Jaz sem že čist na koncu. Ubadam se z mislimi in ne pridem do konca, ali sem res potrebna obiska pri psihiatru ali sem le normalna ženska, ki jo moški besedno “podira na tla”?

Odkar imava otroka, je najin zakon v krizi. Res sem že po naravi bolj občutljive sorte, moj mož pa brez dlake na jeziku, a vendar se sprašujem, če je njegovo obnašanje normalno ali sem jaz preobčutljiva? Namreč kregava se čisto vsak dan in to le zaradi besednih dvobojev – skratka brezveze! Danes sem pomislila na ločitev, a zaradi otroka tega ne bi storila. Včasih tudi pomislim, da bi nama z otrokom bilo boljše brez njega.

Tako sem živčna, da me vsaka njegova beseda, ki ni “lepa” spravi ob živce! Tako si želim biti bolj flegma in da bi lahko šla mimo njegovih opazk in njegovega tako izvirnega besednega zaklada, ki me ubija, ker sem pač občutljive sorte. Da boste lažje razumel vam bom navedla par primerov. Še pred tem pa moram napisati, da če je mož dobre volje, je vse tako ok, da sem srečna, vesela in zadovoljna. Ko pa je slabe volje, pa ne izbira besed, pa četudi ga je nekdo drug prizadel, ne jaz, a znaša se pa name.

Npr. danes me je klicala kolegica, ko sem gledala film na Divx preko računalnika. On je tačas šel previt otroka. ker sem se zaklepetala, nisem stisnila pauze in je film tekel naprej. Ko je prišel nazaj, je rekel: Zakaj te nisi stisnila pauze? nisi mogla svoje riti sem k računalniku privlečt, da bi stisnila pauzo? A je potrebno uporabljati takšno besedičenje? Veste, da sva bila skupaj – popenila sem in sem postala živčna, da zaradi take malenkosti, mora ravno rečti “tvoje riti”!!!! Potem ker sem vzrojila, je rekel, da bogve, kako sem živčna dopoldan, ko je on v službi in se otrok joče zato in ne zaradi krčev…Na to sem še bolj pop….in sem začela jokat od jeze, ker mi kao ne zaupa, kako ravnam z otrokom. Otroka obožujem in dopoldan res veliko joče, ker ima krče in malce je že razcartan, ker ga skozi nosimo po rokah. In ko on kliče, ponavadi otrok pač joče.

Tako si želim, da bi preslišala njegovo grdo besedičenje, pa enostavno ne morem, ker me tako prizadene. O tem sva že večkrat debatirala, pa pravi,d a taki pač je in iz svoje kože ne more. To ima po fotru, ker on ima iste finte! Kako naj bom bolj sproščena?

A je pri vas v vaši družini vse tako pocukrano in mož ali vi ne rečete kakšne žal besede kar tako zaradi malenkosti? In niste tako užaljene kot jaz? Jaz sem mu seveda na to rekla, da kako ima srce rečt mi kaj takega za otroka in da je prasec in svinja. Potem pa sem bila jaz vsega kriva, češ, kakšne vzdevke uporabljam. A on je začel….Ne, priznal pa ne bo nikoli, ker jaz potem iz jeze še hujše stvari ven spravim. Ampak nikoli tako brezveze kot on!

Pa včasih, ko za koga govori, ko je jezen nanj, reče npr. ovi hepan, da bi ga tak tresno, da bi kri špricnila….mene pa take stvari ful motijo, tako njegovo besedičenje! Ampak to samo takrat, ko je ful slabe volje in jezen. Vendar je to pogosto zadnje čase. Sploh pa pri naju beseda da besedo in zaradi bedarij se skregava. Potem pa se on začne vedno normalno z mano pogovarjat, kot da nič ni bilo, jaz pa tega ne morem, ker sem prizadeta in potem se nadaljuje začaran krog. Rekel mi je, naj se grem zdravit, ker sem živčna in bolna v glavi, ker on ne misli tako hudo, kot jaz vse to vzamem. Za par stvari mi je tudi povedal, kako je mislil in kako je rekel, pa meni to ne gre skupaj. Jaz mislim,d a bi vsaka punca vzela to tako kot jaz. Ali pa se res motim in sem preveč občutljiva? Ne vem, tako rada bi vedela, ali je pri vas tudi kdaj takšno besedno bojevanje ali se vsi normalno pogovarjate?

