Ali Babina zgodbica: UČNA URA ali oBSOJANJA
Ali Babina zgodbica: UČNA URA ali OBSOJANJA
Danes bistveno drugačna zgodbica. Vsaj glede na zadnje dogodke. Bolj izkustvena. In še bolj življenjska. O učnih urah, o obsojanju, o (ne)krševanju pravili in predvsem o prilagajanju. In lahko jo zaradi mene priredite in prenesete na ostale življenjske situacije na 1000 in en način. Koliko vam bo dala misliti in vas spremenila (če se seveda hočete sami)…
Če se boste med zgodbico smejali, se boste na koncu krepko zamislili…
Pa začnimo:
Bilo je pred kratkim. Petek popoldne in s svojima malima razbojnicama sem se odločila, da jo mahnemo čez vikend na obisk k babici in dedku v štajersko prestolnico. Ljubi razbojnik je odstopil svoj službeni avto, sam pa se je odločil, da bo prišel po službenih opravkih v soboto zjutraj za nami.
Mlajša mala razbojnica je sedla v lupinci na sprednjem sedežu avtomobila, starjša mala razbojnica pa an svojem prestolu na zadnjem sedežu in že vneto vriskala: »Babici, dediju gremo! Hura!«
Nahranila sem obe razbojnici, sama sem se še dodatno oborožila z dvema frutkoma, in veliko žemljo za NNNP varianto, nabasala žepe jakne z ropotuljicami za mlajšo malo razbojnico in smo jo mahnile točno ob 16.15. na cesto.
Pri tem pa sem pozabila na nekaj najpomembnejšega. Pozabila sem preveriti stanje na cestah. In ne vem zakaj, ampak popolnoma sme pozabila na standarden kaos v petek po 16h na slovenskih avtocestah.
Že na ljubljanski obvoznici je bila gneča, pridemo do avtocestninske postaje Kompolje in vse je bilo do tu v redu. Sama sem veselo prepevala otroške pesmice po izboru starejše, in na 10 minut iz svojega čudežnega žepa vlekla ropotuljice in ostale igračke za mlajšo razbojnico. Po 500m avtocestninske postaje Kompolje, pa je vsega luštnega bilo konec. Obtičale smo v strnjeni koloni. Pa sem si mislila – no, dobre pol urce pa bo… In v tej dobre pol urce različnega animiranja malih razbojnic je začel vrag jemati šalo. Sama sem stala ne prehitevalnem pasu in premaknili smo se za kvečjemu 300m. Poslušala sem radio in pravil je, da je 4km kolona in cca 45 minut čakanja. Kličem ljubega razbojnika in kličem starše, da smo obtičale in da ne gre nikamor. Ljubi razbojnik je preverjal stanje na AMZS-ju in tam so mu odgovarjali pač, da je kolona dolga »samo« 4 km in da se čaka maksimalno 45 minut.
