Aleksandar Vučić
sem slovenc po vseh mogočih rodovih. čisti!!!
a kaj je naredu? ja poglej na youtube, kako on vodi državo. pol pa govori.
točno tako bi jaz vodil našo državo.
https://www.youtube.com/watch?v=PNSfNOr_LGA
pa še to
https://www.youtube.com/watch?v=0qZUpQ_B_Bw
vsaj ta drugi video poglej, pa boš videl zakaj!!!!!!!!!!!!!!!!!!
Ja kaj naj bi pa rekel, to kar kot premier mora reči. Dajte ljudje mal širš razmišljat. Žal gledano v evropskem ali pa v svetovnem merilu droga pač mora šibat gor dol. To vejo vsi liderji in dopuščajo, da se to dela. Kaj bi npr. pomenilo, da se neketere poti ustavijo. A veste kok je narkomanov, ki bi brez droge predstavljali bistveno večje težave, kok denarja se prelije tako ali drugače zaradi droge. To kar mi vidimo in slišimo je samo pesek v oči.
V desetletju najbolj brutalne diktature, kar jih Srbija pomni v novejši zgodovini, je glavni “pogodbenik”, Aleksandar Vučić, načrtno delal na uničevanju, plenjenju, okrutnem izkoriščanju in prodaji v nič najvrednejšega, kar ta država ima od energetskega potenciala, gozdove, rudna bogastva, vire pitne vode, najboljšo kmetijsko zemljo na evropski celini in predvsem človeške vire, ki jih je nerad in za afriške plače ponudil vsakemu tujemu podjetju, ki ga je s krvjo in znojem pripeljal do dobička. prej okradenega, prevaranega in brezpravnega domačega delavskega razreda. Vučićevi “osebni posli” z raznimi “prijatelji”, od Pariza do Pekinga, nimajo več nobene veljave. Evropa, predvsem Evropska unija, v okoliščinah, ko iz svojega proračuna namenja milijarde evrov režimu v Kijevu za vojno z Rusijo, medtem ko gre še desetine milijard iz njenega proračuna za “servisiranje” milijonov migrantov, predvsem islamistov, ki bodo že jutri zažgali cel kontinent, ni več možnosti, da bi na balkanu obdržali režim nekakšnega norca, ki jim je vsa ta leta na razne načine zvesto služil kot pes. Aleksandar Vučić namreč odhaja na smetišče zgodovine kot človek, ki je popolnoma, temeljito oropal državo, zatemnil medije, spravil ljudstvo pod popoln nadzor in uradno (formalno-pravno) dal Kosovo in Metohijo v upravljanje Albancem in pod vprašaj postavljena srbska entiteta v BiH. Če ne bo odgovoren za veleizdajo države in ljudstva, ne bo več ne države ne ljudstva.
Če bo po nekem nesrečnem spletu okoliščin srbski diktator Aleksandar Vučić ostal v vlogi “vodje” te države še dve leti, se bo njen notranji in zunanji dolg zaokrožil na dobrih 100 milijard evrov ali milijardo več.
Na koncu je treba povedati, da se je vse, česar se je Vučić-Musliju dotaknil, spremenilo v izgubo, v minus, v temo, v prah in pepel. Človek, katerega duševno zdravje ni tako, kot bi moralo biti, ne more voditi zdrave politike, zdravega gospodarstva, ne more biti obkrožen z zdravimi sodelavci, niti ne more biti »prometej« zdrave družbe.
A tudi to dejstvo ga ne more amnestirati pred rednim sodiščem. No, ko se bo to zgodilo, da bo neodvisno sodstvo odločilo, ali bo nosil bukagi ali pa bo sam zahteval, da nosi “narobe zavezano srajco”, lahko govorimo o novem začetku in izhodu iz radikalne zagate v kar je Srbija danes.
Ena slika gotovo “bode v oči” in zgovorno govori, za kaj gre: Vučićevi multimilijonarji, vsi sami domoljubi, dobesedno divjajo po hrvaškem nepremičninskem trgu, kupujejo vile in obnavljajo stare gradove v Istri in Kvarnerju. »Zanimivo je, da zadnje čase vse več povpraševanj in strank prihaja k nam iz Srbije. Gre za kupce z višjo plačilno močjo, ki raje kupujejo dražje nepremičnine na elitnih destinacijah. Praviloma se zanimajo za nakup nepremičnin v Opatiji in Istri, s poudarkom na zahodni obali,« piše zagrebški Jutarnji list.
