ali je moj otrok razcrkljan egoist?
Štiriletnica se stalno histerično dere, ko ni vse takoj, kot ona hoče. Danes naprimer, ko sem prišla domov, mi je rekla, da bi rada pobarvanko, ki je spravljena v omari. Ker nisem utegnila takoj, saj se moram preoblečt, ko pridem skozi vrata, je začela cvilit in jokat. Povem ji, da ne morem takoj, ker se moram preoblečt. In spet tisto tuljenje in vreščanje. Ker sem imela glavo kot balon, sem v spodnjih gatah šla do tiste omare in ji dala tisto pobarvanko. Nato sem se šla končno oblečt. Ne mine sekunda. Niti do veceja nisem prišla, ko se začne dret, da se ji je zlomila barvica in da jo je treba ošilit. In se dere “ošiliiii”
Takrat pa se mi strže, grem do nje. Ji povem, da je zelo nesramna, saj se ne morem niti preoblečt in uredit, ko pridem domov in da neprestano tečnari. Primem ji pobarvanko in jo pospravim nazaj v omaro.
Potem se šele začne dret “pobarvankoooo”.
Mene pa na stranišče tišči. Tako bi jo najraje usekala. Živci mi že popuščajo a se brzdam. Grem v stranišče in opravim svoje. Ona zunaj pa se še vedno dere in dere in cepeta, kot da je nora.
Ko pridem ven, ji povem, da se zelo grdo obnaša in da ne more od mene pričakovat, da bo vse takoj in da se moram tudi jaz oblečt, tako kot ona.
Ona pa v jok. Pa jo vprašam zakaj se joče. Ona pa:”Ker nimam pobarvanke”.
In res sem se zamislila.
Sploh ni dojela, da je njeno početje neprimerno, nespoštljivo do mame.
Za začetek dokaj realno gledaš na to, da situacija in obnašanje otroka ni v redu.
Žal ti ukrepa ne znam svetovati. Je cel kup vgojnih prijemov, a morda se je otrok s takšnim karakterjem že rodil. Poskusi se postaviti v dušo svojega otroka in morda ti kapen, kako se odnosa lotiti.
Pa še to, je cel kup otrok, ki se pri starših obnašajo drugače kot pri tretjih osebah.
Tukaj je en nasvet.
http://med.over.net/forum5/read.php?25,4523491
… a povprečni Mon-i se tak otrok ne more zgoditi?
Seveda je vprašanje, kaj naj mama stori v takem primeru in verjetno je šlo že vse skupaj predaleč. Nikakor pa ni za vreči puške v koruzo!
Prav, boste rekli, da sem govno, ampak jaz tole vse dobro poznam. S tem, da od mene na tak način ne dobijo nič (več)! Ko se začnejo lepo obnašati, se pa začnemo pogovarjati. In seveda, vse se najraje zgodi točno takrat, ko človek (in otrok!) po napornem dnevu prideta domov in bi se rada nekoliko spočila. Najprej pridejo ven vse frustracije dneva, potem se šele začne normalen lajf. A kaj, ko je treba že spat.
Nekoliko se pozablja, da ima tudi otrok za sabo naporen del dneva. Večino dneva. Odrasli se brzda, otrok ne. Čemu bi se, če odrasli kloni na prvi cmevk?
Poskusi se avtorica prebrati za sabo tako, kot da se dogaja nekomu drugemu. Premisli, kako boš naslednjič ravnala. Otrok je egoist po naravi, odrasli pa je tisti, ki ga s svojo reakcijo usmerja. Kam bosta torej zavila?
In potrebovali bosta veliko ponovitev, da prideta na čisto. Vse dobro vama želim!
Ma ženska. Rečeš, da dobi pobarvanko, ko se boš uredila, in konec. Boste pač poslušali cviljenje tistih pet minut. Če si je izcvilila pobarvanko, je čisto jasno, da si bo poskusila še šiljenje. Brez veze ji je govorit, da se grdo obnaša in je nesramna, ker je to čisto preveč abstraktno. Pač, rečeš, naj počaka, in se ne pogajaš več. Če hoče počakat v miru, fajn, če se hoče dret, pa tudi prav. Lahko bi pa še njo poslala roke umit, tako mimogrede. In drgnit si jih mora dovolj dolgo, da zapoje celo kitico “vse najboljše za te”.
Ceprav se mi zdi provokacija, se bi mi tak otrok zdel bolj zrtev svojih nedostopnih starsev kot pa razvajen otrok.
