Aleš Čar
Ravnokar sem prebrala kratke zgodbe V okvari in bila kar malo razočarana. v prejšnjih dveh knjigah se mi je zdel Čarov jezik in način pisanja briljanten, zdaj pa se mi zdi, da je nekak preveč padel v ta trend “naturalističnega” pisanja a la Andrej Skubic. Izgubljenci pa fužinski bloki pa alkohol pa nasilje pa tako naprej.
Kaj pravite?
Od Capudra se mi zdi vsak naslednji roman slabši.
Virk zelo niha. Ene stvari so zelo dobre, ene pa, kaj naj rečem, preveč na hitro. Tu se mi zdi Čar bolj konzistenten, zlasti prve zgodbe v zadnji knjigi prav odlične.
Skubic je postavil stvari na precej nov nivo, jezikovno, pa tudi konstrukcijsko precej zahtevno, ne rečem, ampak zelo drugače in precej boljše od Čatra.
Za Ogorevca se strinjam!
Tudi mene je Čar malo razočaral in zelo sem se začudila ob novici, da je nominiran za nagrado Prešernovega sklada. Očitno (pri nas) res ni treba veliko, da sežeš do zvezd. Sicer pa so zame velika današnja imena Jančar, Kovačič, ja, tudi Ogorevc, in prijetno presenečenje Brina Svit (Smrt slovenske primadone).
Imam še eno pripombo – Čarove zgodbe so mi nekako vseeno všeč, ker verjamem v njegovo pisanje oz.v njegov talent. Sem pa ravnokar prebrala Perišića in obupala sredi knjige, naveličana teh marginalnih zapitih, zadepresiranih, pretepajočih se “junakov”. Ne maram pocukranih zgodb s srečnim koncem, ampak kar je preveč, je pa preveč. Pa to je vse eno in isto!! Čater, Skubic, Perišić, …Spomnite se kaj novega!!!!
“V slugu Beletrina narcizma / se ne bi rajši zamislil, nad tem, kaj ljudje sporočajo?!/” – kontekstualno branje (bi rekel temu samodopisovanje? potem sva v težavah!) si lahko razložimo le tako, da si sporočila interpretiral kot negativna (kdo, in še zlasti narcis, bi se zamišljal nad pozitivnimi sporočili, ta so še tako skromnemu subjektu med nami samumevna!).
Tvoja tipkovna napaka pa mi je dala idejo za novo geslo “Čar ni sluga sloga” (za razliko od kakega drugega Beletrininega svežega avtorja) – če ga bo citiral v Sobotni, bom pristala na teorijo o narcisizmu ;–))…
Morda je to primerna iztočnica za nadaljnjo debato, da ne zabredeva v trivialna polaganja rok (tekmovanje dveh, ki se spoprimeta vsak na eni strani mize, poznano vsaj iz drugega dela Indiane Jonesa, če ne iz lastne izkušnje)?
Težko bi ugovarjal tvoji domiselni analizi, na meni je da umolknem, tudi o polaganju rok se ne bi mogel bolj strinjati. Torej je že ta odgovor paradoks; a sporočiti ti želim, da sprejemam tvoj predlog.
Morda še to- da tipkarske napake generirajo prsti mesarskega pomočnika, ni kakšen frojdizem posredi.
Slovenija rabi urbano literaturo – se strinjam. Samo da je v urbani literaturi Čater mehiška nadaljevanka, Lainšček pa je po moje sem zabredel pomotoma in paše bolj k Cankarju. Čar je napol druga pesem, Skubic scela. Urbani so tudi Andrej Morovič, Andrej Blatnik, Miha Mazzini, Polona Glavan, na zelo različne načine, res.
Veseli pa me, da imajo zadnje Beletrinine izdaje navijače, kot tudi načelne nasprotnike. Literatura je očitno tudi pri nas zanimiva!