Ali bi znanki povedali, da njen otrok krade v trgovini
Tole je na podlagi izkušenj iz moje mladosti:
Tudi sama sem kradla v trgovini, ene butaste male čokoladice, vsakič eno… Še sedaj pravzaprav ne vem, zakaj… In so me prodajalke opazile, seveda. Je pa za to najprej izvedela mamina kolegica oziroma prijateljica – ne vem točno, kako in od koga, pač je. In je povedala moji mami. Je bila doma cela panika, mama me je tako presekirala, da je bilo joj. Z razlogom.
Še sedaj sem hvaležna tej mamini prijateljici, da je imela dovolj “jajc” in ji je povedala. Drugače bi se lahko končalo precej huje in bolj javno.
Po tridesetih letih imam še vedno slab občutek, ko na polici vidim te čokolade…
Bravo! Naj dodam še to – naj se gredo solit prijatelji, ki ne prenesejo resnice in se moraš okrog njih hinavsko sprenevedati. Zame so prijatelji tisti, ki mi upajo povedati tudi neprijetne stvari. Če se brigajo samo zase, jih ne potrebujem v svojem življenju.
Res pa je, da se je treba zadeve lotiti taktno, da prijateljica čuti, da želiš njenemu otroku, da se spravi na pravo pot, ne pa da se naslajaš nad tako novico. Predvsem ne govoriš tega vsem ostalim.
moram priznat, da sem tudi jaz in moja najboljša sošolka, da sva občasno v trgovini ukradli kakšen čigumi, čokoladico, sploh ne vem zakaj,…pa sva bili drugače med najbolj pridnimi in vzornimi učenkami v razredu..
pol je pa bil tak filing, ker nama je uspelo..pa sva imeli denar v žepu, ampak sva vseeno ukradli..še danes ne vem, zakaj…v oš, nekje na sredini.
V hčerinem razredu je bilo nekaj fantov, ki so kradli.
Po pouku, ko so šli v trgovino, so punce kupile kakšno sladkarijo ali ledeni čaj, fantje pa so nekateri občasno, drugi pa vsakodnevno ukradli kakšne čigumije, čokolado, kaj podobnega. En je bil še posebej “zverziran” in je imel posebne finte, kako ukrasti in skriti ukradeno. Dekleta so nato prenehala hoditi v trgovino z njimi, ker so se bala, da bodo tudi one nosile posledice, če bi fante ujele trgovke…
Nobeni od mam teh sošolcev nisem povedala, ker z nobeno nisem bila v tako dobrih odnosih, da bi ji zaupala in vedela, da otroku doma ne bo povedala, od koga je zvedela. Hčerka bi v razredu imela probleme, bila bi špeckahla, sošolci bi se gotovo spravili nanjo.
Očitno so tudi mame ostalih deklet razmišljale podobno kot jaz.
Iskreno priznam, da ne morem razumeti razmišljanja, da je slab tisti, ki ti pride povedat slabo novico – ali pa da ti želi slabo.
Zame je iskrenost najpomembnejša, seveda pa nekaj takta ne škodi. Ni treba otroka obtožiti, pač pa se pove, da si tako izvedela iz ne iz ravno zanesljive zgodba, a da ji za vsak slučaj poveš.
Če zaradi tega slučajno res izgubiš prijateljico… se potolaži, ker nikdar ni bila res prijateljica. Problemi prijateljstva utrjujejo in ne rušijo.
Sicer se pa ZELO strinjam s temle:
Bravo! Naj dodam še to – naj se gredo solit prijatelji, ki ne prenesejo resnice in se moraš okrog njih hinavsko sprenevedati. Zame so prijatelji tisti, ki mi upajo povedati tudi neprijetne stvari. Če se brigajo samo zase, jih ne potrebujem v svojem življenju.
Res pa je, da se je treba zadeve lotiti taktno, da prijateljica čuti, da želiš njenemu otroku, da se spravi na pravo pot, ne pa da se naslajaš nad tako novico. Predvsem ne govoriš tega vsem ostalim.[/quote]
Lahko je nekaj teoretizirat, kako vi bi povedali in kako ne bi zamerili, če bi vam nekdo povedal.
V reali je pač drugače. Meni je še brat zameril, ko sem mu povedala, kakšna je njegova punca. Šele zdaj, čez 10 let pravi, da sem imela prav. Pri tem, da pol leta ni govoril z mano. In pri tem, da me njegova še danes ne mara. In kljub temu je ni pustil, ker pač ni verjel.
Od takrat nikomur nič ne povem. Če sami ne vidijo, je to njihov problem. Jaz se ne vtikam v druge in pričakujem, da se drugi ne vame.