Sama sem skušala delovati maksimalno skulirano in še vnaprej pela pesmice malima razbojnicama. V meni pa je počasi rasla panika in hkrati tudi bes. In jeza. Predvsem na nekaj voznikov, ki so nesramno in brezkompromisno po odstavnem pasu prehitevali dvojno kolono. Vsak, ki je peljal mimo sem ga preklinjala po dolgem in počez…
Sama pa sem svojo dramo začela po 1 uri doživljati v avtu. Starjša razbojnica se je naveličala sedenja v svojem prestolu in seveda hotela ven… Glede na to, da smo seveda stali, sem ji to tudi omogočila, hkrati je začela negodovati tudi mlajša in vzela sme jo v naročje. Med tem časom sta seveda že pojedli vsaka svoje pol žemeljce in tudi zaloge frutka so kamlu pošle… Zrak v avtu je bil obupen, klima ni prišla v poštev in zunaj je deževalo, tako, da tudi odpiranje okna ni bilo v načrtu. In je pričela starejša jamrati; »Mami, mami, pejmo, pelali se… (= beri: gremo, peljimo se)… Sama pa v naročju za volanom z malo nsiem mogla nikamor. Nobenega izvoza, nobene avtocestne okrepčevalnice ali bencinske črpalke nič…
In nekaj avtomobilov me je še vedno prehitelo po odstavnem pasu. In sem jih preklinjala in preklinjala tudi tiste, ki so jim dali vozniški izpit in kdo jim je dal manire…
Kmalu je bila ura šest popoldne in to je tudi čas, ko dobita obe razbojnici večerjo. No, vsaj mlajša zahteva svojo večero toplo kašico natanko ob uri. In pričela je tuliti. Hvala Bogu, da še vsaj dvakrat dnevno dojim in mlajšo sem takoj priklopila in vsaj minimalno utišala jok In tudi meni je že šlo na jok od nemoči in obupa. Vendar dve uri v nepremičnem položaju je naredilo svoje. Bila sem tipična ženska na robu živčnega zloma…
Odločitev je padla. Z zelo strogim glasom sem dejala starjši arzbojnici naj sedi pri miru in naj se sploh ne premakne (nisem je mogla privezati nazaj v avtostoček)– ne morete si msiliti, kako vse razumejo dveletniki – sedela je kot prebita in vse kar je premikala so bile samo očke. Mlajša se je še vedno dojila, zapeljala sem na odstavni vozni pas in skušala počasi voziti dalje. In tu mi je pot zanalašč zaprl tovornjak. Pa sem se spet skušala vriniti nazaj na vozni pas in prehitevalni, da bi zaobšla tovornjak. V tistem, ko sem skušala z doječo malo rzbojnico nazaj priti nazaj v kolono na prehitevalnem pasu, me noter nista spustili dve starjši gospe v avtomobilu in po njunih obrazih in ustih sodeč sta me lepo založili s krepkimi kletvicami. Za povrh pa sta mi še obe dami nekaj čez 60 let pokazali vsaka svoj sredinec!!! Sama jima žal za volanom nisem mogla dvigniti in pokazati obeh tulečih razbojnic. No, nekako sem sem prišla do kabine tovornjakara in mu pokazal sledečo situacijo v naši pločevini. Ne vem sicer ali je takrat doživljal svojevsrtno pornografijo ob doječi se mali razbojnici ali ne, ampak tip me je sputil na odstavni pas in tu sem z minimalno hitrostjo počasi prehitevala celotno kolono. In to jaz, ki sem prej takšne na veliko preklinjala in jih pošiljala na vse možne kraje. Prehitele smo več kot 4 km dolgo kolono. Pri Blagovici se je celotna kolona iz avtoceste združevala s staro cesto in pri tem semaforju križišča sem ustavila avto, da sem mlajšo pripela nazaj na avtosedež, starešo pa tudi. Ko sem lezla ven iz avta sem še toliko počekirala v glavi zadeve, da je mogoče dobro, da vidijo, da ima »emergency situation« in sem dala zanalašč v svoja usta stekleničko male razbojnice, medtem, ko sem zadaj pripasovala starejšo razbojnico. Vsi v koloni razen prvih treh avtomobilov, ki so me videli s stekleničko v ustil in so takoj dojeli situacijo, so mi pričeli trobiti. In tu sem se popolnoma zlomila in padla v jok. Ampka potem smo se dalje vsaj peljale spet v strnjeni koloni in seveda sem sama pri sebi molila, da še ne bo kakšne nesreče na Trojanah.