Še kakšen primer? Aha, nonštop me opozarja za vse malenkosti, npr. sem šla z otrokom mimo prižganega TV-ja in je že rekel: jaz ne vem, da nič ne misliš, otrok gleda TV…In potem jaz njemu, da se je on že tudi spozabil in da samo moje napake vidi in potem en drugemu mečeva naprej to in ono za nazaj, na koncu pride do žaljivk in se nikoli ne pobotava, da bi se pogovorila. Sva se že pogovarjala ravno pred tremi dnevi o tem, a ni nič boljše. On pravi, da če bom imela takšen zadirčni odnos, bom sama ostala. Pa sem šla v mesto pred božičem kupovat darilo za tamalega in njega. Pridem domov, me vpraša, če sem kupila tamalemu tisto, kar sva se zmenila in sem rekla, da ne (in hotela nadaljevati zakaj ne), pa se je razkuril, češ kajs em pa potem delala tako dolgo v mestu (mimogrede, za njega sem se podila po trgovinah ko zmešana, da najdem tisto stvar, ko si jo je želel), to sem mu tudi rekla, pa sva bila spet skupaj.

Saj je vseskupaj tako otročje, če pogledam, ampak ne morem iz svoje kože, ker imam nonštop občutek, da me nekaj kontrolira, neke očitke daje itd…On pa pravi, da si jaz to vse negativno razlagam, ko on tako ne misli, da sem pesimist itd. Ne rabim vam posebej poudarjat, da on niti slučajno ni brez napak!

Jaz pa priznam, da sem malo bolj živčna kot ne, ampak on me lahko tako živčno naredi – nihče drug! Mogoče bi morala v drug prostor, da se umirim in ne vzkipim, mogoče bi morala biti tiho in “požreti” slino…?? Če pa me tako jezik srbi, da mu povem svoje nazaj! Nočem mu nič ostati dolžna!

Kako ve rešujete take probleme?

Uh, kako sem se razpisala. Sorry, če je pismo rahlo zmedeno, ampak takšna sem jaz!

Jaz si kaj takega sploh ne morem predstavljat, da ti lahko moz govori kaj takega in da za povrh vsega se pravi, da ima to po fotru. Jaz bi mu rekla, da ce hoce ziveti z mano, se bo pac take vrste govorjenja odvadil.
Vprasam pa te nekaj. Kako si lahko vse dosedaj prenasala take besede, ki jih menda ne mores reci cloveku, ki ga naj bi imel najbolj rad…

Kaj pa sta se pogovarjala takrat, ko ti se nisi bila tako zivcna in ko se nista imela otrok? Je tudi takrat ze tako govoricil in te kontroliral? Ocitno ga daje tudi ljubosumje.

Obcudujem te, da vse to lahko sploh prenasas. Mislim, da ti psihiater v teh problemih nima kaj pomagati. Pomagati si bos morala sama.
Te pa 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} podpiram v tem, da mu poves kaj te moti pri njem. Morda bo vsaj malo zacel razmisljat, da ne mores biti ti za vse vedno kriva.

