Včeraj sem gledala Preverjeno in sem se še dodatno zamislila kam gre današnja družba. Meni se zdi vse skupaj že prav strašljivo. Imam 14-letnika v ljubljanski šoli in nasilje je resnično prisotno v veliki meri. In potem se vprašajmo zakaj???
In sprašujem vas koliko dovolite svojim otrokom, da gledajo razne nindža želve in igrajo igrice v katerih se pobija na PC-ju. Jaz mislim, da današnji otroci rastejo z virutalnimi igricami, kjer se samo pobija in gledajo too much agresivne risanke. Če prižgeš TV ob 8 uri kamorkoli preklopiš si grozijo z nožem in se streljajo. Tako da če to gledaš od malega nekako to močno ponotranjiš.

Pa ne govort, da smo se tudi mi šli partizane in nemce. Mi nismo preživeli toliiko časa pred TV-jem in PC-jem. Smo počeli še kaj drugegha.

torej vaša mnenja, kam gre ta družba

Mislim, da nimaš prav. Ninja želve, 24 ur in igrice nimajo veze, ampak predvsem vzgoja. Saj otroci niso stari 4 leta, da ne bi ločiči realnega od risanke, ko pa so starejši, pa risank tako ne gledajo. Vse ostalo je pač svet okoli nas.

Ne verjamem, da nasilje otrok izvira iz gledanja risank. Problem je slaba vzgoja ali nevzgoja s strani njihovih staršev, to je vse. Pa neukrepanje pristojnih inštitucij (ravnatelj, policija) zraven, ko gre za najstnike.

Gotovo imata tudi nekvalitetno preživljanje prostega časa in dolgčas prste zraven. Glavni so seveda vzorci iz družine, a ker so dandanašnji starši predvsem starši v odsotnosti, otroci poberejo vzorce tudi od drugih vzgojiteljev – TV, računalnik, vrstniki.

Mislim, da ne gre toliko za slab vpliv risank, bolj za vzgojo ali pa nevzgojo doma. Hkrati pa je tu prisotna še indiferentnost pristojnih inštitucij, ki bi veliko stvari lahko preprečili, pa pač čakajo, kdo bo prvi začel vleči niti.

Ravno prejšnji teden se je tudi naša družina spopadla s tem problemom. Sin 3/9 v vrsti za kosilo v jedilnici, pa pride učenec 8 razreda, našega potegne iz vrste, mimo učiteljice za podaljšano bivanje, ven v avlo, ga vleče… da mu bo že pokazal, ker z njegovim prijateljem ( sošolec našega iz razreda) pač ne bo tak ( naš mu prejšnji dan ni hotel posoditi barvice, ker jih vedno dobi nazaj pogrižene), vse dokler ni posredoval hišnik in ločil starejšega od našega .
Učiteljica podaljšanega bivanja sploh ni vedela o čem gre, da se je sploh kaj zgodilo. Z možem nisva ostala tiho, zadeva je šla vse do ravnateljice . V pogovoru skupaj z učencem in njegovimi starši smo “dosegli dogovor” zaenkrat. Upam, da na tem ostane, ker drugače ne vem kako bom naprej reagirala. To so zelo težke in mučne zadeve tako za otroke udeležene v takih konfliktih kot za družine, ki za njimi stojijo.

LP Maja

kdo od nas se je kdaj vprašal kako vzgajamo svoje otroke? in koliko časa v resnici preživimo z njimi in predvsem kakšen vzgled smo jim? recimo ko peljemo zjutraj otroka v vrtec in vso to bentenje in agresija v avtu nad drugimi vozniki ki mu je otrok priča-kaj mu s tem sporočamo?