Ja, leta nazaj se je vedlo kdo je otrok in kdo starš. Zdaj pa ko se v šolo za vsak prdec prihaja z odvetnikom naj bi jaz na osnovi pričevanja otroka (čeprav svojega) šla nekaj tako resnega praviti znanki – ne hvala.
Redke ste pomislile na svojega otroka – bi bil lahko v velikih težavah zaradi špecanja, ker bo mali tat goreče zanikal in mu bo mamica prisiljena povedati od kje ji info.
Največ kar storim je, da znanki! povem, ej lej baje eni mulci kradejo v lokalni trgovini, jaz se bom s svojim pogovorila, daj se še ti.
povem ti, da bo mamam vesela
bolj mal je takih, ki ne bi bile, hvaležna.
ena gor, prav, da se briga sam za svojo družino.
a glih zarad tebe, bo ta fant, okradel tvojo hčero, ko bo šla dam iz šole, pa jo še zlasal>
ker se ti brigaš za svojo družino.
kolkrat naj povem, da se učimo in mi 9in otroci tudi od sosedov, vseh, ki jih srečasš
smo povezani in mormo se en zadruzga brigat, da mogoče , nekak omiliš rešeiš glih hčero pred lopovom
kapauiškaš..nekak
Tu ne gre za teoretiziranje – gre za razlike med ljudmi.
Tudi meni je bilo že marsikaj povedanega kar mi ni bilo všeč – in ja, sem užaljen – eno uro. Potem sem pa hvaležen, da mi je tisti človek povedal.
Pa tudi jaz sem marsikaj že povedal drugim – in večina je bila hvaležnih. Nedvomno tudi kdo ne – a gre tudi za to, da sem se sam otresel skrivnosti in psihičnega bremena možne (so)krivde, če ne bi povedal.
Tako da – tudi če mi je kdo zameril – je bilo vseeno vredno.
Zato bi pa sam rekel, da ne morem povedati od kod je informacija in bi poudaril da je nepreverjena![/quote]
Ja, če je pa informacija nepreverjena in še če ne želiš povedati od koga, potem je pa to navadno obrekovanje in natolcevanje.[/quote]
Se ne strinjam. Obrekovanje / natolcevanje je, če o tem govoriš drugim – ne tistemu na katerega se nanaša – oz. v tem primeru njegovi mami, ki je zanj odgovorna. Čeprav je res, da je pri tako velikih (starih) otrocih že na meji – in jaz bi raje povedal otroku kot mami.
Resno? Si tako naiven, da misliš, da ta znanka ne bo poštekala od kod info? Resno? Uau[/quote]
Si ti resno tako naivna, da misliš da je njeno ugibanje dovolj? Menda bi vsak to pomislil, a brez izjave ali dokaza je tudi to samo nepreverjena misel.
Sicer pa – kot smo že zgoraj ugotovili; če je ženska zamerljive sorte bo vsak namig ali izjava (preverjena ali nepreverjena oz. dokazana ali nedokazana) dovolj za zamero – če pa ni takšna, pa so takšna ugibanja o njenih mislih in sklepanjih brezpredmetna.
Zato bi pa sam rekel, da ne morem povedati od kod je informacija in bi poudaril da je nepreverjena![/quote]
Ja in, ženska bi otroku 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} povedala, od kje je ona dobila info in otrok bi takoj povezal, od kje tebi informacija. Tvoj otrok pa naj se sam potem ukvarja z maščevalnostjo, a ne?
Resno? Si tako naiven, da misliš, da ta znanka ne bo poštekala od kod info? Resno? Uau[/quote]
Si ti resno tako naivna, da misliš da je njeno ugibanje dovolj? Menda bi vsak to pomislil, a brez izjave ali dokaza je tudi to samo nepreverjena misel.
Sicer pa – kot smo že zgoraj ugotovili; če je ženska zamerljive sorte bo vsak namig ali izjava (preverjena ali nepreverjena oz. dokazana ali nedokazana) dovolj za zamero – če pa ni takšna, pa so takšna ugibanja o njenih mislih in sklepanjih brezpredmetna.[/quote]
Niti ni nujno, da je ženska zamerljive sorte…. Dovolj je že, če se ji otrok začne izgovarjati in lagati, po možnosti poskuša krivdo prevaliti na druge sošolce oz. otroke v smislu “sami kradejo in zdaj poskušajo očrniti mene”. V roku 10 min bo ženska, ki bo želela priti resnici do dna, izblebetala vse: kdo ji je povedal, kdaj in kako. Brez skrbi!