Ali Bog obstaja?

Kako pa se ukvarjamo z mrtvimi, da občasno prinesemo svečko na grob? To so silni napori, da….[/quote]
To ni ukvarjanje z mrtvimi, ampak z nami, našimi prepričanji in običaji. Zato je to le odnos do nas samih in izraz našega egoizma.
Če bi resnično bili sposobni toliko spoštovanja, kot ga menda izkazujemo do “mrtvih”, bi že na tem svetu imeli raj. :-)[/quote]

Glej, vsak dela po svoje. Če zate nagrobni spomenik ne igra nobene vloge, te nihče ne sili, kako bi ti po tvoje moral (ne)izkazovati spoštovanje do preminulih oz. kaj si želiš po smrti. Pogrebno obredje je pač staro toliko kot človeštvo samo in večina ljudi se spominja umrlih z obeležjem oz. grobom, kamor bolj ali manj redno prihaja..

Ne vem če šteje: o moj bog, s čim sem si te zaslužila, izustila ga je moja mama, ko sem izumil čiščenje zaves s škarjami. Ampak to je bilo davno nazaj…. mimogrede, ta stavek sem kasneje še velikokrat slišal:-))[/quote]
Očitno je bila zelo navdušena nad tabo, ko se je pa tako zelo Bogu zahvaljevala 😉

Zakaj pa ciničen? Ker me ni strah, da bom pozabljena, ko bom umrla?
Kaj bi rad povedal s tem srce parajućim primerom? Da je mama, ki je razsula sinov pepel, kaj manj žalovala, kot če bi gledala, kako žaro položijo v 50×50 grob(ek) ali pa – bog ne daj – malenkost večjo krsto v malenkost večji grob(ek)? Smrt otroka je za večino staršev (jebiga, tudi psihopat(k)e je treba upoštevati, glede na to, da jih je čedalje več, a ne, matjažko?) ena izmed hujših, če že ne največja tragedija, razpad sistema. Ma, na kraj pameti mi ne pade, da bi poskušala vplivati na njihovo odločitev, kakšno ceremonijo bodo priredili v slovo. Jaz zase vem, kaj bi rada, in zavedam se, koliko zelo je to osebna odločitev, tako da ni treba padati v paniko, da kaj propagiram. Ne vem pa, zakaj bi bil ti ogrožen, če se izkaže, da v tem razmišljanju nisem edina.

P.S. Ne trudi se z etiketami (ti jih najbrž imenuješ psihoanalize).[/quote]

Spet si pri nekih banalnih tehničnih merah, kako širok je grob!? Za veliko ljudi ima ta kamen simbolno vrednost in ni isto kot polaganja robnikov ob cesti, kakor si prikazala – čeprav iz tehničnega vidika je to tudi kamen. Za večino ljudi, ki so čustveno navezani na svojca ali bližnjega, pa s tem tvojim filozovskim in ciničnim gledanjem na mrtve, kjer si le ženska različica Spiderja, ne morejo biti zadovoljni, ampak je del obreda kot pokop, da ga tudi obiskujejo na grobišču, prinesejo kakšno svečko, rožo… Ki je zate tako brezveze, saj je roža tehnično gledamo samo neka stelja, ki zgnije….

Tebe povabiti na romantično večerjo, je verjetno, kot če bi si posadil robota za mizo. Svečke in atmosfera je povsem odveč, saj je nelogično, če si lačna, ne rabiš ‘scen’, ampak si vzameš iz hladilnika kračo in jo razkosaš ter poplakneš z vinom brez nepotrebne sentimentalnosti. ;)[/quote]

