Pravilno, s tem, da mora biti revolucija, tudi če tvoj otrok ni žrtev, pač pa napadalec. Po moje, še večja revolucija.:))

Naš drugi sin (14) se je pred nekaj leti moral iti opravičit staršem in dotičnemu sošolcu, ker se je skupaj s še dvema sošolcema nad njim izživljal po telefonu. Klicali so tega sošolca in ga zafrkavali. O tem pa je vse starše obvestila mama tega učenca. Doma smo imeli oster in dolg pogovor s sinom, izraženo razočaranje nad njegovim dejanjem ter takojšenj odhod mojega moža (samo za to priložnost je predčasno prišel iz službe) s sinom k temu sošolcu in njegovim staršem. Kljub sinovim prošnjam in zagotovilom, da se bo sošolcu opravičil naslednji dan in da ni bil on pobudnik klicarjenj (kar naju z možem ni čisto nič ganilo), je s solznimi očmi odkorakal k staršem tega sošolca in se osebno opravičil, povedal, kaj in kako se je zgodilo ter zagotovil njegovim staršem, da tega več ne bo počel. In tudi res ni. Bil je edini od treh, ki se je prišel opravičit. Ostala dva nista dobila nobenih sankcij. Mama enega od dveh mi je čez čas povedala, “da saj niso mislili nič slabega” in da je mama tistega sošolca pretirano odreagirala, ko je poklicala nas starše in povedala, kaj se je zgodilo.

Slab zgled sicer vleče in prav vsak otrok lahko kdaj pride v situacijo, da tako ali drugače trpinči vrstnika – tudi naš lastni. Na nas starših pa je, da takrat odreagiramo takoj in ostro. Seveda tudi v primeru, ko je naš otrok žrtev (se je zgodilo tudi pri nas) – takoj, ostro, vendar na kulturen način in z željo po razreševanju stvari.

Problem se začne doma s pomanjkanjem vzgoje. Otroci ne vedo več kaj je to avtoriteta in posledično tavajo po svetu popolnoma izgubljeni brez vsakih vrednot. Dovoli se jim popolnoma vse, nihče nima več pristojnosti za kaznovanje (s čimer ne mislim tepeža). Otroci dandanes niso vzgojeni. Seveda to ne velja za vse, da ne bo pomote.

Ostalo ste ostali lepo napisali.

In ker se učiteljica ni do pikice držala postopka opisanega v Pravilniku o otrokovih pravicah, bodo starši s pritožbo uspeli, kar jih bo še bolj utrdilo v veri, da njihov pa ni kriv oz. da imajo prav. Lepa šola je to za otroka.

Tako kot sem napisala, začne se z vzdušjem in odnosi v dužini in dužbi… risanke so samo pika na i (ali pa prikladen izgovor…).

Pravzaprav se je pravilnika do pikice držala. Vendar pa imajo starši vseeno pravico do pritožbe, če menijo, da se je otroku z izrekom vzgojnega ukrepa storila krivica. Komisija ugotovi, kako in kaj. Ukrep ali izbriše ali ga pusti.

Drugače pa imaš prav, otrok bo dobil šolo, da je ravnal pravilno in da ima učiteljica “piko nanj”.

xxy, čestitam!

Moje misli, ampak jaz ne znam tako lepo, kot ti.
Takrat in takoj je treba ukrepati, kulturno, se razume. Če je naš otrok napadel, ali bil napaden. Se vmešat, če si edini odrasel v bližini, tudi, če se ne gre za tvojega otroka.
Kot pa je ena omenila, kolikokrat, žal, ne prideš nikamor.

Kriza, res.

Meni se tudi zdi, da so zelo pomemben del problema ravno starši, ki naredijo vse, da njihov uradno “ne bi bil kriv”.

In zato sem jaz skrajno zatežena in zoprna mama, pa upam, da bodo moji otroci čez leta govorili drugače:))) Sem bila dostikrat tarča pogledov, ker nisem popuščala izpadom. Zdaj pa mislim, da se mi že malo obrestuje.

Res fajn. In tako je na primeru, ki še ni popolnoma ušel z vajeti in presegel vse meje, spoznal, da je takšno obnašanje napačno, druga dva pa v najboljšem primeru, da je nasilje do neke mere dopustno in da zmerjanje ni nič. Zdaj, kje je ta mera (za njune starše, seveda), je pa vprašanje, tudi za njiju. In na to vprašanje bosta verjetno odgovorila s preskušanjem meja.

