Aleksandar Vučić
Bo Vučić do konca sledil nasvetu svojega učitelja Goebbelsa, ki je trdil, da je treba na oblasti ostati do konca, do smrti? Kako je propadel Vučićev načrt, da s poki zvočnega topa povzroči stampedo, v katerem bi umrlo veliko ljudi? Ali bo tiran sprejel zahtevo po oblikovanju tako imenovanih vlad ljudskega zaupanja? Bo odstopil s položaja predsednika države in za predstavnika predlagal ameriškega državljana Deska Nikitovića, nekdanjega srbskega konzula v Chicagu? Kako se od Vučića distancirajo naprednjaki, socialisti, policisti, tudi tožilci? Zakaj ga Andrej Vučić ne zna pomiriti in brzdati?
Aleksandar Vučić Musliu je uporabil orožje proti ljudstvu. Z zvočnim topom je streljal študente in druge občane, ki so se 15. marca v oglušujoči tišini poklonili umrlim pod nadstreškom novomeške železniške postaje.
Potem ko je srbski diktator v večernih urah 15. marca 2025 Srbiji in svetu znova pokazal svoj zločinski obraz, je preostalo le še pravi obračun s tem radikalnim vampirjem. Koga bi motil njegov propad, zakaj je uradna Nemčija (poleg njenih medijev) njegova zadnja zaveznica in do kdaj bo to trajalo, mu bo na vrata prišla ameriška DEA, kakšne »odloke« so spremenili dva dni pred začetkom množičnih protestov v Beogradu, kdo je mafijski »boter«, ki bi lahko kmalu spregovoril o sodelovanju balkanske (in srbske) mamilarske mafije z lokalnimi vladami, za katere srbski diktator hrani »nešteto zakladov«, medtem ko lastniki te nepremičnine so v zaporu…
Vučić Musliu je po svojem svetovnem nazoru samonikli mafijec, ki se je po spletu ugodnih priložnosti dokopal do srbskega državnega krmila in ga 13 let izkorišča za čim večjo korist (psihično, ekonomsko in kdo ve še kako). Srbija je zanj Alajbegova slama, ki jo troši na svoj račun, del pa jo daje tudi svetovnim silam, da se ne vmešavajo v njegove načrtovane nacionalne zadeve, kasneje pa ga, kot se jim zdi, ko se jim zdi prav, ne očitajo za zločine, ki jih je zagrešil.
S tem pač mislimo, da je dosegel dno, da nima več česa grešiti, potem pa nas prepričuje, da je še vedno sposoben zagrešiti še večji zločin. Tudi če bi ga odstranili od posledic prejšnjih. Eden izmed njih je pred kratkim prišel k sebi, ko je, prignan v kot, storil tisto, kar brez pretiravanja še nobenemu srbskemu vladarju ni uspelo.
Ta primer je pomemben, ker kaže dvoje pomembnih stvari: 1) v kolikšni meri se Vučić brezsramno odzove, žrtvuje dobesedno vse nacionalno, ko se znajde v neprijetni situaciji; 2) kako omejen je njegov um, ne glede na zakoreninjeno mnenje, da je njegova inteligenca sorazmerna z njegovo pokvarjenostjo, saj si z lahkomiselnim bežanjem pred enim problemom nalaga še večje breme, tako zase osebno kot ne samo za narod
Velike sile, ki se zavedajo, da se ocean ljudi ne bo umiril, tudi če se piratska ladja SNS ne potopi takoj, so že vstopile v kombinatorni proces okoli nove srbske vlade, ogroženi lažni car pa jim je olajšal, da so se nanj neposredno spravili v trenutku, ko še sanja in potem, ko je sklenil dogovor, vzpostavi novo ravnovesje interesov. Plitvoumen v svoji samopomembnosti je sprejel tisto, s čimer se je soočil odstavljeni diktator panamskega kartela Manuel Noriega šele po aretaciji: z mednarodno preiskavo v lastni državi.
Sociolog Jovo Bakić je danes ocenil, da so avtoritarni režimi »najbolj represivni tik pred padcem«, srbskega predsednika Aleksandra Vučića pa »skuša zdaj – ker imajo razni prevaranti vse manj vpliva na družbo, torej v nam ukradeni republiki – ustrahovati«.
“Čim pa se bolj zatečeš k sili na tisti gugalnici med manipulacijo in silo, pravzaprav priznaš, da si poražen,” je za časnik Danas dejal Bakić.
Po njegovih besedah Vučić “ne ve, kaj dela in ni problem, da ne ve, kaj dela, če ni na funkciji predsednika”.
“Njegova popolna izguba nadzora nad lastnim početjem vodi v absurdne situacije. On je seveda v eni od teh absurdnih situacij, da kot avtoritaren voditelj, neobvezujoča figura postavlja zahteve do institucij, ki jih sicer nadzira, kot je tožilstvo,” je dejal Bakić.
