Ja, no, je pa še tudi kaj vmesnega. Jaz nisem mahnjena na stil smetanaste torte, a svoji deklici kupujem nežna dekliška oblačilca. Nimam vtisa, da je načičkana, če ima na majčki srček ali rožico ali če ji okoli kolen frfota lahkotna kiklica. Pa tudi kaj od starejšega bratca ponosi, brez problema. Uf, za fanta pa predvsem manj potrošiš ker manj rabi, pa še boljše je lahko oblečen. Punče rabijo cel kup stvari, da skombiniraš varianto za “fensi” in varianto za prosti čas :-))))

Nevem no, jaz imam dve hčerki in sem vedno uživala z njima, nikoli pomislila, zakaj pa nimam vsaj enega sina. Jaz življenje vzamem takšno kot je, ne ubadam se s stvarmi, ki jih ne morem spremeniti. Škoda časa.

Zdaj imam dva vnukeca in neskončno uživam z njima. Meni res ni važno ali je fantek ali punčka, vsak človek je unikat in takšnega vzamem in ne razmišljam zakaj ni drugače.

Lp

Ja, je velika razlika, ko postaneš babica.
Hčerka ali pa snaha, hudo velika razlika.
Ko je snaha rodila, se skoraj dojenčka nisem smela dotakniti in to hudo
boli. Ko pa je rodila hči je bilo enako kot da bi sama rodila.

Ja, je res zelo velika razlika.

Lp

Imam punčko, ki sem si jo od srca želela. Pa ne zato, da jo bom ¨šemila v Barby¨, čeprav občasno jo :))

Če bi bil fantek bi ga ravno tako imela rada, priznam pa da sem si na skrivaj želela punčko.

To tezo, ki si jo postavila ti, avtorica posta, pa pomojem ne drži, odvisno je ode ženske matere do ženske matere..

glede na tale forum, ko vam gredo tašče na živce bi lahko komot rekli, da bo s hčerko tudi pozneje dober odnos, s sinom in njegovo družino pa po vsej verjetnosti ne.

Kar se tiče tistega, kar si prebrala na forumu, je povsem logično, da so ljudje poudarjali “prednosti” hčerke, saj so, kot praviš, tolažili mater, ki se ni mogla sprijazniti s tem, da nima sina. Kaj naj ji pa napišejo – ja res sranje, ker imaš punco?

Komentarjev, ki jih dobivaš – o tem, kdaj pride na vrsto še hčerka – pa jaz ne bi jemala preveč resno. Ljudje dostikrat bleknejo kaj brezveznega, samo da nekaj rečejo. Verjamem sicer, da je nekaterim spol otroka nadvse pomemben, večini pa ne.

Lahko zdaj natolcujemo kaj in kako, a vedele bomo sele, ko se bodo nasi otroci osamosvojili.

Sama sicer mislim, da hci igra vecjo vlogo tako v svoji rojstni druzini, v svoji druzini in v druzini moza, kakor pa sin. Hcere imamo nekja vec emotivne inteligence in genskega daru za ohranjanje stikov in povezovanja druzine.

Koliko sinov (vasih mozev, prijateljev, sodelavcev…) pa gre s svojo mamo kdaj na kavo? Bolj malo, ne? Verjetno sploh noben…

Če grejo, so pa hitro okarakterizirani za mamine sinčke ;-)))

Če bi pa imela 2 hčerki, bi ti pa govorili, da naštimajte še tretjega, da bo končno fant. 🙂 Ne oziraj se na babje čenče.

Uživam s svojo punčko in uživam z vsemi špangicami, Hello Kitty majčkami, kiklcami ipd…
In če bi imela fantka bi z njim uživala s Spidermani in podobnimi junaki.

Sploh ne vem v čem je fora. Mi pa ni jasno, zakaj nekatere mame fantkov tako zaničujejo Barbie stil. V čem je fora? Če je punčka v roza…kaj je narobe z njo? Se mi zdi, da s tem pokažejo svoje nezadovoljstvo, ker nimajo hčerke.

Poznam eno, ki je sprva govorila da ne želi otrok.

Potem je govorila, da želi imeti samo enega – če bo punčka.