No to je pa tako, kot bi opisovala naju.Moj ima tudi za vsakega kakšen komentar, predvsem za vse ki drugače razmišljajo, kot on!
Tudi midva imava podobne besedne dvoboje, ki jih pa raje ne bom tu gor pisala!In tudi jaz razmišljam, da ne bomo več dolgo mogli živeti skupaj.Tamala sedaj še ne razume ampak kaj bo, ko bo večja in mi bo rekel “pro***** baba frd***** ali podobno.
VEM, ni mi treba sploh kakšnih nasvetov dajat, saj sama vem, da to ni najlepše, zato bom jaz tudi nekaj ukrenila.
Če on nese iz avta robo in jaz tamalo, mi teži kako je težko in sem ga nasrala, da mora on vse to nest, jaz pa “samo” 10 kg težko punčko in “eno” vrečko, ubogi možek ……….. bog ne daj, da mora dvakrat nest v 3 nadstropje.Sem spet tisto, kar zgoraj piše!
NE SMEŠ SI DOVOLIT, DA TE TAKO BESEDNO UNIČUJE IN ŽALI!!!!!
Midva sva že skupaj predolgo, jaz sem bila takrat” premlada” in me je lahko po svoje “natreniral” , ampak ne, NE in NE, tudi jaz bom nekaj ukrenila, ker si ne zaslužim tega, tako kot je zadnjič ena rekla v nadaljevanki ;JAZ SEM NAGRADA ZA MOŠKEGA!!!!!!!!!

A zaradi otroka tega ne bi storila. Najbrz gledas mehiske nadaljevanke. Tam se dogajajo neverjetni zapleti prav zaradi otrok. Strokovnjaki pa nasprotno trdijo, da je za otroka najbolje, da se starsi locijo, ce ne morejo ziveti v miru. Vsak stars mora dati drugemu moznost, da si poisce svojo sreco drugje.

Morda si bolj obcutljiva za raznorazne opazke, ker imas majhnega otroka. Jaz sem bila nekje do … sama ne vem kdaj. Mogoce sem se zdaj. A take o riti niso dopustne. Povej mu to.

Gledam filme. 14-najst letnice seksajo, ker ce ne, nimajo fanta in to ni sprejemljivo. Isto slisis fante: To je moja psica (beach). Bog pa ne daj, da bi bile zenske same, brez moza. Samohranilke so po mnenju mnogih pomilovanja vredne. Tako obstaja vecna dilema a la Seks v mestu: je bolje biti sam, trpeti v nesrecnem zakonu, se prepricati, da si srecen ali upati, da si ali bos nasel pravo-pravega.

Zdaj pa imam na koncu jezika par pisanih, pa ne bom nic rekla. Mi lahko kdo pomaga, da ne bom pisala kot otlok?

Brez zamere, ampak meni pride na misel samo eno: kje pobirate take tipe. Saj tak odnos ni za normalne ljudi. Tako ja ne moreš živet. Morda bi res potrebovala psihiatra, tega jaz ne vem, a če bi ga, bi ga kvečjemu zaradi tega, ker ostajaš skupaj s takim človekom.

V zakonu je zelo važno medsebojno spoštovanje in žaljivke so daleč od tega. Mislim, da si predolgo dopuščala tak odnos. Glede na to, da je vajina medsebojna komunikacija bolj slaba, bi lahko oba šla k kakšnemu zakonskemu svetovalcu.

jaz bi mu jezik odrezala, naredila en velik vozel iz njega in mu ga zatlačila nazaj v tisti njegov nesramen go***c.
Hecam se.
Mislim, da bi oba morala poiskati strokovno pomoč. On zaradi načina komunikacije, ki jo uporablja, in ti, ker to prenašaš.
Vpašaj se, ali ga ljubiš, ali želiš ostati z njim. Če želiš, je edini način strokovna pomoč. Sam se ne bo spremenil. Ker se ne zna, ali ne želi. Tako mu je pač najlažje. Komot. Butne kar misli in ne pomisli na drugo osebo, ki bi mu morala biti med najdražjimi v življenju in je ne bi smel kar tako mimogrede za vsako malenkost prizadeti. Drug vidik je pa: ali te ljubi?

Zakaj nisi postavila tega vprašanja na forum partnerska posvetovalnica, da bi dobila strokoven odgovor ? Tu boš dobila cel kup odgovorov nezadovoljnih žensk, ki mislijo, da so za vse težave krivi moški. Ali pa se pametnega nasveta bojiš in hočeš čim več vode na svoj mlin?

