Jaz sem že čist na koncu. Ubadam se z mislimi in ne pridem do konca, ali sem res potrebna obiska pri psihiatru ali sem le normalna ženska, ki jo moški besedno “podira na tla”?

Odkar imava otroka, je najin zakon v krizi. Res sem že po naravi bolj občutljive sorte, moj mož pa brez dlake na jeziku, a vendar se sprašujem, če je njegovo obnašanje normalno ali sem jaz preobčutljiva? Namreč kregava se čisto vsak dan in to le zaradi besednih dvobojev – skratka brezveze! Danes sem pomislila na ločitev, a zaradi otroka tega ne bi storila. Včasih tudi pomislim, da bi nama z otrokom bilo boljše brez njega.

Tako sem živčna, da me vsaka njegova beseda, ki ni “lepa” spravi ob živce! Tako si želim biti bolj flegma in da bi lahko šla mimo njegovih opazk in njegovega tako izvirnega besednega zaklada, ki me ubija, ker sem pač občutljive sorte. Da boste lažje razumel vam bom navedla par primerov. Še pred tem pa moram napisati, da če je mož dobre volje, je vse tako ok, da sem srečna, vesela in zadovoljna. Ko pa je slabe volje, pa ne izbira besed, pa četudi ga je nekdo drug prizadel, ne jaz, a znaša se pa name.

Npr. danes me je klicala kolegica, ko sem gledala film na Divx preko računalnika. On je tačas šel previt otroka. ker sem se zaklepetala, nisem stisnila pauze in je film tekel naprej. Ko je prišel nazaj, je rekel: Zakaj te nisi stisnila pauze? nisi mogla svoje riti sem k računalniku privlečt, da bi stisnila pauzo? A je potrebno uporabljati takšno besedičenje? Veste, da sva bila skupaj – popenila sem in sem postala živčna, da zaradi take malenkosti, mora ravno rečti “tvoje riti”!!!! Potem ker sem vzrojila, je rekel, da bogve, kako sem živčna dopoldan, ko je on v službi in se otrok joče zato in ne zaradi krčev…Na to sem še bolj pop….in sem začela jokat od jeze, ker mi kao ne zaupa, kako ravnam z otrokom. Otroka obožujem in dopoldan res veliko joče, ker ima krče in malce je že razcartan, ker ga skozi nosimo po rokah. In ko on kliče, ponavadi otrok pač joče.

Tako si želim, da bi preslišala njegovo grdo besedičenje, pa enostavno ne morem, ker me tako prizadene. O tem sva že večkrat debatirala, pa pravi,d a taki pač je in iz svoje kože ne more. To ima po fotru, ker on ima iste finte! Kako naj bom bolj sproščena?

A je pri vas v vaši družini vse tako pocukrano in mož ali vi ne rečete kakšne žal besede kar tako zaradi malenkosti? In niste tako užaljene kot jaz? Jaz sem mu seveda na to rekla, da kako ima srce rečt mi kaj takega za otroka in da je prasec in svinja. Potem pa sem bila jaz vsega kriva, češ, kakšne vzdevke uporabljam. A on je začel….Ne, priznal pa ne bo nikoli, ker jaz potem iz jeze še hujše stvari ven spravim. Ampak nikoli tako brezveze kot on!

Pa včasih, ko za koga govori, ko je jezen nanj, reče npr. ovi hepan, da bi ga tak tresno, da bi kri špricnila….mene pa take stvari ful motijo, tako njegovo besedičenje! Ampak to samo takrat, ko je ful slabe volje in jezen. Vendar je to pogosto zadnje čase. Sploh pa pri naju beseda da besedo in zaradi bedarij se skregava. Potem pa se on začne vedno normalno z mano pogovarjat, kot da nič ni bilo, jaz pa tega ne morem, ker sem prizadeta in potem se nadaljuje začaran krog. Rekel mi je, naj se grem zdravit, ker sem živčna in bolna v glavi, ker on ne misli tako hudo, kot jaz vse to vzamem. Za par stvari mi je tudi povedal, kako je mislil in kako je rekel, pa meni to ne gre skupaj. Jaz mislim,d a bi vsaka punca vzela to tako kot jaz. Ali pa se res motim in sem preveč občutljiva? Ne vem, tako rada bi vedela, ali je pri vas tudi kdaj takšno besedno bojevanje ali se vsi normalno pogovarjate?

Še kakšen primer? Aha, nonštop me opozarja za vse malenkosti, npr. sem šla z otrokom mimo prižganega TV-ja in je že rekel: jaz ne vem, da nič ne misliš, otrok gleda TV…In potem jaz njemu, da se je on že tudi spozabil in da samo moje napake vidi in potem en drugemu mečeva naprej to in ono za nazaj, na koncu pride do žaljivk in se nikoli ne pobotava, da bi se pogovorila. Sva se že pogovarjala ravno pred tremi dnevi o tem, a ni nič boljše. On pravi, da če bom imela takšen zadirčni odnos, bom sama ostala. Pa sem šla v mesto pred božičem kupovat darilo za tamalega in njega. Pridem domov, me vpraša, če sem kupila tamalemu tisto, kar sva se zmenila in sem rekla, da ne (in hotela nadaljevati zakaj ne), pa se je razkuril, češ kajs em pa potem delala tako dolgo v mestu (mimogrede, za njega sem se podila po trgovinah ko zmešana, da najdem tisto stvar, ko si jo je želel), to sem mu tudi rekla, pa sva bila spet skupaj.