Ja, saj, jaz bom že poskrbela za svojega, ko bo in ko ne bo kriv. Tako doma, kot izven doma. Brez milosti za ene in za druge. Problem je bolj v tem, ko večina drugih tega ne opazi tako. Dokler npr. njihova hči verbalno napada sošolce je o.k., “saj to ni nič takega”, ko pa eden od fantkov fizično brcne v njo, ker jo ima dovolj pa je ogenj v strehi. da se razumemo, ne podpiram ne prvo in ne drugo.

LP Maja

Res je, druga dva sta zadevo še parkrat ponovila, eden od njiju se je verbalno lotil celo učiteljice. Reakcija mame na rodit. sestanku (sama je odprla to temo): “Učiteljica je res neznosna. Razliko dela med a in b razredom in to je mojega sina razburilo. Zato ji je to rekel – v afektu. Saj pozneje mu je bilo žal. Ampak tej učiteljici bi pa res morali povedati, da to kar dela, ni prav.”

Skratka, na vsak način je hotela dejanje svojega sina opravičiti. Čeprav bi bilo res, da učiteljica dela razliko med razredoma (nihče o tem nič ne ve, razen njenega sina, očitno), ni to nobeno opravičilo za sinov agresivni izpad in za tak odnos do učiteljice. Neposredni razlog je bila seveda slaba ocena pri tem predmetu ob spraševanju. Ampak dokler bodo starši iskali razloge za opravičevanje otrokovega nesprejemljivega vedenja, to tedaj se to vedenje ne bo spremenilo.

se strinjam s povedanim zvezdica*. Starši zanemarjo tudi vpliv risank in igric na PC-ju, ki jih 6,7,8, itd… letniki igrajo. Gledali je potreba celotno sliko, od vpliva risank, filmov, igric, ukvarjanja z otroci do dopuščanja nasilja in do tega da ni več nikakršne avtoritete.

Ko sem bila jaz otrok smo se veliko igrali:
med dvema ognjema, skrivalnice, deklice smo nabirale razne cvetlice in jih prodajale v naši trgovini, z njim smo pozdravile namišljeno bolezen v naši bolnišnici, bile smo učiteljice, skakale smo prek elastike, vrtele obroč …

Računalnikov ni bilo, telefoni so bili zelo redki, na tv-ju 4 programi.

Danes otrok skoraj ne vidiš, da se igrajo zgoraj omenjene igre. Vidiš jih pa kako si razkazujejo najnovejše mobitele, igrajo prek njih igrice, menjujeo razne računalniške cd-je. Slišiš jih kako komentirajo dogajanje v BB-ju, komentirajo sosedov nov avto in ugibajo koliko je stal, kakšno mašino ima, koliko pokuri bencina, koliko gre na uro…

Danes otroci nič več nimajo brezskrbnega, sproščenega otroštva in odraščanja. Prehitro odrastejo, prehitro se začnejo obremenjevat kaj in koliko kdo ima, zakaj oni tega nimajo. Straši pa se za ljubi mir in boljše počutje zakredigirajo da amena, da jim lahko kupijo še boljše, novejše in dražje teniske, obleko, igrače, računalnik, mobitel… kot jih ima sosedov Janezek. Nadvse pomembno je, da to vse sosed vidi. In krog je sklenjen.

Žalostno je, da se tega ne zavedamo. V vsej svoji slepoti rinemo še globje v skrajnosti. In na koncu se vprašamo kdo je kriv? Ja valjda, da je kriva televizija, računalnik in sosedov Janezek, ki si je zopet kupil najdražji in najnovejši model tenisk.

Se ne strinjam čisto. Pri nas ni tako, se igramo mnogo zgoraj omenjenih iger iz otroštva.
Mobi uporablja najstnik, ampak le v nujnih slučajih (prevoz, pa, če se kje nepričakovano zadrži, v šoli so gsm prepovedali in tega se drži.
Jaz vem, da jim učitelji predstavljajo avtoriteto – jih tako učim.
Grešim pa, da jim dovolim gledat BB. Priznam.

Če mislite, da se to dogaja po šolah samo zadnjih par let se prekleto motite. To se je dogajalo tudi v času moje osnovne šole tam okoli daljnega leta 1989. Moja teta je v devetdesetih preprosto nehala poučevati, ko ji je dijak ob zaključevanju ocene v šolo prinesel pištolo. Ta pravo. Da ne bo kdo mislil, ne ravnatelj, ne kolektiv, ne sindikat, je niso želeli zaščititi, ampak so jo dodatno obsodili, da je nesposobna pedagoginja, ker ni sposobna z lastno avtoriteto krotiti šestnajstletnikov. (ob pištoli uperjeni v glavo)

Ne niso krive igrice, PC, TV, odsotnost staršev…

Krivo je to, da ko se v šoli zgodi pizdarija ni nihče pravno odgovoren v nekem doglednem času. Učitelji kao niso plačani zato, da mirijo nasilno mladino, šole bojda niso dolžne poskrbeti za varnost, ker jim ministrstvo za to ne plačuje, starši nesocializiranih smrkavcev so pa tako ali tako “ubogi reveži iz socialnega dna, ki imajo težko življenje in jih moramo zato vsi razumeti”, čeprav realnost kaže, da smrkavi nasilneži niso nujno in samo otroci iz družin iz socialnega dna.