čakaj, Alice, četudi je za vse težave kriva sama, konec koncev je, ker dopušča tako ravnanje s sabo – nima ne dedc, ne baba, pravice tako govoriti s komerkoli. Vode na svoj mlin? Halo? Pač, če ni ustavila dvix, je naredila napako, morda je bila nekoliko neuvidevna, nikakor pa ni zaslužila žaljivke. Ne vem, a je z mano kaj narobe, če si takega obnašanja pač ne bi dovolila?

Zakaj se tako obnaša? Ker se tako obnaša njegov oče, kar pomeni, da je doma videl, kako se obnašati do ženske, ker je videl, da to deluje. Saj ni velike razlike med tipov, ki udari, in tipom, ki nenehno nekaj teži, žali in dobesedno biča z jezikom. In tole se ne bo dobro končalo…
Naj ti povem, da sem imela še pred mojim možem enkrat enoletno razmerje s tipom, ki se je približno tako obnašal (saj zdaj sploh ne morem verjeti, da sem mu 1 leto dovolila, da mi je zapravljal čas), bila sem nenehno polna napak, vse je bilo narobe, bile sem predebela, preneumna, prelena, premalo seksi, če sem bila seksi, sem ga gotovo varala s šestimi tipi .. mislim… in končalo se je tako, da sem nekega dne prosila prijatelja, da sva ga vrgla iz mojega stanovanja. Pika. Bilo je edino pametno. Srečala sem še nekaj njegovih bivših, moram priznati, da smo se vse strinjale, da nam je sesuval samozavest v nulo. In morale smo se strinjati, da je bila to dragocena izkušnja, ki smo jo očitno potrebovale – zdaj vsaj vemo, kako se do nas NIHČE NE BO obnašal.

Imam krasnega moža, ki sem si ga zaslužila in on mene. Z mano tudi v najhuši jezi govori spoštljivo. skregava se večkrat, a nikoli tako, da bi se kdo od naju počutil ponižanega. To je namreč pravilo dobrega odnosa. Ti ga gotovo nimaš. ne rečem, tudi mene bi zjezilo, če bi se film rolal naprej, ampak take izjave od mene nihče ne bi dobil. Ker preprosto ni spoštljiva do človeka, saj je vseeno, v kakšnem razmerju si z njim, s sočlovekom se tako ne govori.
T.

Moje mnenje je, da kadar resno zaškriplje v zakonu je strokovno mnenje še kako potrebno. Na tem forumu, ki je sicer zelo zabaven za bralce in zelo nevaren za spraševalce – rešitve problema ne bo našla. Kajti nasveti v stilu pusti ga, zagrozi mu, loči se itd. niso rešitve temveč pobegi iz zakona. Še vedno imam svoje mnenje – nujna je strokovna pomoč.

da, Alice, s tem se strinjam. Stvari, ki jih prebereš tu gor so kot refleksije kakšnih znancev, ki to povedo svoje mnenje. In tega bi se vsekakor morali zavedati. In strokovna pomoč _ se strinjam tudi s tem. Toda velikokrat nekdo predlaga pomoč, druga stran jo zavrne, in smo spet pred vprašanjem, kako naprej. a potem kar pozabimo, da je nekaj narobe?