Jep začne se doma, ko enoletni otroci kot gobe srkajo atmosfero domačega doma. Če je otrok navajen da se doma pošilja v tri pm, potem bo to slej kot prej tudi sam preizkusil izven domačega okolja. otrok spremlja vse vaše kretnje indejanja in ne samo tiste zavedne, ko se namensko ukvarjamo z otrokom. Otrok vidi, ali oči mamico kdaj poboža, se žena zahvali možu, ker ji je odprl vrata, da se za vsako stvar lepo prosi in zahvali, da se oči in mami tudi kdaj skupaj stisneta in poljubita. Ali nasprotno, če se starši bentijo za volanom, če se mož ko pride iz službe zmadona stokrat na sodelavca, itd…

zagotovo nekaj pripomorejo tudi nasilne risanke, še posebej če starši ne sedijo zraven in ne komentirajo nasilja v risanki.

In tudi če se res trudiš slej kot prej pride otrok v stik z nasiljem (recimo v vrtcu) ko nekateri otroci prinašajo v vrtec nasilne igrače, ko so za maškare otroci neki kavbojci z gomilo pištol…

In kajme je najbolj presunilo par tednov nazaj. Mož je za našim vrtom ob tistem zadnjem snegu opazil ranjeno ptico. V tistem, ko je šel ven, da bi pogledal kaj je narobe, pride mimo eno punče staro ene 13 let in začne v ptico strjene kepe snega. kam gre ta svet? ta otrok je nekje toi že videl, po vsej verjetnosti bi starši tiste deklice storili isto… Včasih je človek zares žalosten kam gre ta naš svet.

Tudi po moje ne gre krivca iskati v TV-ju in računalniških igrah, pač pa predvsem v odnosu starejših ljudi, ki bi morali imeti neko avtoriteto (staršev, učiteljev, vzgojiteljev…) do agresije. Določena mera tolerance agresivnega obnašanja, ko ne starši ne šola ne sankcionirajo agresivnega vedenja, pripelje do porasta le-tega. V današnjih družinah je postalo samoumevno, da desetletnik reče staršu “Utihni!”, da se vtika v pogovor očeta in mame in niti ne počaka, da nehajo govoriti, da z grdim obnašanjem doseže, kar hoče ipd. V šoli je samoumevno, da verbalno nasilje ni nič hudega. Da se tolerirajo grdi vzdevki, ki jih učenci dajejo svojemu sošolcu, spravljanje polovice razreda na enega učenca ali učenko, celo kakšen pretep “ni nič takega”. Prijateljica učiteljica mi je pravila, da je pred meseci dala vzgojni ukrep učencu, ki je svojemu sošolcu med šolsko uro posmehljivo govoril “utrgani psiho” in se je znašal nad njim verbalno. Drugi dan so bili starši tega učenca v šoli in zahtevali izbris vzgojnega ukrepa, saj naj bi tega otroka tudi drugi sošolci zafrkavali in ne samo njihov sin. Ko je učiteljica razložila, da drugi med njeno uro niso tega počeli in da je njihovemu sinu dvakrat rekla, naj takoj neha z zbadanjem, pa ni ubogal, so užaljeno odvihrali domov pisat pritožbo na vzgojni ukrep.

Dejstvo: zaradi dopuščanja psihičnega in fizičnega nasilja, je tega vedno več. Ker si enostavno ne moremo predstavljati, da bi bil naš lastni otrok česa kriv. Ker nočemo priznati, da naš otrok zmore biti nesramen in žaljiv. In ker v primeru, ko je nesramen, žaljiv in agresiven nekdo drug, zamahnemo z roko in si rečemo “samo da ni moj otrok”. Ker dopuščamo vse to. In ker je lažje ne reagirati kot se zapletati v borbe z drugimi ali z našimi lastnimi otroki. Ker je lažje zamižati. Nindže nimajo pri tem nič.

Jaz tudi mislim, da moramo prvo pomesti pred svojim pragom.
Že samo če prebereš odgovore na tem forumu, ki so polni nestrpnosti, blatenja in obsojanja, da raznih rešitev milo za drago oz. jaz bi jim že pokazal določenih problemov niti ne omenjam.
Kako naj bodo potem otroci drugačni?

Se pa močno strinjam, da bi morali vsi odrasli, še posebej pa zato poklicane inštitucije, reagirati takoj na vsako nasilje.

