Ali Babina zgodbica:VONJ NEKE DECEMBRSKE ZGODBICE
Ali Babina zgodbica: VONJ NEKE DECEMBRSKE ZGODBICE
Tisti, ki redno spremljate in berete moje zgodbice, me boste verjetno vprašali: »Kje pa je zgodbica o selitvi?«
Kaj vam naj napišem o njej, poleg tega kar že veste in da sem na 1. dan v novi hiški ob vseh gorečih željah prijateljev ob vroči noči zakuhala 40 C in dobila angino…
Hja, če je ljubi razbojnik navijal za selitev »a la bol’ počas’« in sem sama jasno in glasno še bolj navijala za selitev »a la ho-ruk«, je seveda glede na demokratično večino ženskih pripadnic v naši ljubi družinici seveda kot ponavadi obveljala moja – saj je kasneje tudi sam spoznal, da bi se bilo po njegovem nesmisleno seliti cel teden in je tako v 1 dnevu vse hitreje opravljeno… Ampak saj poznate ta tip moških (tudi o teh tipih je bilo že govora…) No, ljubi razbojnik ima pač – hm kako naj vam povem – sama sem to poimenovala »podganji nagon« – medtem, ko sama stvari, ki jih ne uporabljam ali ne nosim več kot 2 leti (ne glede ali so to obleke ali kakšna kramarija) vehementno zmečem proč ali pa nosim pridno pomoči potrebnim, pa je ljubi razbojnik moje popolno nasprotje. On vse zbira. Pri njemu je verjetnost, če neke stvari ne uporablja ali nosi več kot dve leti v naslednjih letih po njegovem zelo velika verjetnost, da jo bo v prihodnje tudi pogrešal ali celo uporabil. In tako smo celo na dnu omare našli že neke preživete kombinezone za smučarski tek na katerih je še pisalo »YASSA« (koliko se vas še sploh spomni te znamke?), da o mnogoštevilnih volnenih puloverjih sploh ne govorim (znamka »TOPER«) – teh še zaradi starosti na mojo nesrečo niti molji več niso hoteli povohati… Kakorkoli moj strah pri selitvi, da bo ljubi razbojnik preselil več stvari in starega stanovanja v novo hišo se je izkazal za neutemeljenega. Kar nekaj ogromnih vreč takšnih in drugačnih stvari je odšlo smeti – zaradi pomanjkanja časa se verjetno tudi ni imel časa dostojno posloviti od vseh – vsaka stvar je pri njem vedno imela zgodbo a la »A vidiš v tej majici sem pri 14-ih šel na svoj prvi avtoštop na dirko F1 v Avstrijo…«, stavim tudi da je nekje bila verjetno tudi majica, v kateri je zgubil svojo nedolžnost… No, ja skratka v enem dnevu sva bila preseljena midva in neskončni kupi škatel. Mali razbojnici sta bili ob naši načrtovani tridnevni selitvi pri babici in dedku na Štajerskem in na pomoč mi je priskočila tudi prijateljica. Verjeli ali ne, do večera je bilo pospravljenih 90{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} stvari na svoje mesto. Ostalo so bile le še malenkosti, ki so ši še iskale svoj prostor v našem novem domu… Ja in seveda na najino prvo noč sem po čistem Murphiju dobila angino in obležala, tako, da sem naslednja dva dni do prihoda malih razbojnic bolj vegetirala po hiši in nekako v transu postavljala in pospravljala stvari… Da o količini vseh možnih protibolečinskih preparatov sploh ne govorim.
Ja in prvo noč sva doživela oba šok – po 12 urah brez smeha in kričanja malih razbojnic sva doživela abstinenčno krizo (ta je mnogo hujša od abstinenčne krize od interneta). Konstantno sva imela občutek velikega manjka, da o konstantni slušni preži po joku ali smehu sploh ne govorim… Krizo sva skušala nekako prebroditi s konstantnimi telefonskimi klici na Štajersko – a glej ga zlomka – mali beštiji sta neizmerno uživali in le kako bi pogrešali naju dva, ki ju omejujeva in vzgajava, medtem, ko jima je pri babici in dedku dovoljeno dobesedno vse in je zanju to zemeljski raj… tako, da niti na telefon nista želeli priti…Na koncu sva nad moledovanjem po pogovoru po telefonu z njima obupala…
No, ja… Prvi večer v novi hiški mi je še uspelo skuhati odlično večerjico, prižgati neutrudno število sveč (na te sem resnično nora) in ljubi razbojnik je še od nekje privlekel buteljko rdečega.