Ok, je zanosila, jamrala kako je hudo imeti tisti trebuh in – rodila je fantka. Ni bila najbolj zadovoljna, pa je rekla – bo pa druga punčka.

Je rodila drugič – fantka. In vsakomur razlagala, da je to le “tehnična napaka”, ker v tretje bo pa punčka.

…ne boste verjeli… letos je rodila tretjega fantka. Vem, da ga ima rada, ampak vem pa tudi, da je večina ljudi, ki jo pozna komentiralo: Spet fant?! Pa ne no, šit!

A ni to krivica??? In mati jo je sama zanetila!

Nauk te zgodbe (po moje): Tudi če si bolestno želiš nek spol otroka, ne razglabljaj na široko o tem, ker se zna zgoditi, da se ob “tehnični napaki” ne bo našlo veliko ljudi, ki bi se veselilo s teboj. Otrok pa nič kriv.

Meni res ni všeč roza barva, res ne.
Če bi imela deklico je sigurno ne bi oblačila v roza, ko je pa toliko drugih lepih barv na razpolago.
Deklice v roza oblačilih so mi tako “umetne” in res “Barbi”.

Tudi v moji omari roza barve ni in je tudi ne bo!

Moj mož gre z veseljem s svojo mamo na kavo- pa ni mamin sinček. Se je od treh otrok prvi osamosvojil. Oba sina sta odšla od hiše, hčerka pa je ostala doma. Ampak ne gre tuki za neko večjo emocijo,skrb za starše itd- nakladanje. Je v primerjavi z bratoma najbolj odvisna od svoje mame (še skor pri tridesetih ji je urejala razne stvari- dajte no), pa še zastonj stanovanje ima.Brata pa oba v stanovanjskih pufih. Pa da ne boste mislile- tako s taščo in s svakinjo se dobro razumemo. V moji familji sva dve hčerki- in ja, obe sva šli od bajte.

mali sej ,

ja, če si pa ti šla od bajte, pol pa je še upanje za narod!

Hmm, v mojem primeru več, kot hčera, vsaj jaz poznam same take in tudi jaz ne hodim s svojo mamo na kavo, prej s taščo.

Ampak tale debate gre nekam v maloro. Rojevamo otroke zato, da bodo hodili z nami na kavo? Nam pestrili naše stare dni? Jih rojevamo zase, za pestovanje našega egoizma ali morda iz kakega drugega razloga?!

Jaz ljudi, ki tako razmišljajo o svojih otrocih, res ne razumem. Punca, fant, dvojčki – edina skrb mi je bila in bi mi bila, da bo po možnosti zdrav/a, ljubljen/a in sprejet/a. Pa da ga/jo bova znala vzgojit v samostojno osebnost. Vse ostalo je bull shit. Sosedom, ki imajo kake pripombe, ki gredo čez mojo mero okusa, lepo privoščljivo rečem “pa vi zgled dajte” – si lahko privoščim, nima noben več kot dveh. Moj ima pa navado rečt, da “ta prav majster zmerom glih nardi!” in je mir.

Ampak tale debate gre nekam v maloro. Rojevamo otroke zato, da bodo hodili z nami na kavo? Nam pestrili naše stare dni? Jih rojevamo zase, za pestovanje našega egoizma ali morda iz kakega drugega razloga?!

Jaz ljudi, ki tako razmišljajo o svojih otrocih, res ne razumem. Punca, fant, dvojčki – edina skrb mi je bila in bi mi bila, da bo po možnosti zdrav/a, ljubljen/a in sprejet/a. Pa da ga/jo bova znala vzgojit v samostojno osebnost. Vse ostalo je bull shit. Sosedom, ki imajo kake pripombe, ki gredo čez mojo mero okusa, lepo privoščljivo rečem “pa vi zgled dajte” – si lahko privoščim, nima noben več kot dveh. Moj ima pa navado rečt, da “ta prav majster zmerom glih nardi!” in je mir.
___________________________________________________________________

Pod ti dve sporočili se lahko samo podpišem.

Imam pa tri punce in se že veseliiiiiiim njihove pubertete.