Vi se kar tolažite, da risanke in računalniške igrice nimajo nobenega vpliva na otroke. Imajo ga in to ogromnega. Sploh, če je otrok prepuščen samemu sebi in jih gleda brez nekoga, ki bi mu pomagal razumeti, da o stvari v realnem življenju drugačne kot jih vidi v risankah.
Žalostno je pravzaprav, da so potem v razredu največji pretepači tudi največji “frajerji”. Ampak hej, saj v risankah je tudi tako, mar ne?

z.

Preverjenega nisem gledala, sem pa ujela, da bo jutri pri Trenjih ista tema. Sem včeraj študirala, kako je res toliko nasilja. Ne vem, ko sem jaz hodila v šolo ni bilo izsiljevanj z pretepanjem. Vsi skupaj bi se morali ustaviti, vdihniti in spremeniti svet na bolje. Samo največkrat je tako, da “naš” ni nič kriv, ne? 🙁

Kot starš se najbolj bojim ravno tega, da bi bila moja otroka maltretirana s strani sovrstnikov. Imamo v sorodstvu en hud primer in vidim, kako otrok trpi. Tega res ne privoščim nikomur.

LP

Igrice in filmi so pika na i, absolutno.
Ampak, haloooo, 2 uri na teden, ali manj agresivnih igric, risank samega nasilja ne rodi. Ga spodbuja, to že.
Tudi malo večjim otrokom je treba nameniti dovolj pozornosti.

V šolah bi morali uvesti ničelno toleranco do nasilja in ukrep začasne izključitve. Skratka, moteče dejavnike poslati domov, da se skulirajo. Nasilje nima v šolah kaj iskati. Ampak pri nas se samo izmikajo in mižijo na obe očesi.
Risanke resnično nimajo nič s tem. Bistvo nindž je boj proti zlu, ne pretepanje. Kdor poudarja samo pretepanje, jih ni povohal še niti od daleč. Večurno igranje nasilnih igric, ko si ti tisti, ki obglavljaš, mučiš, streljaš, uničuješ, pa ne rečem.

Če je otrok prepuščen samemu sebi, je problem to, ne pa gledanje risank. Taki otroci, ki so bili v preteklosti prepuščeni samim sebi, so se zatekali ponavadi v slabo družbo, iskali vrstnike, ki so tudi bili cele dneve na cesti, in počenjali kup lumparij – v dejanskem svetu. Sedaj gledajo risanke in čepijo pred računalnikom, za njihovo slabo vedenje v realnem svetu pa niso krivi ti liki, pač pa pomanjkanje starševskega usmerjanja, postavljenih meja in izražanja naklonjenosti s strani njim pomembnih oseb. Zato obstajajo otroci, ki kljub občasnemu gledanju neprimernih oddaj in igranju računalniških iger dobro ločijo med virtualo in resničnostjo ter tisti, ki ob igranju istih iger in gledanju istih oddaj tega ne ločijo oz. bolje povedano: nimajo v resničnosti postavljenega realnega vrednotnega sistema, po katerem naj bi se ravnali. Ker nimajo nikogar, ki bi jim ta sistem predstavil in po katerem bi si ga usvojili in shranili v svojo podzavest. Ker nimajo nikogar, ki bi ga lahko zares spoštovali in ki bi jim predstavljal resnično avtoriteto. Risanke, slaba dužba, nasilni filmi… lahko vplivajo le ob pomanjkanju prave starševske avtoritete.

Saj ninja želve niso neka huda novost. Tudi mi (letnik 1983) in verjetno kakšen gor ter tudi dol, smo to gledali in tudi igrali takšne igrce, in nismo takšni.
Se je pa v šoli vedelo kdo ima glavno besedo, doma pa tudi. Čeprav so obstajale cvetke, ki tega niso upoštevale.

Ali odreagirate, ko srečate nasilje? Med otroci? Namreč, sama sem že parkrat, vidim pa, da s(m)o na splošno odrasli zelo neodzivni. Ampak, kaj se bom bala že osnovnošolcev? NE! Zaenkrat je še zaleglo, za tisti trenutek, potem ne vem.
Mene blazno moti, da se vsi naredijio, da nič ne vidijo in se jih pač ne tiče. Dokler ni vpleten NAŠ otrok! Kaj pravite?