Kot je dodal, “gre zdaj dejansko za dele institucij, ki se poskušajo iztrgati iz tega nadzora.” “Potem pa zaradi teh poskusov, kot bi rekli otroci, hlini norca in jih zahteva,” je dejal Bakić in ocenil, da gre za “sramotno epizodo v morju sramotnih epizod, ki jih opazovalec proizvaja zadnjih 13 let.”
Uzurpator Vučić – Musliu je vstopil v odprto diktatorsko fazo. Ni mu bilo mar, da ogroža življenja pacientov na intenzivni enoti, pomembno je bilo, da se zabeleži, da jih je obiskoval v nedostopnem delu Kliničnega centra. Vse za rejting. Grozil je s tožilstvom, ker je zahtevalo podatke o lastnikih traktorjev, ki so bili več dni parkirani pred Pionirskim parkom. Zdaj vrača traktorje, češ, sam sem se odločil, sam sem si kriv. Kot nebrzdan pubertetnik s svojim početjem tišča prst v oko državljanom Srbije in pravi “pa kaj”. Zdaj odkrito grozi novinarjem United Group.
Institucije, ki jih še vedno nadzoruje, morajo svojo lojalnost dokazati z represijo. Dokaz za to je aretacija Peščanikovega kolumnista Dejana Ilića. Vladavina izsiljevanja in groženj je bila razkrita. Za obiskovalce progresivnega sejma je poskrbel z največjo zastavo, žarom in zalivom Malega princa. Kljub. Kot da še ni dovolj onesnažil Pionirskega parka z “mački”.
Vučićevo paniko je čutiti na vsakem koraku, vsak dan je močnejša. Zaradi strahu pred izgubo moči je pripravljen narediti vse. Pritiska na zaposlene v izobraževanju, poskuša disciplinirati univerzo v zaprtju, krši njihovo avtonomijo in pošilja policijo. Vsak glas proti režimu, ki temelji na korupciji, mu povzroča paniko. Samo vprašanje časa je, kdaj bodo tudi redke institucije prenehale ubogati njegove pajdaše, postavljene na najvišje položaje. Tudi v EU kljub obljubljenemu rudarjenju litija na to gledajo postrani.
Situacija je za diktatorja tako slaba, da se režim obrača k temu, kar zna najbolje – ponarejanju.
Dokument, da je poslanec srbskih nacionalsocialistov (SNS) Vladimir Đukanović včeraj na ustavno sodišče poslal predlog za prepoved študentskih plenumov na vseh univerzah v blokadi, ki sta ga podpisala dva odvetnika, Jugoslav Tintor in Goran Petronijević in je bil posredovan medijem, je ponarejen.
Cene »zvestobe« naprednjakom so poskočile v nebo, priti na sejem SNS je samoumevno – imeti vsaj en pozitiven video, imeti potrditev, da sistem podkupovanja in izsiljevanja najranljivejših še vedno deluje.
Še bolj pa ga skrbi, da ljudje, kot je psihologinja Ana Lazarov, ne bodo molčali o očitnih nezakonitostih in ponudili dokaze o zlorabah najranljivejših, da bi ostali na oblasti za ceno lastne eksistence. Predstavila je dokaze o tem, o čemer se je govorilo – o kupovanju glasov. Kaj bi rekli, če parafraziram, direktor Poštne hranilnice in huligan na Starosavskem mostu (in to so vojaki »vojske«, na katero se lahko zanese) – Kdo vam daje plačo in pokojnino?
Vse, kar reče on in njegovi podrejeni, je treba razlagati ravno nasprotno, ker gre za reakcije na podobo o njih. Ko pravijo, da so bili potrpežljivi, to pomeni, da niso. Ko pravijo, da za njimi stoji večinska Srbija, vsi že vedo, da se na oblasti ohranjajo s krajo volitev. Ko pravijo, da ne uporabljajo represije, se vsi spomnijo predsednikovih napovedi, da se bo država odzvala na krizo. Državni blagajni niso najbližje lojalisti, ampak državljani, ki zahtevajo, da za vse veljajo enaka pravila.
Temelji stolpa korupcije, nepotizma in represije, ki ga je gradil 13 let, pokajo. Pri tem ni računal na študente, ki so nosilci bakle svobode, ki jo širijo po državi in svetu. Ni pričakoval, da bodo ljudje izgubili potrpljenje. Ni računal, da si njegovi ljudje res želijo dobro živeti, da se ne zadovoljijo s prepričanjem o zlati dobi. Ni pričakoval, da mu bodo rekli – mi vas plačujemo.
To dejstvo straši diktatorje. Vodi v padec z oblasti in to je zanj najstrašnejša kazen po desetletjih, preživetih v žitnem polju. V koruzo se noče vrniti, čeprav bo glede na njegovo početje in nedejanje to najmanjša skrb.