In medtem ko se ta “elita” iz Vučićeve jate ukvarja z “domoljubno” emigracijo svojih rezidenc in svojih podjetij v smeri Zahoda, dotlej ta hinavski in podli tiran zavaja srbske reveže in prevarani proletariat, da “ne spi”. « ampak »bdi nad Srbijo in njenimi interesi«.
In kar je najbolj žalostno: s svojo divjo politiko je pripeljal do tega, da je prihodnost te države, njena najmlajša generacija (po podatkih mednarodnega testa PISA) na samem evropskem repu po znanju ključne veščine za to starost. In da so učenci v Srbiji v povprečju slabši od vrstnikov iz držav OECD tako pri branju kot pri matematiki. Paradoks je, da beograjska matematična gimnazija vsako leto osvaja svetovne nagrade, vendar je tako naravno, da se ti nadarjeni otroci takoj zatem znajdejo na kateri od zahodnih univerz in kasneje v svetovnih podjetjih in znanstvenih ustanovah.
In to so tudi dolgoročne posledice veleizdajne politike, ki smo ji danes priča v Srbiji (pa tudi sorodnih državah – RSM, BiH, HR, BG, RO, AL – te regije).
Problem je, da v Srbiji ne dobiš službe brez članske izkaznice SNS Vučićeve sekte. Seveda poleg vseh zvez in poznanstev.
Vučić ima v SNS sekti več članov kot jih je imela Angela Merkel v nekajkrat večji Nemčiji.
Negativna selekcija in korupcija na vsakem koraku.
Vučić Musliju je cel dan v medijih, daje izjave, se vtika v vse probleme kjer ni pristojen, krši ustavna pooblastila in z vsakim stavkom laže ter manipulira.
igor13, 09.04.2015 ob 17:58
evo moj vzornik!!!!!!! Aleksandar Vučić
vsi naši politki niso za enega takega!!!! UČITE SE MALO!!!!!!
takega politika rabimo mi, takega premiera!!!!!!!!!!!!!!!!!
Odpovej se državljanstvu in dvakrat višji povprečni plači, spakiraj kufre in se preseli nazaj v srbijo pa bo spet tvoj premier.
Res pizda, komu v čast je to? Najemnine visoke, neprofitna stanovanja pa okupirana iz čefurjev, ki kar naprej javkavjo, da bi raje bili kjerkoli drugje kot tu.
Ugledna svetovna Psihiatrinja. Je profesor po povabilu, gostuje kot predavatelj na univerzah in inštitutih po vsem svetu. Kot član srbske ekipe na Psihiatričnem kongresu v Biarritzu leta 1998, kongresih v Pragi , Liègu , Rimu , Univerzi Sorbona in Univerzi “Da Vinci” v Parizu, Perpignanu , Nici , Univerzi Mc.Gill v Montreau, Univerza v Luzani , Bengazi , Inštitut Vygotsky v Moskvi, Katoliška univerza v Nijmigenu , vključno z Nacionalnim inštitutom za družbene vede v Pekingu. Je avtor okoli sto strokovnih del v več jezikih in več knjig. Je član Svetovnega združenja za psihopatologijo izražanja in umetniško psihoterapijo in srbski predstavnik v njem (Société Internationale de Psychopahologije de l’Expression et de l’Art thérapie) s središčem v Parizu (bolnišnica Saint-Anne).
V novi študiji »Črna psihiatrija in črne diagnoze« je prof. dr. Mila Alečković Aleksandru Vučiću predstavila psihološko in psihiatrično diagnozo o vzrokih in posledicah njegovih duševnih bolezni, ki so ga takšnega – prepričanega, da je nezmotljiv – oblikovale. najmočnejši, najbolj vzvišen, namenjen vladi, kot da bi bil bog, in hkrati brez spoštovanja do drugih ljudi, brez človečnosti, empatije, sramu, obzirnosti in kesanja – pravi prof. dr. Alečković.
Sledi prevod intervjuja v celoti…
Poleg Vučićevih zdravstvenih težav je opisal tudi poguben vpliv na celotno srbsko družbo, ki je okužena z njegovo psihopatologijo, ki jo slučajno ali namerno podpirajo in spodbujajo številni t.i. intelektualci, člani SANU, cerkveni dostojanstveniki in predvsem voditelji opozicijskih strank. A za razliko od Vučića, čigar zdravljenje ni možno, za ljudstvo še ni prepozno, da se reši iz njegove patologije.
Čeprav stari pregovor pravi, da si vsak narod zasluži oblast, ki jo ima, obstajajo izjeme od tega pravila. Noben narod si ne zasluži Aleksandra Vučića, neozdravljivega duševnega bolnika. prof. Zakaj je temu tako, pojasnjuje dr. Mila Alečković.