Pa dobro, a ti res nič ne štekaš? Ne gre za velikost groba, pač pa sem s tisto “ali pa – bog ne daj – malenkost večjo krsto v malenkost večji grob(ek)” nakazala, da gre za majhnega otroka. Na žalost poznam nekaj staršev, ki so izgubili (ja, nekateri tudi majhne) otroke, in sem lahko na lastne oči videla, kaj to (lahko) povzroči. Ti si tisti, ki je v teh opisih videl zgolj mere, zgolj številke, zdaj pa meni pripisuješ neko drakonsko brezčutnost.
In še enkrat, ne gre za to, da bi imela kakršnokoli željo uveljavljati svoje mnenje pri komerkoli drugem, ampak če obstaja možnost, da se mojo željo upošteva, potem pač mojega groba ne bo (bilokakšne velikosti :P).
Kar se cvetja tiče, samo en majhen medklic, ja, rezano cvetje mi je brezveze, mislim, podarjati nekaj, kar je v zadnjih izdihljajih, mi je res mimo. Raje podarim (ali dobim) lončnico ali sadiko drevesa – živo, ne pa umirajočo rastlino (izjema so samo posušena zelišča ali začimbe, ampak to je že druga zgodba).

Kar se pa romantične večerje tiče, pa mislim, da je romantično ne naredijo svečke in atmosfera, pač pa odnos, občutek in vzdušje, ki ga so/ustvarjata človeka, zato ni nujno, da je vpeta v klišeje, kot so svečke, pridušena svetloba, vrtnice na mizi, nežna glasba v ozadju itd.
Tole s kračo si pa tudi udaril mimo, pa ne zato, ker bi bila vegetarijanka, ampak zato, ker tak način pripisuješ nekomu, ki uživa tudi v domiselnem serviranju hrane, ker mi sploh pri skupnih obrokih ne gre samo za skuhaj-pojej-pospravi. Še čudno, da nisi napisal, da vino serviram v plastične kozarce, no…

P.S. Ti, kakšno je to, filozovsko gledanje? A je ful drugačno od filozofskega?

Kje je tu kakšen cinizem, če napišem, da se mi zdi bolj smiselno ukvarjanje z živimi, kot mrtvimi? žal je običajno tako, da ljudje po smrti nekoga s pretiranim malikovanjem njegovega groba le hodijo po neko pokoro sami pri sebi za izgubljen odnos, ko je bil človek še živ.

Ti imaš ciničen odnos ne samo do živih, ampak tudi do mrtvih. 🙂
Umre ti otrok, boš razsula pepel v Ljubljanici in rekla adijo npr.?
Nap, ne gre to tako, tudi ne filozovsko, da bo živel v spominih.[/quote]

Zakaj pa ciničen? Ker me ni strah, da bom pozabljena, ko bom umrla?
Kaj bi rad povedal s tem srce parajućim primerom? Da je mama, ki je razsula sinov pepel, kaj manj žalovala, kot če bi gledala, kako žaro položijo v 50×50 grob(ek) ali pa – bog ne daj – malenkost večjo krsto v malenkost večji grob(ek)? Smrt otroka je za večino staršev (jebiga, tudi psihopat(k)e je treba upoštevati, glede na to, da jih je čedalje več, a ne, matjažko?) ena izmed hujših, če že ne največja tragedija, razpad sistema. Ma, na kraj pameti mi ne pade, da bi poskušala vplivati na njihovo odločitev, kakšno ceremonijo bodo priredili v slovo. Jaz zase vem, kaj bi rada, in zavedam se, koliko zelo je to osebna odločitev, tako da ni treba padati v paniko, da kaj propagiram. Ne vem pa, zakaj bi bil ti ogrožen, če se izkaže, da v tem razmišljanju nisem edina.

P.S. Ne trudi se z etiketami (ti jih najbrž imenuješ psihoanalize).[/quote]

Matjažko jaz sem tudi zato, da me razsujejo. Nekje pač … No, če lahko izbiram, bi najraje v morje.
Ali pa zraven Senze. Bi midve pokazale hudiču hudiča :)))

Ali obstaja kos kruha z marmelado v orbiti Betelgeze?