Jaz se strinjam z izza ozadja.
Seveda je najbolj pomembno, da glavnino vzgoje izvajajo starši. Ampak da se v šolah problemov z nasiljem ne znajo/nočejo/se jim ne ljubi lotiti sistemsko, je pa tiščanje glave v pesek. Otroci pač preživijo toliko in toliko ur na dan v šoli in takrat pač komunicirajo med seboj kot vejo in znajo. In kakšno je vzdušje v šoli/razredu, je odgovornost predvsem učitelja, ne staršev. Učitelju mora biti jasno, kakšno vedenje bo toleriral in kakšno ne. In takoj ko so znana pravila, se jih otroci radi držijo – vključno s srednješolci. Dokler pa učiteljice “o tem ne bodo nič vedele”, bo stanje slabo. Če ne vejo, jih ne zanima – in s tem pasivno dopuščajo nasilje.

Ko so znana pravila, se jih otroci radi držijo?! Ja, pa ja de.

Vztrajam pri tem, da se otroci držijo pravil oziroma postavljenih mej, če so znane sankcije in se jih potem tudi držimo. Če pa se otroci pravil ne držijo, je pa pač treba biti pripravljen in odreagirati takoj.

Ampak če učitelji nimajo podpore v ravnatelju, šolskem aktivu ali kaj jaz vem v čem še, jim je težko.

Ma kakšne meje..

Otroci gledajo, kako se obnašajo odrasl iin jih oponašajo.Odrasli so (ne vsi, številni pa): agresivni (dejansko in verbalno),egoistični, brez empatije…

Zakaj torej pričakovati, da bodo otroci in mladostniki kaj drugačni.Mladih ne moreš danes farbat: vidijo, kako “odrasla” družba funkcionira in to oponašajo; pokroviteljske pridige pa gredo pri enem ušesu not, drugem pa ven.

Ja, sem se spomnila stare teme o tem, kako gredo enim na živce mamice z vozički in se jim nalašč ne umaknejo…. To je to. Z vsako takšno na videz nepomembno zadevo damo otroku zgled, da je okej, če se obnaša nesramno, arogantno, celo nekoliko agresivno.