Ne, ne silim, tudi v vrctu sem jim rekla, naj ga ne. Ko bo lačen, bo že jedel.

Tudi sama ne maram vampov, čeprav jih nisem še nikoli poskusila. Se mi enostavno upirajo.

Od vse te zdrave hrane, ki jo pripravljamo, bomo takoooooo zdravi umrli…..

Nikoli ne skuham jed, za katero vem, da jo hčera ne mara. Že tako se prerado zgodi, da “štrajka” pri hrani, ki jo sicer rada je, pa ji takrat očitno ne tekne. No, v tem primeru vztrajam, da poje vsaj malo.

Lp

naš 6-letnik je, kar se hrane tiče pravi izbirčnež … pa ga nikdar ne silim.

je samo bele zadeve … nikdar nobene omake in prav nobenega mesa… zato ko delam kosila .. makarone njemu ne zmešam z zelenjavo … ampak mu dam samo bele s kislo smetano in parmezanom … to obožuje … isto z rižem, polento in drugimi prilogami (to je za njega kosilo)
juho je samo čisto z rezanci, kašo ..
kuhane zelenjave ne mara … surovo je samo v solati redko katero surovo(solata, kumare, paprike, koruza, korenje, paradižnik ..) .. nikoli ne je več stvari naenkrat… ali samo juho, ali samo makarone/krompir/riž…

ko je šel prvič v vrtec sem tam rekla da pač ne je mesa in ne želim da bi ga silili … pa sem kmalu ugotovila da z nobeno hrano nikogar ne silijo … le vsakemu dajo vse na krožnik … potem pa kar poje poje kar pusti pa pusti … v šoli je isto … samo da v šoli nisem nič govorila da pač mesa ne je.

doma včasih vztrajam da poskusi hrano, ki jo jeva midva .. ampak če je notri meso ne vztrajam da mora poskusit …
on vedno hrano najprej povoha 🙂 … potem se odloči … in takrat se odločim tud jaz kolk časa bom vztrajala da bi poskusil … ker ob določenih vonjih se mu vidi da se mu prav dviguje želodec.
sadje pa je brez problema vse po vrsti … kar je zame najvažneje.

ker mešanje hrane itak ni najbol zdravo … ker sem jaz mnenja da otrok sam zase ve kaj mu najbol paše (kaj rabi) … pustim da se odloča sam … če je hudo lačen .. in če za kosilo res ni nič kar bi on pojedel … ima še vedno možnost kruh, sadje ..
nikdar pa za njega ne kuham posebej.

B.

Naše ne včasih ne prisilim, da ib doma kaj pojedla, pa če se na glavo postavim. Stara je dve leti in pol. Pa je niti ne silim, ker vem, kako je to. Sama sem bila celo otroštvo presuha in so me pumpali s hrano, sedaj imam pa indeks telesne mase 28 in se trudim ga znižati.

Imam pa v skrinji vedno pripravljeno zamrznjeno govejo domačo juho, kamor potem dodam kuskus ali knedeljčke ali zlate krogljice. To pa vedno je.

Pa kaj samo kuhate, da za vsakega delate svoj meni?

Pri nas vsi jemo isto ali pa nič. Vsak ima pravico, da ne mara kake stvari, (mož pljučk, sin kislega). Ampak razen teh izjem je za jesti tisto, kar je skuhano. Od sina (3 leta) zahtevam, da vsako jed poskusi, potem se pa lahko odloči, a bo jedel ali ne. V primeru da ne je, je pač lačen do naslednjega obroka. Lahko pa vedno dobi več-manj nečesa, kar je skuhano (npr. same makarone ali pa samo omako). Če bi upoštevala njegove prebliske, bi jedel samo sendvič in čokolado, tako da te možnosti, da zavrne skuho in dobi sendvič ne dopuščam.

Eden izmed mojih “najljubsih” spominov na vrtec – in po vseh teh letih najbolj zivih:

Vzgojiteljica me je silila s hrano, ki je niti pod razno nisem marala. Ker sem potem bruhala, me je pretepla. Ker sem potem od joka se enkrat bruhala, me je za kazen se enkrat. In pri vseh kasnejsih zajtrkih me je poslala za vrata stat – nisem jih smela jest, ker sem takrat pac bruhala.

