte.
Argumenti , ki jih nisi upoštevala,a so v prid Sloveniji,katere državljanka si,ali morda ne.???
1.Sporazum Drnovšek – Račan ni sprejel Hrvaški sabor, mi smo ga.
2.To ni blokada,ampak iznos svojih pogledov zaradi nerazumnega ignorantskega obnašanja Hrvatov.
3.Sporov res nismo imeli,ampak Hrvatje so jih skoz iskali.
4.EU je povezava 27 suverenih držav,ki imajo pravico mislit s svojo glavo ne z glavo ovna.
5.Samo Hrvaška je hotela v Hag,Slovenija se ni nikoli odločila na kar ima pravico mar ne ???
6.Argument Londonskega sporazuma po koncu druge svetovne vojne ni nikjer upoštevan,ampak si ga kratko malo zamolčala je pazelo močan.
7.Jugoslavija je umrla in za vsakim mrtvecem,če ima kaj premoženja je zapuščinska razprava.Jadransko morje je bilo samo Jugoslovansko,nikdar ni bilo samo Hrvaško in red bi bil,da se pristopi k zapuščinski razpravi in se pravično razdeli.
http://www.youtube.com/view_play_list?p=4E482C71EE26076E
Pa poglejte ta zanimivi film o Hrvatih, Slovencih in meji.