Vmes sem še poklicala ljubega razbojnika in sem mu opravičevala, da sme z njegovim službenim avtom in očitno regiostrsko tablico firme prehitela celotno kolono. In mu v joku razlagala, da bo sigurno zgubil 10{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} strank zaradi moje male nesramnosti. In takrat mi je rekel to kar sem najbolj potrebovala: »Ljubica ti samo varno vozi in pazi na mali razbojnici, vse ostalo je nepomembno.Tudi jaz bi naredil enako«
V ljubo štajersko prestolnico smo prišle po točno treh urah in pol. Razbojnici objokani, mami tudi, ampka presrečne, da smo sploh prišle. Kolona se je po novicah iz radia sčistila šele ob 21h zvečer. In verjetno če ne bi prehitela vseh tistih avtomobilov, bi stale tam še naslednje dve ure.
Kar se mi je zgodilo – na to nisem niti najmanj ponosna – vsaj kar se tice spoštovanja prometnih predpisov. Ampak od takrat dalje nikoli več ne preklinjam za vozniki, ki vozijo po odstavnem pasu. Nekomu je lahko slabo, drugi lahko vozi kakšno nujno pošiljko, ki komu rešuje življenje, eni žal zgolj in samo izkoriščajo prosto pot brez nujnega razloga. Tu se ne bom opravičevala koliko je bil moj razlog smotrn in koliko opravičljiv. Sama sem na to situacijo odreagirla kot sem. In jutri bo nekdo spet v pododni situaciji kot sem bila sama.
Ta vožnja po cesti in pot zame zelo simbolizirata po svoje obnašanje na forumu. Naj veljajo neka pravila, ki se skušajo maksimalno spoštovati. Sicer je Primož in kar nekaj drugih že napisalo tako kot mora biti. Ampak če se bomo vsi obnašali kot na nekem kurniku, potem… UČNA URA je po svoje boleča in na svoj način tudi kruta. Da je sploh moglo priti do nje. Žal. Zelo žal.
Vsi ljudje smo ene same lupine. Obsojati in posploševati druge na splošnem sklepanju, da so enaki tebi je popolnoma neumestno in neopravičjivo. Tudi če si anonimen. Slej ko prej se lahko situacijo hitro obrne. Kaj se skriva znotraj vseh teh lupin je pa bogastvo nas samih in kako znamo te lupine odvijati, da pridemo do bogastva in dotika tistega posameznika. Včasih pa znajo besede biti najbolj boleče strupene puščice. Ob zadetku takih puščic ene lupine otrdijo, druge se kot iz najbolj dragocenega porcelana razbijejo. In tega za nobeno lupino ne veste, dokler je vsaj malo ne spoznate. In vse te lupince hočejo samo eno. Biti čimbolj srečne.
Če smo lani novembra na tem forumu ob čudoviti akciji nesrečne družine iz Sv.Eme DOZORELI, potem je danes čas, da se malo zamislimo in preidemo na drug višji nivo. Kar ste se verjetno že storili.
Glede na to, da ta forum vneto obiskujem že od pomladi davnega leta 2001 in kar pogrešam nekja starih forumašov, verjamem, da se da zadeve s skupnimi močmi spremeniti. Pardon, ne spremeniti. Nobenemu in nikomur se ni potrebno spremeniti. Le malo razumevanja in sočutja, pa bo vse o.k.
Tokrat zaključujem z mislijo nemškega filozofa Renana, ki se mi zdi na kožo pisana nam Slovencem (včasih dobesedno Slovenceljnem):
»Če bi hoteli biti samo srečni, bi to kaj kmalu dosegli. Toda srečni hočemo biti vedno bolj kot drugi, to pa je vedno bolj težko, ker mislimo, da so drugi srečnejši kakor so v resnici.«
Lep pozdrav,
Ali Baba + 3 razbojniki
Ali Baba, hvala za to zgodbo.
Tudi jaz sem vedno besna, ko me prehitevajo, kadar stojim v koloni.
Ampak imaš prav, obsojati je lahko. In želim si, da bi me prehitevalo več takih, ki bi za to imeli vsaj kak razlog, lahko tudi veliko manj hud od tvojega.
Večkrat se bom spomnila na tvojo zgodbo in vesela sem, da si se tako dobro znašla.
