Ločitev zelo zjebe otroke. Res je včasih nujna, npr. če gre za nasilje, alkohol, dolgove ipd. Če pa gre za stvari, ki jih dva odrasla lahko rešita ali pa za golo naveličanost nad partnerjem, potem bo hudo. Račun dobite izstavljen čez 10, 15, 20 let!

P.S.: Vsi starši imajo vedno to percepcijo, da so otroci dobro prenesli ločitev. To ni res in nikoli ne bo.

Še bolj otroke zjebeta zakonca ki s videti ne moreta in živita pod isto streho. Sem poročena, da ne boš rekel da se zato izgovarjam. Ampak če ni za bit , je bolje it. Tudi za otroke. Misliš da se lahko dva ki se videti ne moreta več, lahko pretvarjata , da je vse ok? Otroci čutijo, slišijo.

Vidim da nisem edini, ki mu je žal, da je tako dolgo vztrajal. Izgubil sem veliko lepih let.

Res je, ločitev je kot nevihta, ki premeša vse v življenju, še posebej nevarna za otroke. Me pa čisto iz radovednosti zanima, kaj ti misliš o tem, kako bi lahko v tem viharju našel način, da zaščitiš sebe in hkrati pomiriš tsunami v svetu otrok, če bi se znašel v vlogi očeta, ki se znajde v tuji bitki z mlini na veter, v kateri je glavno orožje ravno čustveno izsiljevanje preko otrok, ki so v dani situaciji uporabljeni kot orožje in kot živi ščit s strani nekdanje partnerke?

Sam sem ocenil, da je v takih trenutkih preprosto treba ponovno najti in usposobiti svoj notranji kompas. Kako bi ti to storil? In ne pozabi na stare brazgotine na lastni duši v sebi, ki so najbolj botrovale k temu, da se človek sploh spusti v takšen odnos. Kako bi ti poskrbel zase in si dal potrebni prostor, da zaceliš svoje rane, ne da bi v procesu celjenja ne izgubil fokusa na to, kaj je najbolje za tvoje otroke?

Zakaj toliko tem danes o ločitvah?

Se kakšna stara tetka ali redna forumašica ločuje?

Narobe!!!!

Grda ločitev zjebe otroke. Tam kjer se dva lahko sporazumno lepo razideta pa nikoli, ker otroci čutijo kdaj se starši imajo radi in kdaj ne.

Ne odobravam vztajanja v zakonih, ki so mrtvi, zaradi otrok. Narobe.

Sem otrok staršev, ki nista pasala skupaj. Doma so bili sami prepiri, pretepi, alkohol, noči neprespane.

Zdaj mi pa povejte kaj bi v takšnem primeru bilo bolje? Da sta ostajala v zakonu zaradi naju ali bi bilo bolje, da bi bila srečna vsak v svojem zakonu. Pa midva imela lepo otroštvo?

Ups, citiranje mi je ponagajalo. Tole je za: oddelek za možgane, 13.11.2023 ob 18:49

Še nikoli mi ni bilo žal, da sem zapustila moškega, je bilo nekaj resnih. Odšla sem z razlogom. Mi je pa žal, da še nisem spoznala kompatibilnejšega partnerja.

Kaj pa je bil razlog

Uf, tole me je pa kar streslo, ko sem prebral. Toliko potlačene bolečine in jeze se čuti iz tega zapisa. Ni redkost, da ljudje nezavedno iščemo partnerje, ki odražajo nepredelane čustvene težave iz naše preteklosti. Na nek čuden način bi lahko celo rekli idealnega starša, ki bo zadovoljil naše spregledane potrebe.

Model ledene gore je tukaj kot nalašč. Večina ledene gore je skrita pod vodo, podobno kot so naše nezavedne čustvene rane in potrebe skrite v globinah naše duše. Zavestne odločitve, ki jih sprejmemo pri izbiri partnerjev, so kot vrh ledene gore. Vidimo jih jasno, a predstavljajo le majhen del celotne slike. Globlje, nezavedne čustvene rane in potrebe so kot ogromna, skrita masa pod vodo. Te nezavedne sile pa v resnici vodijo naše izbire, četudi se tega ne zavedamo.

Ena izmed pomembnih lekcij, ki sem jo nekako osvojil v življenju je: v trenutku, ko sodim, da bi drugi nekako napačen, neustrezen, nekompatibilen, skratka da bi rabil biti drugačen, je čas da premislim o tem, kateri “ranjeni otrok” v meni me trmasto sili v ta infantilni pristop.

Preostane nam iskren odgovor na vprašanji: Kako je mogoče, da se v naših odnosih vedno znova znajdemo v podobnih scenarijih, kljub iskrenemu upanju za nekaj drugačnega? Ali obstaja nek del v nas, ki nezavedno vodi te izbire, in če da, kako lahko dostopamo do tega skritega dela sebe, da bi razumeli in spremenili te vzorce?

sem ena med tistimi,ki sem predolgo prenasala in odlasala. Nas je kar nekaj. In ne ne obzalujem,da sem se locila. Le to,da se nisem ze prej.