In če sem še pred tremi meseci ljubemu razbojniku taranala, da sama sebe še vedno ne vidim v neki hiši 20 km ven iz Ljubljane, potem so se moji strahovi pričeli počasi razblinjati… Ta naša čudna hiša, katero sem ves čas naše gradnje gledala nekako postrani in sumljivo se mi je pričela počasi posmehovati in me s svojim vonjem omamljati. Postajati je pričela naš dom. Pa še vedno ni bilo »to – to!«. In tri dni kasneje je v naš nov dom pripeljal ljubi razbojnik še mali dve razbojnici iz njunih kratkih počitnic (sama sem ju pričakala doma in še urejala zadnje detajle v njunih novih sobicah) – o sreči in veselju, ko sta naju zagledali je nemogoče pisati – to moraš doživeti. Spet smo bili »MI ŠTIRJE« in njuno veselje v novem domu je bilo nepopisljivo. Nova hiška ju je vsrkala vase in tudi zanju je to postal dom.
Ampak pravi dom in to DOM z veliko začetnico pa postaja za nas v teh dneh. Nikoli si ne bi mislila, da bom »v tej hiši 20 km iz Ljubljane« tako uživala, pardon da bomo tako uživali. Če bi me vprašali kateri prostor je najbolj moj in prostor v katerem uživam, bi vam izstrelila kot iz topa: »Kuhinja!« Tisti, ki me poznajo že vedo zakaj. Sama pravim, da se dom začne pri ognjišču. In to je v kuhinji. Ker v njej uživam v copranju jedi in njihovih vonjav in potem opazujem obraze, ki se mehčajo in počasi začnejo uživati in se sladkajo in ne morejo nehati in nato se jim topi še naslednji košček v ustih in jih vonj in toplina našega doma objameta in pričnejo ljudje resnično uživati in se sprostijo.
Sama pa seveda najbolj uživam, ker sedaj te moje coprnije prenašam na mali razbojnici; starejša že osvaja ves besednjak kuharskih sestavin, okusov in potrebščin – le tuli še vedno, ko dam torto v pečico »Mami – neeeeee! Torto peče!!! Vročeeee je! Buba torto!« Ja, to filozofijo obrazložitve, da se mora torta speči, še moram naštudirati… no, mlajša razbojnica pa je v vlogi pridne degustatorke in opazovalke. Sicer je ponavadi kuhinja zaradi mlajših pomočnic v dvojnem kaosu, ampak raje potrpim in kot sama pravim »Ljubezen se začne pri mizi!« In zadnje dni vse tri ogromno pečemo – ročice starejše male razbojnice še niso specializirane za fino oblikovanje, tako,da so tisti poljubčki kakršnikoli so že, bolj podobni krompirjem, ampak trud šteje – mlajša degustatorka, tako ali tako hitro popravi – (beri pospravi) remek delo svoje sestrice… Da o trudu starejše male razbojnice pri krašenju medenjakov sploh ne govorim – sama lahko samo opazujem: »Neeeeeee, mami. Saaaaaaaaama bom!«
Ja in ta vonj po Božiču in praznikih je nepopisljiv. Vonj po svečah, po pomarančah, cimetu, klinčkih, muškatu, mandljih in vaniliji. In vanilija je moj najljubši vonj. Zvečer z ljubim razbojnikom skopava mali razbojnici in ju oblečeva v pižami. In potem izmenično crkljava in umirjava mali frčafelci. In potem sledijo še pravljice. In ko tako ponavadi svojim otrokom praviva pravljice za lahko noč, sama vonjam najini mali razbojnici. In še sedaj ne vem zakaj – ampak meni konstantno dišita po vaniliji in včasih imam občutek, da ju bom pojedla. In ko zaspita bi ju včasih v nedogled opazovala – njun najbolj spokojen in miren izraz tega sveta in pomirjujoč občutek, ki mi ga lahko ponudita.