Seveda ko je zvedla mami je bil cel halo, ampak spomini so pa ostali…

Tako da tudi slucajno ne bi nikogar silila s hrano, ki je dejansko ne mara.

Tudi naš sine velikokrat deli hrano – ali bo beljakovine ali pa škrobne oz. OH stvari. Sem se enkrat pogovarjala z neko pediatrinjo in je rekla, da imajo nekateri in to ne redki otroci prirojen način hranjenja – da delijo (zdaj pa smo vsi tako blazno navdušeni nad Montignacom, otroci pa to obvladajo sami :))), odrasli pa jim potem to “porušimo”, tudi z zahtevami, naj jedo kruh poleg salame ali pa meso zraven krompirja … češ, tako se pač je. Pa v bistvu sploh ni tako zdravo, a ne?
TUdi mera je odvisna od marsičesa, pa sploh ne toliko od hrane – kaj je prej jedel (denimo bolj nasiten zajtrk), kako se počuti, kakšno je vreme. Je vedno, vendar ne morem reči, da vedno enake količine, včasih par žličk, včasih pa je lačen ko vreča brez dna :)))) Takrat ponavadi hlače postanejo prekratke kar čez noč :))))
T.

Moja hčerka sicer še ni toliko stara pa bi vseeno rada povedala svoje mnenje. Vajin način se mi ne zdi ok. Zakaj bi otroka silila jesti nekaj česar ne mara? Najbrž tudi ti kakšne stvari ne maraš, a pa si jo skuhaš in se siliš, da boš pojedla zato, ker je morda poceni? Pa ne pravim, da vsak dan kuhaj posebej za otroka. To bi bilo res neumno. Ampak če je vama segedin všeč si ga pač privoščita ampak sprejmi kompromis in za tisti dan malemu skuhaj kaj drugega.
Jaz svoje hčerke ne bom silila jesti nekaj, česar ne mara. Bom pač tisto skuhala bolj redko ali pa tisti dan zanjo kaj drugega!

Ola !

Jaz sicer nimam otroka, če pa bi ga imela, ga ne bi silila s hrano, ki je ne bi maral.
Jaz kot otrok nisem marala kuhanih sirovih štrukljev (zdaj bi jih lahko jedla vsak dan :)) ) in me mama nikoli ni silila, da jih moram jest. Res pa jih ni maral niti oče. Takrat sva pač z očetom jedla kaj drugega. Prav tako še danes ne jem tople kuhane stročje fižole. Jem pa hladno na solati.

Lp, Maja

Joj, kaki temačni spomini iz otroštva. Mene so starši silili jesti paradižnik in če verjamete ali ne, pri najbolši volji nisem spravila po grlu niti koščka, ker sem vedela, da bi potem takoj bruhala. Če bi me takrat pustili pri miru, bi ga verjetno danes jedla, tako pa me še zdaj ob pogledu nanj zvije v trebuhu. Zato ne silit otrok, da naj vsaj probajo, če nočejo. Jaz sem svojemu triletniku dolgo ponujala zeleno solato, pa je ni hotel, zadnjič me je pa pri kosilu tako presenetil, da sem kar obnemela, ko je rekel: Mami, solato bi tut. Mi mu stvari, ki jih ne mara, ne kuhamo, oziroma če že, je zraven zmeraj vsaj še ena jed, ki jo ima rad. Otroci v različnih obdobjih jejo različno hrano, zato jim dajte čas, da se novih, tudi njim neprijetnih okusov, privajajo počasi.