TABLOID MAGAZIN: V knjigi Črna psihiatrija in črne diagnoze ste Aleksandru Vučiću postavili diagnozo Caligula in Hubrisov sindrom. Lahko nam, laikom, na kratko pojasnite, za kaj gre? Koliko je to nevarno za bolnika in koliko za državo in ljudi, ki jim bolnik vlada?
ALEČKOVIĆ: Predsednik današnje Srbije je pravzaprav drugotni lik v moji knjigi, ki se ukvarja z veliko bolj kreativnimi in pomembnimi fenomeni, a ker sem opisoval določene globalne patološke profile, je bilo pomembno, da se nekje najde tudi ta profil iz naše Stradije. na koncu knjig. Osebno mi je žal, da sem moral opraviti podrobno diagnostiko osebe, ki je žal na čelu današnje Srbije, vendar sem to moral opraviti po poklicni deontološki obveznosti, ko je ogroženo javno zdravje, saj sem ugotovila, da celotna današnja Srbija je v klinični temi in v moralnem mazohizmu, torej v hinavščini številnih kolegov. Znajo analizirati in vedo, da so dolžni reagirati, če javna osebnost s pozicije oblasti zatira državljane, ne smejo pa jasno povedati, kaj je njihova obveznost: na vrhu je “razumna”, a patološka oseba naše države.
Eden od elementov diagnoze osebnosti predsednika nesrečne Srbije je Hubrisov sindrom, znan že iz časov Platona in Aristotela, resna motnja, pri kateri si bolnik domišlja, da je vsemogočen in nezmotljiv kot Bog , saj gre za popolno osiromašenje osebnosti, ki nima več stika z realnim svetom in je navadno odvisna (vsaj tako je bilo v zgodovini raznih vladarjev) od vse manjšega števila podlipov oziroma pažev okoli sebe.
Takšne osebnosti so arogantne, nerealno arogantne, ne prenesejo nobene kritike in posmeha, trdijo, da so nezmotljive, najmočnejše, najbolj vzvišene, edine, ki jim je usojeno voditi in se vmešavati v vse, vsi drugi jim niso nič in pogovora z njimi ni (predsednik Srbije se vsakokrat cinično posmehuje novinarjevemu vprašanju in se večinoma prepira z novinarji, ker ne prenese, da lahko karkoli vprašajo njegovo “veličino”, razen če je vse urejeno in dogovorjeno), nihče ne sme take paciente med govorom prekinjati (A.V. običajno drži monologe, če pa sogovornik hoče kaj povedati, reagira z dražljivim tonom: »ne me prekinjati«), le oni prinašajo rešitve, le oni poznajo pravo pot (na vprašanje predsednika, zakaj nenehno vleče protislovne poteze v zunanji politiki, arogantno odgovori “ker sem pameten”) in podobno.
Sindrom »Hubris« sega od pretiranega in nerealno napihnjenega Ega do resnega psihotičnega preloma stika z realnostjo, ko se človek popolnoma identificira z Bogom in transcendira v svojih dejanjih, torej namerno počne vse, kar je drugim prepovedano. Ta sindrom lahko poteka v smeri afektivne psihoze (s popolno delirično ločenostjo od realnosti) ali v smeri psihopatije z izrazito zavestno manipulativnostjo in brezobzirno surovostjo do vseh drugih bitij. V profilu srbskega predsednika gre za ta drugi primer.
V vsaki psihološki in psihiatrični diagnozi, ki je praviloma sestavljena, torej sestavljena iz več elementov, stojijo, figurativno rečeno, glavna lokomotiva in stranski vagoni za njo. Pri aktualnem srbskem predsedniku gre za občasne pritoke psihotičnih afektov, ko izgubi nadzor nad lastnimi stavki (“Imamo 38,5 milijona ton zlata” …), a pri njem ni dominantna izguba. stika z realnostjo, temveč prevladujoča psihopatska osebnostna struktura, medtem ko je fantazmatski občutek veličine in občasno opuščanje realnosti le dodaten element, torej vagon za to lokomotivo.