Saj je vseskupaj tako otročje, če pogledam, ampak ne morem iz svoje kože, ker imam nonštop občutek, da me nekaj kontrolira, neke očitke daje itd…On pa pravi, da si jaz to vse negativno razlagam, ko on tako ne misli, da sem pesimist itd. Ne rabim vam posebej poudarjat, da on niti slučajno ni brez napak!

Jaz pa priznam, da sem malo bolj živčna kot ne, ampak on me lahko tako živčno naredi – nihče drug! Mogoče bi morala v drug prostor, da se umirim in ne vzkipim, mogoče bi morala biti tiho in “požreti” slino…?? Če pa me tako jezik srbi, da mu povem svoje nazaj! Nočem mu nič ostati dolžna!

Kako ve rešujete take probleme?

Uh, kako sem se razpisala. Sorry, če je pismo rahlo zmedeno, ampak takšna sem jaz!

Ti ne znam povedati, ker sem tudi jaz taka, take izjave me cisto zivciraj

Zdaj pa še isto vprašanje Košičkovi postavi. Me prav zanima, kaj bo rekla.

Z veliko žalostjo moram priznati, da sem pri nas jaz tista, ki včasih vrže ven kaj neprimernega. Enostavno me fant razjezi, vrnem mu pa z jezikom, ker drugače ne znam. Ugotovila sem, da to počnem, ker sem jezna in bi rada, da je jezen tudi on. Enostavno hočem deliti svoje občutke. To je kot takrat, ko ste slabe volje in jo širite naokrog. Imam pa to srečo, da fant ni občutljive sorte in raje zadirčno reče: Zakaj si pa spet slabe volje? Ob tem se takoj ustavim, pomislim in včasih potem dejansko ugotovim, da me sploh ni razjezil on. Povem mu, kaj je narobe in potem je mir. Če je pa kriv on, mu pa tudi povem, kaj je naredil narobe in je spet vse v redu.
Pri vama je očitno izvor vseh težav to poporodno obdobje, ki ženski pobere zadnji atom energije, moški, ki hodi v službo, pa za to nima posluha. Če bi kdo moral k psihiatru, sta to oba, da se znova naučita komunicirati. Samo nekaj mi povej. A se je tvoj mož že tudi prej tako pogovarjal s tabo? Če se je, potem reagiraš burno zaradi utrujenosti in si ga takega vajena. Če pa ne, se morata pa resno pogovoriti. Ko naslednjič začne, odloži otroka in pojdita v drugo sobo, da se pogovorita. Ne reagiraj z jezo. Umiri se in začni: Poslušaj, vem, da si utrujen, izmozgan, ampak tako ne gre, že zaradi otroka. Menda ja ne bo vse življenje poslušal vajinega vpitja? Poskušaj mu malo polaskati v smislu: Saj vem, da se trudiš, bla bla. Moški so zelo dovzetni za pohvalne besede in se kar stopijo. Naredita stop in začnita na novo. Pojdita na večerjo, sprehod in podobno. Sama. Še ena teorija: Mogoče je pa ljubosumen na otroka. Ne vem, ker vaju ne poznam. Samo ugibam.
Če te lahko malo potolažim, poporodno obdobje je mučno za vsak par, vendar mine. Ne dovoli pa, da povzroči med vama tako velik prepad, da potem ne bo poti nazaj. Držim pesti.

Lp, Ali Baba

Prihod otroka je velika sprememba. Verjetno je malio krivo neprespane noči in s tem v zvezi utrujenost. Mož je verjetno že preje govoril opazke vendar si bila takrat manj občutljiva kot sedaj. Vrtita se v začaranem krogu iz katerega nihče neče ali ne more izstopiti. Kot da bi malo uživala ob tem kdo bo hujše prizadel drugega pa to ni prav.
Veliko morata delati na sebi se pogovarjati izraziti svoje občutke in možu dopoveduj da tako ne gre naprej da ne zmoreš.
Tvoje psihično stanje ne koristi dojenčku in morda za njegov jok niso krivi samo krči ampak tudi strah ko posluša kako se vidva kregata.
Da te mož zmerja oziroma išče napake v tebi nikakor ni prav in lepo in da govori da tak pač je in da se ne misli spremeniti se to nikako ne more dobro končati.
Vsak se lahko spremeni le če se hoče oziroma če čuti potrebo po tem. Upam, da bosta rešila to zadevo katera načenja vajin zakon in seveda vajino zdravlje.