Če bi naša država funkcionirala kolikor-tolikor normalno in bi sodišča opravljala svojo funkcijo v državi, bi vse starše nemarnih smrkavcev, vse učitelje, ki bi mirno gledali, kako se v razredu zganja teror nad učencem, tako upičili z odškodninami, da nikomur niti na misel ne bi prišlo lekcije ponavljat.

Drugi problem je pomanjkanje ali kar neobstoj zasebnih šol. Zasebne šole bi smele, za razliko od javnih, take smrkavce in njihove nesocializirane starše preprosto izključiti iz šole. Brez pardona …

Tako pa si celo sindikat šolskih delavcev dovoli štrajkat v podporo “ohranjanja” visoke kvalitete slovenskega javnega šolstva.

Prosim lepo, kako je sploh lahko še kdo tako ciničen in ob nasilju, ki se mu danes ne izogne več nobena slovenska šola, govori o “visoki kvaliteti obstoječega javnega šolstva”

Precej mimo streljaš. Ni res, da učitelji niso plačani za to, da krotijo mulce, učitelji zaradi zakonov in pravilnikov NE SMEJO mulce kaznovat. Učitelj ima precej zvezane roke in v tem je glaven problem. Če pa si učitelj že kaj dovoli, ima hitro pobesnele starše za vratom, ki pridejo na vse kriplje in pretege branit svoje “sončke”, tako da se učitelji znajdejo na sodišču.

Saj je #izza ozadja# to povedal, kar si ti, le z drugimi besedami. Učitelji si namreč mislijo – piš me uh, saj si bom samo probleme nakopal.

Risanke same po sebi nimajo takega vpliva, kot jim ti pripisuješ. Moje najljubše čtivo v otroštvu so bile kriminalke, uživala sem ob gledanju grozljivk (ki jih pa danes ne prenesem). Pa zaradi tega nisem zrasla v agresivno osebo.

In ti isti mulci, vrženi iz šole, bi te potem namesto ob večerih zaskočili še dopoldne…. To ni rešitev, to je samo prelaganje problema. Najstniki sodijo v šolo, še v službo raje ne, če se le da.

se strinja. pa če bi logično povzeli še ugotovitve nekaterih gor, da starši nič ne naredijo ali pa da si zatiskajo oči pred problemi, lahko ugotovimo, da so za to krivi že naši starši, in posledično njihovi…

Jaz se pa spomnim, da je bilo na naši šoli kar nekaj nasilja in zastraševanja. samo odnos učiteljev in staršev do te problematike se je močno spremenil. včasih se je zdelo vsem dokaj normalno, če smo se v šoli kdaj stepli, sedaj pa je to takoj cel halo. po drugi strani je pa takim resnično problematičnim nekaku uspe umaknit sistemu oz. so zelo osveščeni in seznanjeni s svojimi pravicami, z dolžnostmi pa ne ravno najbolje.

Is seveda smo tu še s starši.

ja in zato, da človeka najstniki ne naskočijo na ulici, jih je treba strpati v šole, kjer lahko naskakujejo svoje sovrstnike

za razliko od sovrstnikov, jih zna kakšen odrasel na cesti suvereno udariti nazaj.

jaz bi jih sigurno

Strinjam se s tabo, da so predvsem starši odgovorni za vzgojo, samo poglej, jaz otroka pri igranju z lego kockami lahko pustim samega, pa zato ne bo nasilen, tega si pa pri gledanju nasilne risanke ne bi mogla privoščiti. Zato pri nas ne gledamo ninja želv, pa pokemonov in podobno, ker raje vidim, da otrok počne stvari, ki ne spodbujajo agresivnosti. Upam, samo, da zato ne bo žrtev nasilnežev. 🙁

Drugače pa predšolski otroci ne znajo ravno očiti realnosti od fikcije, sploh pri štirih letih. Iz vrtca se spomnim, da je bil naš otrok eden redkih, ki pri tej starosti ni gledal ninja želv, pa mu zato ni nič manjkalo.

z.

To so ti srčki in sončki, ki jim starši vse k riti prinesejo in mislijo, da če se lahko doma obnašajo, kot jim paše, da se lahko tudi v šoli.