Zato se dojema kot superiornega, močnega, velikega in pomembnega v svetu, kjer pravzaprav ne predstavlja ničesar, ampak gre le za občasne trenutke, ko se osebnost popolnoma izgubi in izgovarja neumnosti ali vsak stavek začne z JAZ-MI, JAZ -ME brez možnosti decentralizacije glede na veliko bolj pomembne splošne pojave v državi. Kljub temu pa osebnost srbskega predsednika največkrat ve, kaj počne, in to počne zavestno, premišljeno, načrtno, koristoljubno, sebično, kruto in lahkomiselno, brez upoštevanja potreb ljudi in državljanov, brez smisla. empatije, sočutja, sramu ali krivde. Zato je za prevladujočo psihopatsko strukturo te osebe značilno tole: brezobzirnost, pomanjkanje sočutja, spoštovanja drugih, človečnosti, empatije, sramu, kesanja, krivde ali človeške obzirnosti.
…
ABLOID MAGAZIN: Diagnozo ste postavili zgolj na podlagi vedenjskih dokazov. Katera Vučićeva dejanja in izjave ste prepoznali kot simptome psihopatologije?
ALEČKOVIĆ: Celotno obnašanje, predvsem pa verbalno obnašanje predsednika nesrečne Srbije, prehaja v polje psihopatologije. Vzemimo za primer naslednje izjave: »Moral si bom izmisliti kaj hujšega od sejma, me veseli, da se meščani bojijo«… »…popolnoma novo pokopališče na Bežanijski kosi, Lešće, Novo groblje, niti Centralno groblje nam ne bosta zadostovala. Vsa pokopališča bodo dovolj majhna, da sprejmejo vse nas, če boste poslušali predloge drugih ljudi”…”Srbija je polna vohunov…zdi se, da so pripravili vse mogoče stvari”… “Imamo 38,5 milijonov ton zlata”… “Kako bodo ljudje kupovali hrano? Ne vem, vseeno mi je, bom videl “… “Zdaj ti bom pokazal nekaj groznega, pospravi otroke stran……Iz človeškega mesa so delali kebabe”…itd. Iz podanega vzorca je razvidno, da govori o vsem in nič brez znanja, brez pristojnosti in brez pooblastil. Privatizira vsak družbeni problem, opozarja nase, grozi in nekrofilsko omenja »smrt« in »pokopališča« (čeprav po javnozdravstvenih pravilih ni smel kakor koli strašiti ljudi).
TABLOID MAGAZIN: V diagnozi ste podrobno analizirali Vučićev sadizem. Kako si razlagate tak odnos do ljudi, kaj ga je povzročilo? Poleg sadizma Vučić pogosto javno predstavlja tudi skrajni mazohizem. Skoraj v vsakem medijskem nastopu poziva politične nasprotnike in kritike, naj ga ubijejo. Neštetokrat je grozil s samomorom in si izmislil na stotine poskusov atentata nanj. Zakaj so potrebne tako morbidne izjave?
ALEČKOVIĆ: Sadistična in mazohistična motnja sta dve plati istega pojava in imata različne oblike, od fizične do moralne. V osebnosti, ki jo zaznamuje ta profil, sta motnji povezani, to pa je praviloma »vgrajeno« v zgodnjem otroštvu z zaostankom v razvojni fazi, imenovani »analno obdobje«, kasneje pa s slabo in nepopolno identifikacijo s starši. Nihče ni kriv za neustrezno zgodnje otroštvo, hladne ali nečustvene ali po drugi strani agresivne starše, nihče ni kriv za to, kar je takrat pretrpel, saj je vsaka patologija vedno “dinastija”. (“Izvor človeške občutljivosti – René Zazo”) Toda močne in ustvarjalne osebnosti izvajajo psihološko obdelavo svojega trpljenja ali neko fiziološko fiksacijo zgodnje faze in jo premagajo z ohranjanjem svoje sence, kot bi rekel Carl Gustav Jung, del osebnosti, ki nam ni všeč vse življenje pod nadzorom. Mnogi ljudje so naredili veliko delo iz svoje patologije, zlasti melanholični in depresivni bolniki ali ciklotimični ali paranoični ljudje, ki so se instinktivno zdravili z ustvarjalnostjo. Takšni so bili v zgodovini Gérard de Nerval, Marcel Proust, Gogojl, Richard Wagner, Rembrandt, Franz Kafka, Albert Camus, Sartre, Dostojevski … in mnogi drugi. Toda pri tistih posameznikih, ki nimajo vrhunske inteligence ali velikega ustvarjalnega daru, ostane patologija v obliki simptomov vse življenje in je vedno vidna. V to drugo skupino ljudi sodi predsednik nesrečne Srbije.
TABLOID MAGAZIN: Vučića opisujete kot psihopatsko-narcisoidno strukturo. Na podlagi česa utemeljite tako diagnozo?