Lp, Ali Baba

Nisem brala vsega kar so ti pisale ostale. Vendar je bilo tudi pri nas dolgo tako (trenutno smo stari skoraj 6 let), da je bila vsaka nova stvar fej in fuj. Ko sem ga pred časom povabila h kuhi, mi je pričel pomagati, vmes malo namakati jeziček v stvari in potem je bilo dobro tisto kar sva skuhala. Sicer imamo par svari, ki jih ne mara. Ampak tudi te so na jedilniku, sicer občasno in s kako prilogo več, toliko, da vzame 2 do 3 grižljaje nepriljubljene, ostalo pa lahko sam izbira. Včasih se je treba na nov okus samo navaditi. Če pa upoštevaš to, da en ne je tega, drugi pa ne onega, potem pa se ti čez čas prične rolati, ker ne veš več kaj naj kuhaš

Pri nas je podobno kot pri jav. Ko sva se z možem spoznala, je jedel pasulj, dunajca in pomfrit, govejo juho, mesa ne, goveje zrezke, pražen krompir in edivijo brez česna in krompirja. Pa paradižnikovo solato na kile. Vse ostalo je bilo fuj in bljak in zmrdovanje, da dol padeš. Kakega pol leta sva se šla te fore, potem je pa meni malo pregorelo in sem mu pojasnila, da uno tam je štedilnik, tukaj so piskri, tamle pa zaloge, ki naj jih tudi napolni in naj si kuha sam, ker nisem holliday inn niti samopostrežna restavracija. Občasno ga še popade, da se zmrduje in brska po krožniku, potem mu prepustim štedilnik ob prvem vikendu in je dooooooooooooolgo mir. Vem pa, da ne mara piščančjega mesa in mu ga ne postavim na mizo več kot 2 x letno, ko so kakšni obiski in se prilagodi večini. Sama ne maram dušenega sladkega zelja ter brstičnega ohrovta. “Ne maram” pomeni da ga težko spravim dol, če pa že pride na mizo, pojem vsaj nekaj žlic iz spoštovanja do kuharice. Čeprav ga sama ne jem, ga pripravim za moja dva, ki ga imata zelo rada in ga zmlatita enormne količine, jaz pač pojem dve žlici in sem tisti dan “na dieti”. Nikoli pa ne kuham ekstra, niti zase ne, razen če so kakšni “ostanki” še za pojest.

Sine bi od lakote umrl, če bi čakali na trenutek, ko bo dovolj lačen, da bi jedel. Do srede septembra je vso hrano jedel z enakim odporom, od takrat dalje je vso hrano z enakim veseljem. Trenutno ga je veselje gledati, ko je. Nima ne mojih in ne atijevih “neljubih” jedi, je tako sladko zelje kot bučke in piščanca. Velikokrat so starši sami krivi, ker otrokom niti ponudijo ne jedi, ki jih sami ne jedo, zraven pa še razlagajo “bljak in fuj”, logično, da otrok potem ne bo jedel.

Mislim, da se da tolerirat, če kdo ne je ene ali dveh jedi – po tem, ko jih je poskusil, seveda-, če pa nekdo je samo 5 jedi, je to čista izbirčnost in temu se jaz ne “pokoravam”.

Oj!

Jaz sem bila vedno, ampak vedno, prepričana, da svojega otroka ne bom silila jesti prav ničesar. Dobro se namreč spomnim svojega otroštva – doma me niso silili, kljub temu da nisem jedla praktično ničesar. No, če sem dobila injekcije za apetit je bilo kak teden bolje, potem pa spet isto (samo kruh in šunko). v vrtcu: noro, morala sem jesti vse in če me je vzgojiteljica videla, da sem dala kaki sovrstnici sem dobila še eno zajemalko po vrhu. Grooooza!!! Tako me je mami enkrat dobila, ko sem spala z mesom v ustih, naslednji dan sem ga pa imela v žepu. In še danes se spomnim, da tistega mesa ne bi nikoli prežvečila, pa če bi ga žvečila tri dni.

No, potem je na svet prijokal naš mali izbirčnež. In včasih vztrajam, ne za vsako silo. Ampak me pa resnično moti, če se že vnaprej dere, da tega pa on ne mara, če še nikoli ni jedel ali pa mu je bilo pred enim mesecem zelo dobro. Tako vztrajam samo do prve žlice. In če vidim, da mu ni dobro potem ga ne silim. Sicer pa kdaj skuham tudi posebej zanj. vem, da ne je jote, segedina ipd. stvari, zato takrat dobi kaj drugega. Mož pa je proti temu, ker že od nekdaj je VSE! In vedno govori, da bo razvajen, če mu skuham posebej in da bo že pojedel, če bo lačen – jaz se s tem ne strinjam.

Jasna