Ali je to razlog, da je toliko zanikovalcev covida?
Citiram del njegovega članka. Mislim, da je zadel bistvo.
‘
V odmevni kolumni ste nedavno pisali o brezbrižnosti do epidemije v vzhodni Evropi in na Balkanu. Kaj je vzrok tako slabe kontrole epidemije v tem delu sveta?
V prvi vrsti pretiran strah in panika pred razpadom družbe, ki smo ga ljudje na teh prostorih že velikokrat travmatično doživeli, nazadnje ob propadu komunizma. Panika je nerealna in veliko prezgodnja slutnja katastrofe, na katero ljudje s travmatičnimi spomini ob malenkostni spremembi življenja takoj pomislijo, medtem ko drugi isto spremembo vzamejo samo kot novo življenjsko dejstvo. Na primer nošenje mask ali cepljenje. V stabilnih zahodnoevropskih državah nihče nima spomina na razpadanje države in družbe, zato so navodila oblasti za nošenje mask ljudje vzeli samo kot navodila za nošenje mask, higienski ukrep pač. V vzhodni Evropi so maske in tudi pretirana vojaška retorika oblasti vzbudili panično misel na razpad družb in držav, ki ga imamo še vsi v spominu, sploh vsi nekdanji Jugoslovani, ki smo iz bratstva in enotnosti v nekaj mesecih prišli do najhujšega pobijanja drug drugega. Sredi Evrope in na vstopu v tretje tisočletje smo potrebovali 130.000 pobitih, preden smo si lahko rekli adijo. Pri takih travmah ni čudno, da smo zlasti na Balkanu panično zamrznili, ko se je spet začelo pripravljati nekaj izrednega, nekateri so iz panike postali skrajno zanikovalski in brezbrižni do vsega v zvezi z epidemijo. Drugi so postali skrajno agresivni, kar je samo drug obraz panike. Nedavno sta Ghodsee & Orenstein (oba iz Univerze v Pensilvaniji) v Project Syndicate objavila hipotezo, da je zanikovanje epidemije in ukrepov zoper njo v vzhodni Evropi povezano s tranzicijsko travmo, ki jo imamo še vsi v spominu. Doživeli smo razpad družbe in skupnosti, v katero smo bili rojeni, in epidemija nam je sprožila paniko, da se to lahko spet ponovi. Da maska ni samo maska, ampak prva stopnica na poti v nov družbeni pekel, ki smo ga nekoč že doživeli. In zato nočemo mask, nočemo epidemije, nočemo cepiv, ker nočemo ponovno doživeti svoje nepredelane travme. Zato bi potrebovali komunikatorje, ki bi nam vrnili vero v družbeno skupnost in solidarnost. Mi nimamo samo epidemiološkega problema, kot ga ima zahodna Evropa in ga je tehnološko hitro rešila, ampak imamo resen teološki problem, gre za rehabilitacijo vere v svojo skupnost, s katero se objektivno ni nič zelo hudega zgodilo, samo vero vanjo smo izgubili in jo zato mnogi več ne čutijo kot svojo. Zato agresivnost in sovražnost do bistvenih elementov skupnosti, na primer do nas, zdravnikov, pa do znanstvenikov, da ne govorim o politikih. Gre za bolezen razbitega občutka za skupnost, izločenosti iz skupnosti, kar na primer Salman Rushdi izvrstno opisuje v svojem romanu Shame – sram. Človek z občutkom izločenosti, v romanu je to glavni junak Omar Hajam, premaga svojo tesnobo le tako, da postane brezsramen, brezobziren, agresiven, brezmejno grabežljiv, grobijanski. Točno ta bolezen se nam trenutno množično kaže, če pogledamo na družbena omrežja ali tudi v dogajanja v politiki, gospodarstvu. Zato nas iz epidemičnega kotla, v katerega smo se sami zaprli, ne bodo rešila samo cepiva, ampak uvid, da smo kot družba še vedno skupaj in da spadamo skupaj. Šele takrat bo maska vsem postala samo banalen in občasno uporaben higienski pripomoček in se bomo skupaj z lahkoto otresli nadležnega virusa s sebe.’
kako naj ljudje verjamejo v cepljenje, če pa jim ves čas lažejo, resnica je da so v bolnicah v glavnem cepljeni kaj zdaj v BELGIJI npr. so v bolnicah kar 100% samo cepljeni!: (https://www.youtube.com/watch?v=G3m3xe2vO1Q)
Ihan ugotavlja, 15.11.2021 ob 13:18
Citiram del njegovega članka. Mislim, da je zadel bistvo.