ALEČKOVIĆ: V tej diagnozi je zgoraj omenjeni sindrom veličine, arogance, nezmotljivosti in »višje sile« združen z lahkomiselnostjo, eksekucijo, surovostjo, slabim igranjem in odsotnostjo krivde, sramu in kesanja. Čeprav nima kompetenc v psihiatriji, psihologiji ali medicini, je predsednik nesrečne Srbije ljudstvu razlagal, koliko ljudi je bilo okuženih v nedavni epidemiji, hvalil diagnostične preiskave, o katerih ne ve nič, trdil, da kdor ne posluša, se vmešava. redno opravljal različne poklice strokovnjakov in zanje nastopal, se identificiral z državo ipd.
Ne samo, da je A.V. arogantno nagovarja vse novinarje, avtistično pa govori predvsem sam s sabo, saj drugih ne posluša in jih njihovo mnenje ne zanima. S pogostim stavkom: »Ne prekinjaj me« izniči še zadnjo možnost, da bi ga sogovornik karkoli vprašal, in če mu uspe kaj vprašati, je odgovor vedno ciničen, izzivalen, aroganten in »od zgoraj«. Takšna narcisoidna psihopatska osebnost ne prenese nikakršnega nasprotovanja, druge dojema kot ničvredna in razčlovečena bitja, ki so nevredna kakršnega koli odgovora, kakršne koli rešitve (spomnimo se še enkrat odgovora novinarke, ki je v času pandemične popolne zaprtosti predsednika spraševala, kako bodo ljudje preskrbljeni s hrano, na kaj je odgovoril: “Ne vem, me ne zanima, bom videl, bom razmislil”…) Če dodamo še t.i. »analni ustroj« osebnosti, ki vključuje cel sindrom lastnosti: pohlep, trma, sebičnost, kopičenje, cinizem, sadistična okrutnost, ustroj od zgoraj navzdol (ponižnost do močnejših – uradnikov v svetu in surovost do šibkejših – reveži in prebivalci Srbije), potem dobimo popolno sliko o tem, kako izgleda profil bolnika – predsednik Srbije.
TABLOID MAGAZIN: Glede na to, da številni psihiatri in psihologi, od Gaborja Matea do Aleksandra Fatića, trdijo, da je narcistična osebnostna struktura nespremenljiva, je mogoče zdraviti Vučića?
ALEČKOVIĆ: Zdravljenje Vučića ni več mogoče. Afektivne psihoze (shizofrenija, paranoja in bipolarna manično-depresivna bolezen z vsemi vrstami in podvrstami) so bolezni čustev in jih je mogoče zdraviti, ker je takšen bolnik načeloma sposoben čutiti krivdo, s katero se po zdravljenju z zdravili začne vsaka psihoterapija, saj je bolan človek krivi druge ali sebe, ko živi lažno življenje polno simptomov. S takimi bolniki delamo in če so nadarjeni, je terapija pogosto zelo uspešna. Vendar pa psihopatija ni afektivna psihoza, temveč karakterna malformacija oziroma slabo oblikovan karakter iz zgodnjega otroštva.
Če ne gre le za navadno psihopatsko lastnost, ampak je s psihopatijo prizadeta celotna osebnost in karakter človeka, potem “zdravljenje” ni možno, ker gre za vprašanje osebnosti. Takšne strukture v otroštvu niso ustvarile vesti (Super-Ega), ni bilo dobre identifikacije s “pravičnim roditeljem”, moralne norme niso bile ponotranjene, v osebnosti niso bila razvita čustva, usmiljenje do šibkih, slabotnih, živali. in podobni. Tudi, recimo, problem očeta je bil vzrok za sprevrženost skoraj vseh znanih nacistov, nobeden od njih se ni ustrezno identificiral z očetovsko figuro, ki je tradicionalno predstavljala »vest«. Vendar sta oba starša zaskrbljena, saj lahko tudi hladna mati v otroštvu povzroči veliko škodo. Običajno so bili v takih primerih nečustveni in neodzivni starši, neobčutljivo okolje ali zelo agresivno in ostro okolje.
V zgodovini je znan primer Ivana Groznega (nedvomno velike zgodovinske osebnosti), ki je v otroštvu videl krvave umore in mučenja vse okoli sebe, nato pa se je kot otrok igral z metanjem mačk in psov z vrha stolp, kar je bilo zelo zabavno. Pravi psihopati so brezčutni ljudje, ki pogosto uživajo v trpljenju in nesreči drugih ljudi, narcisoidni psihopati v kriminologiji pa pogosto provocirajo policijo in preiskovalce, se igrajo z njimi, medtem ko se, ko so ujeti in pridejo pred roko pravice, hvalijo s svojimi zločini, so ponosni nanje in ne kažejo čustev in obžalovanja. Na žalost jih ni mogoče zdraviti.
lTABLOID MAGAZIN: V kolikšni meri je Vučiću uspelo okužiti celotno družbo s svojo osebno patologijo? Kdo je bolj bolan, tiran ali ljudstvo, ki brez odpora sprejme vlogo žrtve?