Verjetno pa si še vseeno želiš deklico? Ker če bi ti bilo res vseeno, te takšni in drugačni komentarji ne bi vrgli iz tira. Sicer pa z raznimi željami ni nič narobe, če si jih le priznamo in gremo dalje.

Glede odnosa mati-odrasla hči se moram pa žal strinjat z okolico. Vsaj kolikor vidim svojo družino in družine okoli nas, so babice po ženski strani veliko bolj prisotne v življenju otrok in vnukov kot pa mame po moški strani. Seveda pa to ni pravilo. Je pa tako, da vnaprej vedeti, kako se bo življenje obrnilo žal (ali pa na srečo) ne moreš in preveč načrtovat za leta ali desetletja naprej nima smisla.[/quote]

jaz bi pa rekla, da je to tudi veliko odvisno od odnosta tašča – snaha. Mama in hči sta si v vzgojnih in tudi ostalih življenskih načelih bolj podobni imata sorodno mnenje, vsaj v večini primerov…hčerka maminega nasveta ne vzame kot “napad” nanjo…oziroma ji lažje pove, če ji kaj ni všeč. Tašča pa ima lahko čisto drugačne poglede in prioritete v življenju…in če so si ti zelo različni, lahko pride do nesoglasij…še posebej, če tašča zelo rada daje nasvete, brez, da bi kdo zanje prosil. Potem je pa odvisno tudi od snahe, kolk je občutljiva na vse to. In pa seveda od sina, koliko je sposoben pretrgati “nitko” z mamo.

Tako, da mislim, da lahko tudi starši po očetovi strani zelo sodelujejo v življenju svojih vnukov…seveda ne vsiljivo in z neko distančno mero.

Jaz sem si zelela deklico. Nekako se mi je zdelo, da bom s puncko lazje nasla stik. Zelo sem bila razocarana ko sem izvedela da bo fant. Po rojstvu sem pa ugotovila da mi je popolnoma vseeno. Da je “popoln” tak kot je. Ker je se majhen je se vedno mamina maza, vendar se pocasi osamosvaja.
Kako bo cez deset let ne vem. Vsem tistim ki fantazirajo kako imas vec od dekleta kot od fanta itd… bi pa rekla, dobis tisto kar vlozis. Ne glede na spol. Seveda je pa lazje odgovornost za dobro razumevanje prevalit na druge.

Meni se pa zdi, da je “slovenski statusni simbol” imeti sina, “ki bo odnesel priimek naprej”.

sama sem mamica dveh hčera, ponosna in vesela, da ju imam, pa vendar sem upala, da bom imela tudi fantka, kdo ve zakaj, in mi je bilo težko, ko je ginekologinja drugič rekla, da bo punčka
danes seveda punčke ne bi menjala, želja po fantu ostaja, neizpolnjena..

težko je, ko se okolica spravlja nate; kdaj vam bo uspelo rodit fanta (tudi doma smo sama dekleta), tako da vsem, ki to velikokrat izustijo polagam na srce, da so take pripombe nepotrebne

glede roza oblačil: naša dvoletnica ima ogromno željo, da nosi roza, ko ji dam na razpolago dve stvari in je ena roza, vedno izbere roza; še sladoled je zadnje čase samo roza in v zadnjih tednih želi nositi samo kiklico, ne pa hlač;
tako da nekatere punčke same to želijo,

starejša punčka te roza simpatije ni razvila

glede odnosov ko si starejši: posploševanja so nepotrebna, s sinovom se boš razumela tako, kot ga boš vzgojila, enako velja za hči
kot so že napisali; imaš lahko lep ali slab odnos s hčerko ali s snaho

lep pozdrav vsem

Jah, v moji omari tudi ni roza barve, tudi naša dojenčica ni imela nobene roza stvari …. tudi darilca (vsaj od tistih ki so me poznali – in poslušali) so bila vse drugo kot roza. Dokler se ni postavila na lastne noge in čez celo trgovino zašprintala do prvega roza plaščka … (Na mojo srečo je bil vsaj zamolklo roza). Se zmeraj spomnim prijateljice, ki mi je že zdavnaj rekla, da je njena sestra tudi zmeraj govorila, da njena hči pa res nikoli ne bo nosila lakastih čevljev! Nikoli ne reci nikoli.