‘
V odmevni kolumni ste nedavno pisali o brezbrižnosti do epidemije v vzhodni Evropi in na Balkanu. Kaj je vzrok tako slabe kontrole epidemije v tem delu sveta?
V prvi vrsti pretiran strah in panika pred razpadom družbe, ki smo ga ljudje na teh prostorih že velikokrat travmatično doživeli, nazadnje ob propadu komunizma. Panika je nerealna in veliko prezgodnja slutnja katastrofe, na katero ljudje s travmatičnimi spomini ob malenkostni spremembi življenja takoj pomislijo, medtem ko drugi isto spremembo vzamejo samo kot novo življenjsko dejstvo. Na primer nošenje mask ali cepljenje. V stabilnih zahodnoevropskih državah nihče nima spomina na razpadanje države in družbe, zato so navodila oblasti za nošenje mask ljudje vzeli samo kot navodila za nošenje mask, higienski ukrep pač. V vzhodni Evropi so maske in tudi pretirana vojaška retorika oblasti vzbudili panično misel na razpad družb in držav, ki ga imamo še vsi v spominu, sploh vsi nekdanji Jugoslovani, ki smo iz bratstva in enotnosti v nekaj mesecih prišli do najhujšega pobijanja drug drugega. Sredi Evrope in na vstopu v tretje tisočletje smo potrebovali 130.000 pobitih, preden smo si lahko rekli adijo. Pri takih travmah ni čudno, da smo zlasti na Balkanu panično zamrznili, ko se je spet začelo pripravljati nekaj izrednega, nekateri so iz panike postali skrajno zanikovalski in brezbrižni do vsega v zvezi z epidemijo. Drugi so postali skrajno agresivni, kar je samo drug obraz panike. Nedavno sta Ghodsee & Orenstein (oba iz Univerze v Pensilvaniji) v Project Syndicate objavila hipotezo, da je zanikovanje epidemije in ukrepov zoper njo v vzhodni Evropi povezano s tranzicijsko travmo, ki jo imamo še vsi v spominu. Doživeli smo razpad družbe in skupnosti, v katero smo bili rojeni, in epidemija nam je sprožila paniko, da se to lahko spet ponovi. Da maska ni samo maska, ampak prva stopnica na poti v nov družbeni pekel, ki smo ga nekoč že doživeli. In zato nočemo mask, nočemo epidemije, nočemo cepiv, ker nočemo ponovno doživeti svoje nepredelane travme. Zato bi potrebovali komunikatorje, ki bi nam vrnili vero v družbeno skupnost in solidarnost. Mi nimamo samo epidemiološkega problema, kot ga ima zahodna Evropa in ga je tehnološko hitro rešila, ampak imamo resen teološki problem, gre za rehabilitacijo vere v svojo skupnost, s katero se objektivno ni nič zelo hudega zgodilo, samo vero vanjo smo izgubili in jo zato mnogi več ne čutijo kot svojo. Zato agresivnost in sovražnost do bistvenih elementov skupnosti, na primer do nas, zdravnikov, pa do znanstvenikov, da ne govorim o politikih. Gre za bolezen razbitega občutka za skupnost, izločenosti iz skupnosti, kar na primer Salman Rushdi izvrstno opisuje v svojem romanu Shame – sram. Človek z občutkom izločenosti, v romanu je to glavni junak Omar Hajam, premaga svojo tesnobo le tako, da postane brezsramen, brezobziren, agresiven, brezmejno grabežljiv, grobijanski. Točno ta bolezen se nam trenutno množično kaže, če pogledamo na družbena omrežja ali tudi v dogajanja v politiki, gospodarstvu. Zato nas iz epidemičnega kotla, v katerega smo se sami zaprli, ne bodo rešila samo cepiva, ampak uvid, da smo kot družba še vedno skupaj in da spadamo skupaj. Šele takrat bo maska vsem postala samo banalen in občasno uporaben higienski pripomoček in se bomo skupaj z lahkoto otresli nadležnega virusa s sebe.’
Se z nekaterimi njegovimi izjavami ne strinjam povsem (z veliko večino se pa), je pa v tem delu gotovo nakazal v katerem od grmov se skriva en od večjih zajcev.
ne razlog je tole (https://www.facebook.com/100007962182569/videos/568907017529954/)