ALEČKOVIĆ: Recimo, da so ljudje manj krivi, če nimajo klinične kulture in ne prepoznajo bolezni ali če so zaradi svoje šibkosti v velikem strahu pred povračilnimi ukrepi in represijo. Da se razumemo, Vučić ničemur ne vlada, samo uničuje, a temu se reče “moč”, ker je na mestu, kjer lahko nekaznovano dela veliko zlo. S svojim obnašanjem dobesedno posiljuje ljudi in državljane Srbije, velik del pa to pasivno trpi. Francoski filozof Jean-Paul Sartre je davno podal dobro psihoanalitično metaforo, ko je primerjal zasužnjeno Francijo med drugo svetovno vojno (državo, ki se je vdala nacistom, dokler De Gaulle ni začel odporniškega gibanja) z žensko, ki pusti, da jo posilijo. s strani nasilneža. Takrat je zapisal, da je “cela Francija privolila v spanje z nasilno Nemčijo”.
Ta spolna metafora je zelo dobra, ker so vsi psihološki problemi vedno “psihoseksualni” problemi, tj. nezrela spolnost ljudi, fiksacija zgodnjega otroštva na neko stopnjo razvoja lahko iz ljudi ustvari pasivno telo mazohistov, ki postanejo eksistencialni moralni mazohisti. Prepuščanje usode drugemu, pristajanje na vse, večni konformizam, neskončno nesmiselno žrtvovanje, samoponiževanje itd. so oblike moralnega mazohizma (na globlji ravni oblike smrtonosnega nagona) in danes na žalost vladajo velikemu delu našega ljudstva, ki je imelo kot vzrok težko zgodovino in je bilo večno zatirano.
Opazila sem, da so v Srbiji neke stalinistične, tj. preklic identitete, se obnavljajo. Priča smo, da se srbski predsednik načrtno obdaja z ljudmi, ki so ga prej najslabše kritizirali, zdaj pa od njih zahteva, da se “samokorigirajo”. V pogovoru med politikom gospodom Jovanovićem »Ćuto« in današnjim sodelavcem Vučićeve politične liste slišite človeka, ki v nedogled hvali »žrtev predsednika«, njegovo »človečnost«, ljubezen, borbo in podobno, čeprav je do nedavnega je trdil, da bi morali taki osebi na roke nadeti policijske lisice. Ta sogovornik se skozi diskusijo identificira z agresorjem, se »samopreklicuje« in samopopravlja. Ne želim se spuščati v poglobljeno motivacijo takšnega postopka, vendar je treba povedati, da je to ena najbolj patoloških stalinistično-golootoških metod samoponiževanja, ki jih v Srbiji vse pogosteje vidimo. danes in ki ga vlada s predsednikom na čelu zavestno izvaja, kot da smo leta 1948 in ne leta 2024.
Takšno stanje potrpežljivosti in pasivnosti (poleg gravitacije je največja sila v naravi ravno inercija) se pri srbskem narodu občasno izmenjuje s stanji maščevanja in nasilja. In tako kot ruski Oblomov dolgo spi, nato pa se zbudi in verjetno tepe vse okoli sebe, tako etnična psihiatrija srbskega ljudstva (Cvijić, Dvorniković, Čajkanović, Filipović) dolgo potlači in trpi, nato pa se obrne. do nasilja. Spomnite se zgodovinskega obračuna z zgodovinskimi “naprednjaki” in nasilja, ki je bilo v tem obračunu iz maščevanja storjeno v Srbiji.
Seveda je srečnejša varianta tega prehoda v akcijo trenutek, ko ne gre za krvavo maščevanje, ampak ko preprosto vstanemo in se osvobodimo. Takšen trenutek se je zgodil zdaj že znamenitega 7. in 8. julija v herojskem Beogradu, ko so vsi spontano in brez strahu šli na ulice tiranu povedat: dovolj je, ne boste nas več zapirali! V tistem trenutku ni bilo nikogar strah, ker vsak »prehod v akcijo« odpravi strah. Edini, ki je bil strašno prestrašen, je bil sam Vučić in je zato ukazal strašno represijo in pretepanje ljudi.
