Človek od žalosti sicer ne umre, lahko pa hudo zboli! Če ne more jesti, spati, če samo joče, se mu zruši imunski sistem in potem so na dosegu vse bolezni od sladkorne do raka itd.
Nenormalno dolgo žalujoči človek si mora poiskati strokovno pomoč, če se sam ne more pobrati. Nismo vsi enaki. Nekateri si pomagajo s fizično aktivnostjo, z vero, s športom, s knjigami, drugi pa ne vidijo izhoda! Takrat so potrebna zdravila, veliko pa mora človek narediti tudi sam in si pomagati. Zavedati se je treba, da ga ni človeka na tem svetu, ki se kdaj ne bi znašel v stiski. Vsakega slej ko prej doleti lahko bolezen, ločitev, izguba zaposlitve, bolezen v družini, smrt, razočaranje, to so šoki, ki radikalno posežejo v naša življenja.
Avtorica, ne obupati. Poišči si pomoč.

Še nekaj bom dodal;
V čem je razlika med nekom ki jamra, joče, se vleče kot megla in umira kar naprej – in nekom ki realno živi in doživlja lepe in slabe dni?

V tem, da se drugi pobere in sestavi nazaj po slabih trenutkih.

Po navadi zato, ker enostavno ne želi svojih dni preživeti v depresiji in zamorjen. Pa ponavadi ni doživel nič manj udarcev usode in življenja kot prvi.