In to je to. Pravijo, da najmočnejše občutke in spomine ustvarja vonj. Bo že držalo. Tudi sama sem imela to srečo, da so mi starši dali največjo doto, kar je lahko dajo starši svojemu otroku – srečno otroštvo. In najlepše spomine mi prav ustvarjajo spomini in vonjave na praznične dni, ko sem bila sama majhna. Takrat sem tudi sama kot otrok svoji mamici pomagala v prazničnih dneh ob neutrudni peki piškotov in drugih jedi. In te vonjave so mi ustvarile misel, da se tako tudi ustvarja in naredi DOM. In ta svoj podedovan ritual svojima malima razbojnicama samo prenašam nanju. In upam, da bosta to tudi onidve nadaljevali, in njuni otroci, in vnuki in prapraprapravnuki in tako dalje v nedogled.
In če me danes kdo vpraša – kako se počutim v tisti čudni hiši 20 km iz Ljubljane?
Pojma nima o čem govorite?!
Katero hišo mislite?
Mi imamo čudovit dom in če boste prišli blizu ga boste zavohali že na daleč! In naša vrata so vam vedno na stežaj odprta.
Dobrodošli!
Naj vam zaželim spokojen in srečen Božič ter vse naj v prihajajočem letu ter predvsem pustite se začarati vonju praznikov!
p.s.
Začarajte si vsaj en dan v teh predprazničnih z vašimi malčki ob peki piškotov. Učinki so čarobni. Preverjeno.
Pozdravček,
Vaša Ali Baba + 3 razbojniki
Hvala Ali Baba za tvojo krasno predpraznično zgodbico…
O tvojih deklicah se veliko doma pogovarjamo,moja sestra kar ne more pozabit krasnih očk in kodrčkov… se ji je vzbudil “materinski čut” ;-)…
Tudi tebi in tvojim razbojnikom vse naj naj… tako lepo si vse opisla…v tvoji zgodbi sem našla tudi sebe… in srčno si želim,da bi tudi jaz vsaj čez 2 leti pisla o selitvi v čisto “našo” hišo…to so moje skrite želje,se pisala Božičku.
Upam,da se v letu,ki prihaja še srečava na kakšnem kuharskem srečanju…
Branka
Ali Baba, ti lisica, ti :))) Si mi pričarala čisto prave skomine s tole tvojo zgodbico :))
Pri nas diši po praznični peki že od prejšnjega tedna. Bomo pa danes spet pekle slaščice, jutri pa kot vsako leto filanega oz. nadevanega (da bo bolj slovnično pravilno;) piščanca. Priznam, komaj že čakam na jutri 🙂
Hvala za lepe želje. Tudi vam želim navihano in topline polno leto, ki je pred nami.
Srečno,
Z.
Hvala lepa za prečudovito prikazan smisel prihajajočih praznikov. Tudi pri nas zadnje dni diši po vaniliji in tudi naša nagajivka kar naprej vrešči, da bo “šama”. In packanja je vsak dan premalo. Ko me moj trebušček ne bi oviral (beri obremenjeval hrbtenice) bi bilo piškotov tudi v naši hiši (ki je mimogrede tudi 20km oddaljena iz Ljubljane) dovolj za pol vasi.
Čudovit in spokojen Božič tebi Ali Baba in tvojim razbojnikom, pa tudi vsem ostalim forumovcem.
Srečno!
Janka
Evo, to je TO!!! To je tisto bistvo – praznika in vsakdana, tisto kar dela hišo DOM, gručo ljudi za DRUŽINO in naše bivanje za ŽIVLJENJE.
Hvala, ker si to delila z nami. Nepozaben Božič tudi celotni razbojniški družini.