ali imate radi svoje otroke?
Tudi meni je bilo tako Ela. Ko sem rodila sem bila sila razočarana saj se v svojega sinka nisem “zaljubila na prvi pogled”. V nosečnosti je bilo drugače in mislila sem, da bo takoj ob porodu ta občutek še bolj intenziven, pa ni bil. Počutila sem se zelo krivo, ker sem mislila, da sem edina in da nisem normalna. No, potem pa mi je pogovor z drugimi mamicami razkril, da je pri večini tako. Vsaj tiste, ki so to upale na glas priznati. Tudi moj partner je čutil isto. Ljubezen do otroka raste z dnevi, ki jih preživiš z njim in ob njem. Včasih je težko, ker ti popolnoma diktira ritem, pa tudi utrujenost naredi svoje. Meni je bilo včasih zelo težko, počutila sem se krivo in zmedeno. No, pa to vse mine. Naš bo zdaj star dve in si sploh ne znam in niti nočem predstavljati življenja brez te ljubezni. In tistih, ki šele prihajajo.
Draga bodoča mamica,
tudi jaz sem se spraševala, če lahko imaš vse otroke (če jih imaš več) enako rad. Pri nas doma smo trije otroci in včasih se mi je zazdelo, da sta starša meni delala “krivico”. Danes seveda mislim čisto drugače. Vsakega od nas sta imela in nas še vedno imata rada na svoj način. Naši karakterji so različni in temu primerno sta nas tudi vzgajala, delala z nami. Sedaj sem tudi sama mama, dvema karakterno popolnoma različnima sončkoma, kar se opazi že sedaj. Rek pravi, da se mamina ljubezen ne deli, ampak množi. S tem se zelo zelo strinjam.
Imam dva majhna fanta (2,5 in 1 leto). Med drugo nosečnostjo me je velikokrat begala misel, katerega bom imela rajši. Poleg tega me je partnerjeva stara mama velikokrat spraševala, kateri bo moj ljubček (ona priznava, da je njen najljubši najstarejši in da nima nobenega od naslednjih osmih tolk rada, kot njega).
Pa če mi verjameš ali ne, se od takrat še nisem spraševala kateri mi je ljubši, ker sta oba tako različna, da si ne morem izbrati enega, ki bi mi bil ljubši.
Enkrat dobi več pozornosti en, drugič drug. Knjigice berem obema, žgečkam oba – če se le da oba hkrati :))), na sprehod gremo skupaj, jemo skupaj, …
Res je, da mlajši potrebuje več pozornosti – saj kar se nege in hranjenja tiče, jo pa večjemu nadomestim z igro.
Res ne morem reči, katerega imam raje.
Ja, seveda.
Ni stvar v tem, koliko imamo katerega otroka radi.
Tudi otroci so različni, eni so bolj dovzetni za eno stvar, drugi za drugo.
Eni se bolj pogovarjajo s starši, eni prej ubogajo, eni so bolj podobni očetu ali materi….
GRe pač za to, da isti starš vsakega otroka lahko malo drugače vzgaja glede na obnašanje, naturo in še kaj… vsakega otroka.
Pri istih principih vzgoje so za vsakega otroka v družini potrebni različni načini, da nekaj dosežeš, mu dopoveš…
Imam tri in mislim, da je količina ljubezni do otroka neizmerljiva.
Odnos in komunikacija pa se vsekakor razlikujeta in sicer tudi v odvisnosti od obdobja življenja tako otrok kot obeh staršev.
Vprašanje je čisto umesno. Da je z njim kaj narobe lahko rečejo samo tisti, ki so sicer dobri starši, a ne vidijo dalje kot le do konca svojega plota.
So ne samo slabi starši, so celo obupni. Od kje bi lahko bilo nasilje nad otroci, če ne od staršev, ki niso vredni imeti otrok?
Jaz pričakujem drugega in sem se tudi že vprašala, kakšna bo moja ljubezen do prvorojenca in tega, ki je na poti? Sina neizmerno ljubim, sama sebi se zdim čudna, ker ga imam vedno rajši, še po tistem, ko mislim, da več ljubezni ni možne. Za nerojeno bitje pa občutim toplino, ljubezen in strah – strah, ker moja nosečnost ni ravno krasna. Predvidevam, da če me je strah zanj, da je to že dovolj velik znak ljubezni.
Imam dva otroka in oba enako rada. Nikoli nisem sama pri sebi zaznala, da bi imela enega raje od drugega. V mojem srcu imata oba ves prostor 😉
Bolj se poglabljam v nekaj drugega – ravno to sva razčiščevali s starejšo hčero – rada jo imam tudi, če:
– nagaja
– je sitna
– trmari
– imam slab dan in mi gre na živce
– zavpijem nanjo
.
.
.
Zame je najpomembneje, da moja otroka vesta, da ju imam rada tudi takrat, ko sem jezna nanju!