Draga Kornelija, zdi se mi, da je tvoj mož nedorasel in se počuti prizadetega. Morda ne najde sam sebe, je zaradi tega sam sebi odveč. Prepričana sem, da ni slab človek, le izgubljen je. Morda mu starši niso dali najboljše popotnice v življenje. Ne vem, nekaj mu manjka, morda pozornost, morda se počuti odrinjenega. Spet (?) boste rekle, ampak dejansko se mi zdi, da to svoje nezadovoljstvo kaže skozi besedno agresijo. Sam ni zadovoljen, zato ne dovoli, da bi bila zadovoljna ti. Prizadane te, zato, ker je prizadet sam. Pritajena nevoščljivost – bolje v družbi kot sam…
Obema svetujem, da skupaj poiščeta pomoč zakonskega svetovalca, s katerim se bosta odkrito pogovorila. Če mu je do tega, da boste skupaj živeli kot družina, če vaju ima rad in si znotraj sebe, ko sleče masko močnega in neomajnega dedca, želi, da bi bil srečen z vami, potem bo zagotovo pripravljen na iskrenost in priznal tudi svoje napake, ne le tvoje. Sama ga boš težko speljala na mirnejša pota. Pa sebe ravno tako. Predvsem je najbolj pomembno, da sama spoznata, da ga besedni napad ne pelje nikamor, razen do trenutne sprostitve napetosti. Ne dovolita si napadov, ker vaju lahko hitro iz besed zapelje še dlje. Ni važno, kdo je začel, v to je žal potegnilo oba. Predaleč sta si dovolila, zato ukrepajta čimprej. Zatrita črva, ki vaju nažira čimprej, če ne bo v vaju rasel in bodo težave vse večje.
Če ga imaš rada in si želiš biti z njim, potem si naroči vagon močne volje in potrpljenja. Oba bosta morala ogromno delati sama na sebi, biti tolerantna drug do drugega in se naučiti sklepati kompromise. Trajalo bo, ampak se splača. Najdi trenutek, ko ne bo napet in ko bo ozračje primerno in počasi poskušaj naplesti temo.
Za začetek si kljub mali štručki določi oz. rezerviraj čas, ko ga bosta preživela skupaj v dvoje. Pockrljaj ga, ko otročiček zaspi, ali pa poprosita za nekaj uric varstva pri babici. Ponovno se učita topline, nežnosti in prijaznih gest in dialoga. Naučita se spet pogovarjati. Vse kar te teži, se da povedati tudi na neverjetno miren način in ta najbolj obrodi sadove. Vendar pa to ne bo dovolj, za dober in kvaliteten odnos bosta morala narediti vložiti veliko več. Predvsem pa veliko mero potrpljenja in tudi kak ugriz v jezik 🙂

Ne vem, kako ti bo všeč moje razmišljanje, bilo je mišljeno pozitivno, ne kot graja, kot spodbuda oz. povod, da ga nadaljujeta vsak pri sebi …
Spoštujta sebe, šele potem bosta lahko drug drugega!
Iskreno vama želim, da najdeta samega sebe in da se najdeta skupaj.
Srečno in mirno!
Z.

P.S.: Imam prijateljico, ki jo je tako zaneslo … pravzaprav je zaneslo oba. Sprva sta se le besedno napadala, obmetavala z vse mogočim. Vedno hujše besede sta izbirala. Včasih se mi zdi, da sta kar tekmovala, kateri bo izbral hujšo, da bo z njo bolj prizadel, da bo bolj bolelo, kot boli njega. Zatiskala sta si oči in na koncu vse pogladila na 160×200 cm. Besede so počasi prerasle v vpitje, norenje, histerijo. Ko je bilo tudi to premalo, jo je udaril… “Saj je bilo prvič?” Zdaj jo večkrat vidim z modricami, potoži, da jo med ljubosumnimi napadi tudi davi okrog vratu. “Rad me ima?” Pred 14 dnevi je bila na urgenci, boji se ga, ampak ukrene ničesar. Ga vrže na cesto (živi pri njej), pa čez teden dni popusti, ker ji visi po cele dneve pred vrati, na telefonu… Vedno najde izgovor zanj in ga hiti opravičevati drugim, da tako hkrati prepričuje tudi sami sebi in si zatiska oči. “Saj boš spet huda, ampak…” Jaz?? Kaj jo bo streznilo oz. kdaj bo imela dovolj, da se bo spomnila na samospoštovanje? Verjamem, da bi oba želela zdrav odnos, vendar za to ni dovolj le večerna slaba vest in kesanje. Korak bo naredil le tisti, ki bo imel sočloveka dejansko rad in ki se bo trezno zavedal, da mu s svojimi dejanji prizadeva bolečino. Si res želimo, da bi trpeli tisti, ki jih imamo radi?