Obžalujem, da sem jo poročil. Z njo so bili križi in težave v preteklih vezah “milni mehurčki” v primerjavi v tej.

Ženska je fucking control freak!!!

Po treh letih se ločujem. Nimam družbe, vse se suče samo okrog nje in nje, vse delamo z njenimi starci-nisem se zavedal, da je družinsko življenje takšen trd oreh.

modela ledene gore in potlačenih čustev.

ljudje ne delajmo si tega, potrebno je živet.

Tega se ne vprašamo-vedno izberemo isti vzorec kot je bil viden doma.

Izbral sem popolnoma enak model za ženo kot je moja mami! Obžalujem

Preostane nam iskren odgovor na vprašanji: Kako je mogoče, da se v naših odnosih vedno znova znajdemo v podobnih scenarijih, kljub iskrenemu upanju za nekaj drugačnega? Ali obstaja nek del v nas, ki nezavedno vodi te izbire, in če da, kako lahko dostopamo do tega skritega dela sebe, da bi razumeli in spremenili te vzorce?

PRAV ZANIMIVI SMO, IZBEREMO LIK, KI GA SOVRAŽIMO ALI SMO BILI Z NJIM VEDNO NESREČNI.

ČUDNA NAM TA UDOSA.

ŠE SREČA, DA SEM UGOTOVIL, DA TEGA SPLOH NE MARAM, MAMINE LIKA, ŽE ATI JE BIL VSE ŽIVLJENJE NESREČEN.

Naj povem še nekaj lepega.

Poročen sem že 30 let srečno in če bi še enkrat izbiral bi izbral isto.

Dobra mama, lepa in pametna.

Sem tudi jaz spoznala.Ko se trudis,da bi ugodil partnerju, da bi se izognil prepirom in “rešil” družino oziroma otroke pred ločitvijo.Da bi se izognil tistemu kar te je spremljalo od otroštva. In se trudiš,spreminjaš sebe on pa ostaja isti. In potem ugotoviš,da se ne bo spremenil.Zato začneš delati na sebi,raziskovati svoje občutke in želje,ki si jih prej potlačil.Bom takole rekla, moje telo je s svojimi reakcijami 5 let pred ločitvijo vedelo,da to ne bo šlo več naprej, razumski del je pa še kar hodil v smer kot,da je vse vredu. Do trenutka,ko sem se vprašala kaj s tem kažem svojim otrokom in kaj kažem sebi. Da je potrebno za vsako ceno potrpeti,da nimaš rad sebe oziroma svojega jaza,da živiš z nekom samo zato,da nisi sam,pa čeprav v bistvu si sam? Ne bom rekla,da je bilo lahko, daleč od tega,še vedno pridejo dnevi polni izzivov,vendar to je del življenja.

TAKO JE. POGLEJ TVOJ DOPIS!

5 LET JE BILO PREVEČ, NA TEJ TOČKI SE VPRAŠAM JE BILO TO VREDNO, PET LET TRPLJENJA, KER SE GREMO ZA DRUGE ZANON? NI BILO

Prva sploh ni bila zame, sem vedel že prej in sem se z lahkoto ločil, no druga je bila ves čas moja muza in druga polovica, super 17 let, pa vseeno se ji je v 18-em letu utrgalo in me psihično uničuje in iščem rešitev.

Odidi čimprej. Moji se trga od samega začetka, mislim, da sva se imela lepo samo tist mesec, ko je bila noseča. Drgač pa ve okrog nje sama laž, neiskrenost, itrige.

Hvala kurcu, rešen sem je.

Vprašaj jo za razlog, morda je tudi ona nezadovoljna. Poskusita skupaj rešiti to…

Kaj bi reševal?

Ko je zadeva v kurcu sledi še samo adacta.

Že zavoljo otrok raje zaključite kar je mrtvo.

Ljudje hitro  opazijo ledeno goro in potlačena čustva.

Raje sama kot v zlaganem zakonu.

Cestitam. To je dobro razmisljanje. Postavi jasne meje. In cesi samski, ali se ti seksa, pusti bivsi, da se trudi okrog tebe. Lahko ji vcasih tudi pustis, da ti ga pofafa. Ampak nikakor ne dovoli, da te prevzame in da bo ona edina. Dejtaj vzporedno in to ona mora vedeti. Ko najdes pravo, pa bos videl kako se razvije. V vsakem primeru pa sedaj svoje potrebe postavi na prvo mesto.

Ja pa saj to sem napisala. Da je bolje da gresta dva ki se kregata, narazen, pa poskušata vzpostaviti novo vezo. Otroke pa zjebe ločitev ki traja po sodiščih, ko mamica laže na CSD da bi očetu vzela otroke.

Ce vam jaz opisem svojo zeno zdaj ze bivso kaj vse je dolgem zakonu pocela mislim da bi jutri klicali iz 24 ur,ali pa celo da napisem knigo mislim da se to ni zgodilo se nikjer na svetu,da tak gnoj babji sploh obstaja

Kako lep,resnicen,globok in iskren zapis…kapo dol