Ali je to normalno,
da 5 letni otrok bruha v vrtcu pri kosilu in mora potem to sam počistiti?
To se je namreč danes zgodilo mojemu sinu, pa mi vzgojiteljica ni niti omenila. No bila sem prav šokirana, ko mi je to povedal. Sedaj pa ne vem kaj naj storim; ali naj bom kar tiho ali naj povem, da se mi to ne zdi prav, zato me zanima vaše mnenje, oz. kako je s tem v drugih vrtcih?
LP, Tanja
Sicer se to moji še ni naredilo, ampak če se bo, ne bom tiho!
To se je zgodilo meni v prvem razredu – še do danes nisem pozabila tistega občutka, ko si že tako sesut, potem pa še to. Pa tudi občutek, ko te gleda cel razred sošolcev, ni prijeten.
Konec koncev ima vsak vrtec nekje eno teto, ki čisti, če je že vzgojiteljici težko pobrisati za otrokom, ki najbrž bruha zato, ker se slabo počuti in ne zato, ker se mu zdi fino!!
Ni normalno! Res pa je, da preveri resničnost otrokove zgodbe. Sama delam z otroki in verjemite, vedno počistim za njimi – od bruhanja do kakanja, kar se nekaterim osnovnošolcem žal še dogaja. In ni prijetno. Še za sabo s težavo počistim, kaj šele za kom drugim – pa ni važno, kdo je ta drugi. Še nikdar pa v svoji nekaj več kot desetletni praksi nisem zahtevala od otroka, da sam počisti bruhanje za sabo.
To je pa res. Obstajajo otroci, ki se silijo toliko časa, da potem res bruhajo. Videla sem na svoje oči petletnika, ki je iz same ihte, ker je moral za mizo in se ni smel več igrati (pač čas kosila), bruhal. Silil se je toliko časa in tlačil roke v grlo, da je zares bruhal. Potem je bila mama seveda vsa iz sebe, otroka je pocrkljala, pobrisala bruhanje in mu dovolila, da se je še naprej igral. Seveda je čez par tednov potožila, da otrok vsakič, ko nekaj ni po njegovem, bruha. Tudi taki otroci so.
Odvisno torej, za kakšno bruhanje je šlo in če otrok s tem izsiljuje. Če pa je šlo za bruhanje zaradi slabega počutja in bolezni, seveda otrok nima kaj čistiti z seboj. Ugotovi tudi, ali ga mogoče ne silijo s hrano in potem bruha zato. Če je to, povej vzgojiteljici, da ne dovoliš siljenja.
Torej razčisti, zakaj je bruhal.
Jaz imam otroka, ki je ‘bruhavček’, čeprav tega nismo nikoli z ničemer spodbujali. Če je grozil, da bo bruhal, sem mu zmeraj rekla, tam imaš školjko. Brisal ni nikoli sam, sem to storila jaz, ampak da je bogi, iz mojih ust ni slišal, pa tudi crkljali se niti pod razno nismo potem. Je pa včasih zelo težko ločiti, kdaj bruha nalašč, kdaj zaradi bolezni. Včasih smo mislili, da je bilo nalašč, pa se je potem razvila viroza in smo videli, da smo otroku storili krivico.