Ja, oba! Zato, da bi OBA odrasla in se začela zavedati, da psovanje, dretje, prepiri, ožiranje drug drugega in to še pred otrokom, ne peljejo prav nikamor. Psovanje z izrazi prasec, svinja, dvigni leno rit itd niso nobena komunikacija, še najmanj med staršema. Če pogovori ne zaležejo, potem je skrajni čas da si OBA (!!!!) poiuščeta strokovno pomoč. Najprej kot posameznika in nato kot partnerja. Čimprej!

Tudi jaz mislim, da oba potrebujeta pomoč. Če želita živeti skupaj, morata imeti razen ljubezni tudi veliko spoštovanja drug do drugega. Po mojem mnenju imaš tudi sama premalo spoštovanja do sebe, da si to tako dolgo tolerirala, da je preraslo meje dobrega okusa. Po drugi strani pa je tu mož, ki dobesedno hodi po tebi. Če ne zaradi vaju samih, potem poiščita pomoč zaradi otroka. Tudi če na koncu pride do ločitve, je za otroka bolje, da se njegovi starši vsaj spoštujejo, če se že nimajo dovolj radi.

Želim ti, da bi vama uspelo!

Moje sporočilo je na tvojem mailu.

Mene pa zanima, kakšen odnos sta imela pred otrokom? Te takrat njegov način komuniciranja ni motil??? Je to od danes ali ..???

Ja, punce hvala vam za vaše mnenje. Mož je bil na začetku drugačen, s temi žaljivkami je začel, ko sva začela živeti skupaj – po treh letih.
Želim si ostati z njim, ker ima kup pozitivnih lastnosti, ki jih pri drugih moških ne najdem (in jih nisem našla pri bivših), ima pač to veliko slabost, ki sem vam jo opisala. Vem, da sem zato zelo zagrenjena, še to samozavest in samospoštovanje, ki sem ga imela, mi je uničil. Res je, da sem pred njim imela fanta za katerega sem bila najlepša ženska in me je imel neizmerno rad in to tudi pokazal. Nikoli mi ni rekel žal besede, nikoli ga nič ni motilo. Ampak imel je hudo napako – alkohol, iz katere ni mogel in zato sem ga po 8 letih zapustila. Včasih razmišljam, da se mi zdaj to maščuje…

Nisem postavila vprašanje partnerski posvetovalnici, ker bi tam prejela odgovor strokovnjakinje, ki bi mi zagotovo rekla, naj se ločim. Saj sem že enkrat tam pisala nekaj podobnega in je bil takšen odgovor. Gre za to, da ima res ostale lastnosti čudovite in sem prav ponosna nanj, le to besedno izražanje me zelo moti. Včasih se sprašujem, kaj je več vredno – zapustiti čudovitega moškega zaradi tega ali ga zapustiti in iskati potem takšnega, ki ima vse to kot on, le te napake ne?

Saj vem, da odgovora ne poznate, želela sem slišati le vaše mnenje in to od več oseb in se prepričati ali je v vseh družinah takšna harmonija, kot se kaže na zunaj. Okrog sebe poznam veliko ljudi, ki svoje može tako kujejo v oblake, potem pa izveš, kako je v resnici za štirimi zidovi. Pač “vsak lev svoj plen čuva”, a kako se naj potem odkrito pogovoriš z nekom? Ve ste tukaj anonimne, vesela sem vsakega odgovora. Imam pa dve prijateljici, ki jima nikoli ne bi omenjala podrobnih odnosov v naši družini, ker sem to enkrat poskušala in v njunih očeh zaznala zadovoljstvo – kar zame ni prijateljstvo. Zato sem se obrnila na vas!

V držbi je moj mož veseljak in nikoli, res nikoli me ne užali pred drugimi, še celo pohvali me in vedno pravi, da si morava stati ob strani, saj sva mož in žena. A doma, ko so tisti dnevi, pa je tako…Saj nisem edina. Ko ima slab dan, pove enako tudi svoji mami, sestri, moji mami, da se o sodelavcih v službi ne pogovarjam. Takšen je in jaz, če želim ostati z njim, moram te besede enostavno preslišat ali pa mu mirno rečt: ja, saj jaz imam tebe tudi rada. Morda se bo potem zamislil. Ampak to je tako težko v trenutku, ko bi mu najraje zobe razbila od jeze… Psihološki prijem bi potrebovala, da bi se zamislil in začel razmišljat. Taki pa je, da ogromno razmišlja o vsaki stvari.