Mati je ocitno nedostopna, oce pa sploh ni omenjen. Saj ni treba veliko, ko stars pride domov. Pozdrav, objem, par vprasanj, pa je pogosto ze zadosti.Ce majhen otrok zamenja zeljo po starsih z zeljo po predmetih, meni pove, da se starsa ne ukvarjata s tem otrokom, ampak da ga raje zalagata s predmeti, da imata mir pred njim. Kako si bo tak otrok kasneje v zivljenju nasel partnerja in imel druzino, si ne predstavljam, saj bo namesto blizine in ljubezni ljudi vedno iskal predmete.
Ko ji bos naklonila malo vec svoje pozornosti, pa zacni malo egoistko prevzgajati. Ampak za to je potreben cas in veliko vlozene energije s strani starsev. Ce pa so se ti starsi sploh pripravljeni toliko posvetiti otroku, da ga prevzgojijo, je pa drugo vprasanje.
Res je. Za mano je bil težek dan. In ko sem prišla domov, sem bila že vsega sita. In res je bila moja napaka, da ji sem že na začetku klonila in ji takoj dala pobarvanko. Morala bi biti odločnejša in najprej imet v glavi to, da najprej poskrbim zase in potem šele za kaprice otroka.
In kar je še najpomembnejše, da s takim cviljenjem ne bi smela doseči čisto nič.
Me je pa šokiralo, da otrok takole razmišlja. Nima sočutja. Jaz sem imela sočutje do svojih stršev. Kaj delam narobe?
Res je. Za mano je bil težek dan. In ko sem prišla domov, sem bila že vsega sita. In res je bila moja napaka, da ji sem že na začetku klonila in ji takoj dala pobarvanko. Morala bi biti odločnejša in najprej imet v glavi to, da najprej poskrbim zase in potem šele za kaprice otroka.
In kar je še najpomembnejše, da s takim cviljenjem ne bi smela doseči čisto nič.
Me je pa šokiralo, da otrok takole razmišlja. Nima sočutja. Jaz sem imela sočutje do svojih stršev. Kaj delam narobe?[/quote]
… duša, preveč pričakuješ od štiriletnika, preveč.
Nekoliko pa me je zmotilo: najprej poskrbim zase, potem za kaprice otroka … Jaz to vidim povsem drugače. Najprej dam otroku nekaj minut (še preden se mu utrga), dan je bil dolg, morda mi ima kaj za povedati in potem se bom v miru preoblekla, ker imam velike šanse, da bo otrok pobarvanko iskal na čisto drugačen način.
Ja, mama ne sme pozabiti nase … na kreativen način!
Ne trdim, da ravnam prav, ampak pri mojem otroku deluje. Če bi bila v enaki situaciji kot si bila ti, bi najprej rekla, da naj počaka. Potem bi ji rekla, da se grdo obnaša in da če ne bo prenehala, gre v sobo. Začnem odštevat od 10… 9, 8, 7… Ko pridem do 1 je zagotovo že tiho, ker ve, da bo v nasprotnem primeru morala v sobo. – ker sem vedno bila dosledna s tem odštevanjem in odhodom v sobo in sedaj ve, da odštevanje pomeni kazensko v sobo. Če slučajno ne bi šlo po tem scenariju, jo zagrabim in lastnoročno odnesem v sobo, jo odložim na posteljo, ji rečem, naj razmisli, če je to prav in zaprem vrata. Ven lahko pride, ko preneha s tem vedenjem in povedati mora, kaj je premislila. Če nima kaj povedat, mora nazaj v sobo razmišljat. Zadeva je zanjo strašno zoprna, zato je pri …3,2,1 že zagotovo vse ok.
No, jaz bom pa povedala, kaj bi storila na tvojem mestu – oziroma kako sem ravnala, ko je bil moj otrok toliko star.
Štirileten otrok pogreša mamico. In jo neverjetno začuti prvo sekundo, ko jo zagleda. Nikoli, ampak res nikoli nisem prišla domov, ne da bi najprej objela otroka, ga stisnila k sebi, mu povedala, da ga imam rada, da sem ga pogrešala. In če sem se šla preoblačit, sem ga vzela s sabo in sva se med tem pogovarjala, kaj se je danes dogajalo, kaj bomo počeli popoldan. In potem še malo crkljanja.
In če verjameš ali ne – ne glede na to, kako utrujena sem prišla domov, teh nekaj trenutkov z otrokom mi je napolnilo baterije in utrujenost se je kar nekam porazgubila.
Otrok pa je vedel, da ima mamico, da je mamici mar zanj. In se ni boril za mojo pozornost tako, kot se mora tvoj otrok……
Razmisli.