TABLOID MAGAZIN: Kako se lahko ljudje pozdravijo? Kaj bi se moralo zgoditi, da ljudje ne bi več trpeli?
ALEČKOVIĆ: Edino možno zdravilo je, da se izvlečeš iz pasivnosti in preideš v boj, vendar ne na internetu, ampak v pravi boj. Večina naših ljudi je danes depresivnih. Lahko gre za tipično ali atipično depresijo, omrtvičenje in omrtvičenje z benzodiazepini ali agitirano agresivno depresijo. Eden od zanesljivih znakov depresije je umazanost, zanemarjanje in neupoštevanje okolja. Moj rodni Beograd je zelo umazan, smeti so skoraj povsod okoli nas, vrečke, papirji, smeti, ostanki hrane, pajčevina po stavbah. V svetu vlada depresija zaradi vojn, nasilja in propada bank, v Evropi pa se ljudje upirajo, vstajajo, tožijo, se borijo, trajno stavkajo. Pri nas so to le občasni izbruhi upora, po katerih spet nastopi kolektivna otopelost in spanec.
Psihiatrične operacije v travmatološkem programu naših državljanov, o katerih pišem v knjigi Črna psihiatrija in črne diagnoze, so razorožile številne šibkejše osebnosti in jih celo pripeljale do samomora. Nihče ne pomaga zapuščenim ljudem, Srbska akademija znanosti in umetnosti se ne oglaša za noben fenomen, ki je mlajši od sto let, ustavno sodišče je vedno “nepristojno”, vrh cerkve molči, ko ugrabljajo otroke reveži, krvniki mečejo ljudi na cesto, strankarski politiki tlačijo v politiko svoje potomce, da jih »podedujejo« otroci (francoski katoliški mislec Charles Moras je rekel: vsi so bili proti kralju in vsi so hoteli biti mali kralji ). V tem času pacient v državnem vrhu kupuje sodelavce in tuje diplomate. Cela Srbija se je spremenila v analni tabor, kjer vsi pokradejo vse. Vsak Vučićev sodelavec se obkroži s še bolj neumnimi in še bolj zločinskimi sodelavci od sebe in tako gre vse globlje in globlje, vse do devetega kroga pekla.
Nemogoče je, da bi že oblikovane osebnosti spremenile svoj značaj, ampak jih je treba spodbuditi k drugačnemu modelu. Ne morete zahtevati od vseh ljudi, da so moralna vest Srbije, a mi, ki delamo na tem, moramo močne ljudi povezati med seboj, saj jih tako vlada kot mediji namerno izolirajo. Pomembno je povezati najmočnejše in najbolje strukturirane osebnosti, ki se ničesar ne bojijo, potem pa jim množica ljudi začne slediti, saj je to naravni psihosocialni fenomen. Nikoli se ne bojim za množice, ampak samo za najpogumnejše posameznike. Če najpogumnejši ostanejo živi, pokončni in povezani, jim množica praviloma na neki točki začne slediti.
TABLOID MAGAZIN: Ko poudarjate, da se vam ljudje smilijo, a imajo tudi oni diagnozo, za kakšno kolektivno psihopatologijo gre? V nekem intervjuju ste dejali, da je zaradi starosti za učinkovito zdravljenje Vučića prepozno. Glede na to, da že 12 let širi svojo patologijo, ali ni prepozno za ozdravitev te družbe?
ALEČKOVIĆ: Za predsednika Srbije je prepozno in zdravljenje je nemogoče, ker se pri svojih letih ne more prestrukturirati. A za ljudi in državljane še ni prepozno, ker je psihologija množic drugačna od psihologije posameznikov. Posameznike, ki so si v otroštvu ustvarili empatijo in čustva, lahko zdraviš, maso pa lahko samo premakneš v eno ali drugo smer. Masa se ne bo zacelila, masa se bo le preusmerila. Zato sem rekla, da je za ozdravitev naroda pomembno, da ima ta narod vsaj deset pristnih, močnih in pogumnih ljudi. Ljudi rešujejo »močni in pogumni« posamezniki (ne množice), kot bi rekel Friedrich Nietzsche. Vsiljujejo vzorec obnašanja, model, normo in množica ljudi jih začne potem posnemati, se z njimi identificirati.