No, bom poskusila še dobro premisliti in se nekako pogovoriti, ko bo situacija bolj mirna…zavoljo otroka pa sploh!

Kornelija, a se zavedaš, da bo vse te psovke poslušal tudi otrok? Kako ti bo, ko bo pri dveh letih sosednje dete v peskovniku označil s “kreten” ali “bebec” ali “prasec” ali še kaj hujšega, ne da bi vedel, kaj beseda pomeni? Jo je pač slišal od očeta (ali mame), a ne, saj ne more biti slaba, jo bom še sam ponovil. Naš je samo enkrat pri babici v avtu slišal “butl”, ko jo je nekdo grdo izsilil, ampak naslednji dan je to prodal na domačem dvorišču, kar tako, ne da bi vedel, kaj točno pomeni. In prodal je 5-letniku, ki pa JE DOBRO vedel, kaj pomeni in se ga je že hotel lotiti, ker takle mulc pa njemu že ne bo rekel “butl”. Če me ne bi bilo zraven, bi jih krepko fasal – po babičini zaslugi. Od tedaj še bolj pazimo na izraze.

Ti imaš očitno probleme s samopodobo in samozavestjo, povsem identične probleme ima mož, zato daje v nič, ponižuje in psuje vse okoli sebe. Nikar se ne tolaži, da je to “samo občasno”. Če imaš za sabo 8 let z alkoholikom, veš, da se ga tudi oni nabutajo samo “občasno”, pa je z njimi življenje vseeno nevzdržno. Seveda ima vsakdo svoje pluse in svoje minuse in popolnega človeka ni! Kako moteče je grdo govorjenje, zmerjanje in obkladanje med možem in ženo, med mamo in očetom, se hitro pokaže, saj so otroci kot gobe in ko boš med igro zaslišala zmerljivke, ki si jih delita z možem, ti verjetno ne bo prav prijetno. Ne moreš spoštovat človeka, ki ga lahko označiš s “prascem” ali “prasico” – vsaj jaz si tega ne predstavljam. Pa ni važno, ali je to 1 x na teden, na mesec ali pa na leto. Taki izrazi med dvema odraslima človekoma, ki se spoštujeta in menda celo ljubita, nimajo kaj iskati.

Dvomim, da obstaja par, ki se nikoli ne spre. Tudi jaz možu rečem, naj se gre solit, da mi živce para, da mi gre na jetra, da je smotan ali zatežen. Ena moja zelo značilna je “te bom tok sunla”, kadar me naravnost izziva, njegova pa “lej, kako ti stvari od riti letijo”, kadar puščam “sledove” po celem stanovanju, bodisi v obliki cunj ali česa drugega, kar ne pospravim na svoje mesto, ampak kar odlagam. Sicer pa mož dlje od izjave “TEČNA SI ZA UMRET!” še ni prišel. S kakšnimi žaljivkami, z izjemo packa, se še nisva obkladala.

Mislim, da morata oba ugotovit, kje je RAZLOG za stresanje žaljivk. Zakaj moram nekoga tako zelo v nič dat? In zakaj mu moraj jaz na istem nivoju odgovorit? Verjetno bosta tukaj rabila pomoč strokovnjaka. Ni nujno, da je ravno psihiater, lahko je tudi dober psiholog ali terapevt s področja družine, nekaj odličnih je v vrstah frančiškanskih patrov, če jih imate kje v bližini. Najti morata vzrok, ne samo “sklenit”, da ne bosta več psovala. Ker ne bo zdržalo. Imej pred očmi sliko dve- ali triletnika, kako obklada z žaljivkami od doma svoje vrstnike, pa ti bo – pa verjetno njemu tudi! – laćje naredit prvi korak.