Ma najlažje je rečt, da so drugi za vse krivi. Ne, kriva je vzgoja. Kriva je nestrpnost, ki jo otroci srkajo od staršev, konstantno nerganje, dajanje v nič…Zgledi vlečejo. Ma daj nehaj, čisto vse pa tud televizija ni kriva. Otroci oponašajo odrasli svet. Če se ti v avtu dereš, na prepočasnega voznika pred tabo, a to ni verbalno nasilno, kaj pa pošiljanje v tri PM…….
Kako lahko za vse najdete krivca izven družinskega kroga, sej naši otroci niso prva generacija, ki je gledala ninja želve. Kaj pa lovec, ki ubije volka v rdeči kapici…..kakšno nasilje pa to rodi. Halo ženske. Pa največ imajo za povedat tiste, ki vedno rečejo, naš pa sigurno ni kriv, te ultraprotektivne koklje, ki mislijo, da so najbolše mame na svetu, ker zavatkajo otroka, da ni sposoben normalno komunicirat s svtetom.

Odlično! Močno se strinjam s tabo!

Se strinjam. Sama večkrat opazim, kakšno prcanje, pa tudi pretep med otroki, ko pridem svojo iskat v šolo. In sem še vedno reagirala in otroke spravila narazen, ko je večina staršev dogajanje mirno ignorirala.

Ja, odreagiram. Sicer pa ima naš šele 4,5 let, pa med igro z sovrstniki občasno tudi že prihaja do kakšnega verbalnega ali fizičnega nasilja. Takrat starši posredujemo. Če se samo pričkajo med sabo pa pustimo, da se sami zmenijo.

LP

Točno to. Otrok mlati drugega otroka, starost, recimo 10 let. Mimo gre ogromno staršev, vmešam se le jaz. Žalostno. Ko bo moj otrok prišel domov (no, upam, da ne KO, ampak ČE), bo pa revolucija, majke mi. Ker me briga tudi za druge, kaj šele za moje.

Zalo, zelo o.k. Se ne bi mogla bolj strinjati s tabo.

LP Maja

Vzrokov je seveda veliko:

Vzdušje v družini:
– Starši, ki že zjutraj vstanejo slabe volje in nestrpni. Komunikacija z otroki je ponavadi taka: daj zmigaj se že, kaj spet težiš, daj mi mir, a ne vidiš da se mudi… zajtrk ob prižgani televiziji Cartoon chanel, kjer so nasilne risanke. Sledi grobo natikanje jakne, čevljev in vlečenje otroka za roko, medtem ko se ta upira…
– živčni se potem peljejo do vrtca in preklinjajo druge voznike
– ko pridejo po otroka v vrtec utrujeni od službe, dajejo otroku občutek, da jim je odveč, najbolje da zanj poskrbi stara mama ali pa naj gre pred tv oz. računalnik, da bo malo miru…
– potem je kup družini, kjer je eden od staršev alkoholik ali zasvojen s čim drugim (droge, igre na srečo, seks, telenovele, hrana…)
– družine, ki so v ekonomski stiski (vsak 10 otrok v SLO gre lačen spat)

Pa splošno vzdušje v družbi:
– uspešen bo tisti, ki bo bolj agresiven
– pomembno je to, da imaš (igrače, avto, obleke…)
– pameten je tisti, ki živi na račun drugih
– kregajo pa se in zmerjajo vsi od predsednika države in predsednika vlade navzdol

Nasilne risanke in video igre so samo pika na i.

In vse to jih naučimo STARŠI. Torej?

Odreagiram in to zelo. Odreagiram, ko ni vpleten moj, pa sem običajno ta grozna in zoprna mama. Odreagirala sem, ko je bil moj vpleten s strani bistveno starejšega učenca, pa je to trnova pot. Biješ vojno s straši nasprotnika, z vodstvom šole, z učiteljico, ki ” o tem nič ne ve”. Postaviš se v bran, da zaščitiš svojega otroka, ampak, če ni sodelovanja tudi z druge strani bore malo dosežeš.

LP Maja