Prav zato želijo vsi tirani odstraniti ali zapreti pogumne posameznike. Vlada je vašega novinarja Milovana Brkića odredila za daljši zapor, da bi ga psihično zlomila, nekaterim poštenim opozicionarjem vlada pošilja inšpekcije in šikaniranja, nekatere preganjajo po svetu, mojo malenkost pa npr. pred leti, po naročilu strukture, sva z možem brutalno ugrabila deklico s Kosova. Vzgojila sem. Vse to so različne metode, s katerimi poskušajo oslabiti ali ubiti močne osebnosti, a če ne uspejo, je upanje za ves narod. Noben narod se ne osvobodi z množicami, temveč z močnimi posamezniki, ki preusmerijo kolektivno psihologijo iz smrti, pasivnosti in trpljenja v življenje in boj.
Za Srbijo je upanje, dokler govorimo, dokler vaš časopis piše, dokler imajo ljudje prijatelje po svetu in dokler se med seboj povezujejo tisti, ki so duševno odporni. Prav tako je v vsaki borbi zelo pomemben tako “črni” kot “beli” humor kot najboljši obrambni mehanizem, pri nas pa je veliko ustvarjalnih ljudi. Nušićevi, Domanovićevi, Kočićevi, Ćopićevi ali darovi enega Koraksa se v težkih časih spontano vržejo v humor in satiro.
Na vprašanje novinarju Vasoviću, ali je predsedniku Vučiću uspelo spremeniti zavest srbskega ljudstva, glede na to, da je leta 2014 dejal, da bo to njegova najtežja naloga, je Vasović dejal, da je najboljšemu učencu Šešlja (Vojislavu) uspelo povzročiti duševno motnjo med večine subjektov, “da bi prisluhnili številnim, ki svoje življenje preživijo na tavanju in ustrahovali dobršen del tistih, ki bi imeli kaj povedati, a se bojijo linča”.
»Kolektivna motnja zavesti je prizadela velik del družbe, ki ne zna več propagirati. Ljudje ne vedo, ali je odpoved delu ozemlja zmaga ali poraz, ali je tatvina škodljiva za državo, ali je prostitucija zaželen poklic, ali sta zrak in voda onesnažena, če sta črna itd. “Hlapčevski posamezniki, ki sestavljajo družbo, so izgubili sposobnost razmišljanja, tiste, ki so še ohranili zavest, pa napadajo tisti, ki so že zdavnaj dali glavo na stran, kot pijani svatje,” je dejal.
Kakšen je bil Vučićev namen, je po njegovih besedah razvidno iz tega, kar je dosegel.
“Tako inteligentnega ljudstva ni daleč naokoli in ga morda v zgodovini nikoli ni bilo.” Vsaj polovica odraslih ne more videti in prepoznati zla in nesreče, ki se je zgrnila nad Srbijo in se kot kuga širi iz središča prestolnice. Zdi se, da so ljudje budni, vendar so dejansko v stanju globoke nezavesti. Vsaka mu čast za to, ni uspelo ne komunistom, ne fašistom, ne Turkom,« je poudaril Vasović.
Na vprašanje, s kakšnimi instrumenti in metodami vlada spreminja zavest ljudi, je Vasović odgovoril, da so prevare, laži in nasilje značilnost avtokratskih režimov.
“To so tri točke opore, ki dajejo statiko, plus poklicni patriotizem, ki se uporablja kot pomožna noga, kadar koli je to potrebno.” Če k temu dodamo še bobnarje, ki po tako imenovanih medijih na ves glas hvalijo vodjo, potem malo miloščine, ki se razdeli ljudem, pa nastane kolektivna nezavest,« je pojasnil.
Dodal je, da se za zacementiranje zadeve – vse relativizira.
»Od ‘brez predaje’ smo prišli do zaprtja srbskih pošt in izginotja dinarja na severu Kosova, od ‘zlate dobe’ in napredka brez primere do poceni Parižanov, od izobraževalnih programov na nacionalni televiziji do pretepov in seksa v resničnostnih šovov,« je dejal.
Dejal je še, da zadolževanje države razglašajo za uspešno.
»Kot največji gospodarski uspeh napovedujemo pogodbo o izvozu tartufov in žganja na Kitajsko v vrednosti 0,5 milijona evrov. Maser upravlja največji državni sklad, Mića pečenjari pa je zaupano največje podjetje na Balkanu. Varnostne službe varujejo plantaže marihuane, policijski general pa investira in prodaja stanovanja v Beogradu. Diplome se kupujejo, jetnik v šoli snema video … Na vse to pride slavni naprednjak – pa kaj? Ja, to je sprememba zavesti, samo na slabše. In ta ‘gor’ ima preprosto ime – nora država. Zlatiborci bi rekli: Kakšen gostitelj, pa ljudje v hiši,« je izpostavil novinar.