Ali povedati da imam depresijo?
Depresija je bolezen sodobnega človeka, ki se je, potem, ko je rešil eksistenčna vprašanja (kaj bom jedel, kje bom spal, kaj bom oblekel), začel pretirano in preveč poglobljeno ukvarjati s svojo psiho.
[/quote]
Ne ljubi se mu delati, nima ciljev, nima hobijev, samo kadi in gleda televizijo.Poznam eno tako osebo.
Ko vprašaš po telefonu , kaj dela : Nič.
Ko vprašaš, če je naredila to in to : Sem pozabila.O sebi ne pove nič.
Ne prideš nikamor.Od sebe ne da najmanjše fige.Zdaj jo pustim na miru.Ima domače.Naj pomagajo, če morejo.Jaz moram energijo shraniti za svojo družino in zase.
S tem se pa kar nekako strinjam. Takih ljudi se ne sme ujčkat, ker je še slabše. Dobit morajo eno brco v rit (ne dobesedno) ampak kakšna malo bolj ostra beseda bi jih mogoče malo streznila. Ne pa – bogi, bogi. Ne, niso bogi, ko takemu rečeš, da je bogi se bo tudi imel za bogega in bo še slabše, ker se bo smilil samemu sebi kako je bogi.
[/quote]
Če same niste šle čez depresijo niti ne vesta kako to je. To je neko govorjenje na pamet veš. Jih poznam, ki so jo imeli ali nekateri jo še imajo. V otroštvu so kaj groznega doživeli. In dajte če ne znate napisati kaj pametnega ne brcajte v temo.Ok?
In kaj ti veš, kako so se počutili ljudje pred 100 leti? Predvsem so umirali mnogo mlajši, za njih je bila usodna že navadna gripa ali pljučnica.
Ne delaj se norca iz te hude bolezni. Zavedaj se, da se zarečenega kruha največ poje. Nihče ne zboli kar tako, zato ker mu je to všeč. Trpljenje ljudi, ki zbolijo za depresijo ali kakšno drugo psihično bolezen, je nepopisno.
To je izjava nekega popolnoma neukega, nerazgledanega človeka! Zamisli se malo, no!
[/quote]
Se strinjam s tabo v napisanem.
Napisano drži.
Sem mama sanjačice, ki je pri 18-tih poiskala pomoč psihoterapevta.
Izredno prijazno, sočutno, nekonfliktno, mirno in nežno dekle, je izgubilo tla pod nogami, ko je bilo nanjo nagrmadeno preveč (niti ne njenih) težav. Padla je v črno luknjo in bila tako izčrpana od čustev in odnosov, da nekega dne enostavno ni več zmogla vstati iz postelje.
S pomočjo terapevtke je zelo počasi izplavala. In se utrdila. In se naučila postaviti sebe na prvo mesto.
Okrevanje je dolgotrajen postopek, brez truda bolnika (gradnja osebnosti, psihično in fizično udejstvovanje) pa ni čudežev. Tablete so prva pomoč (hči jih ni potrebovala), bistveno je delo na sebi, ki je lahko kruto in boleče.
Ne razumem tvoje potrebe po obveščanju drugih o tvoji bolezni – najbrž se lahko o njej pomeniš z dobrimi prijatelji in jih prosiš za pomoč ter razumevanje, vsem drugim pa je itak vseeno. Če bi bila res v depresiji, bi bila zadnja stvar na svetu, da o njej obvestiš okolico (s kakšnim namenom?), prva pa, da čimprej poskušaš okrevati.
Hči se je vpisala v športni klub, na tečaj umetnosti, dnevno sva hodili na dolge sprehode, naučila se je reči “ne” in si dopovedati, da ni potrebno, da v vsako delo vloži 150{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} svoje energije.
[/quote]
Hvala za tole svojo izpoved. Sem vesela zanjo, da se je naučila reči NE in se je izvlekla ven iz tega.
Se strinjam s tabo v napisanem.
[/quote]
Poznam žensko.Z dobrim poklicem, Družino (zdaj je sicer ločena, otroci odrasli), starši.
Nič se ji ne da.Raje depresira.Namesto da bi se vzela v roke in se uredila, začela delat.Tako pa se samo sprehaja, bluzi gleda v zrak in je tablete.Če jo kam povabiš, se ji nikamor ne da.
Prav.Potem pa nič.Vsa pomoč in vabila so bob ob steno.Zdaj jo pustim pri miru in naj se smili sama sebi.V življenju se ji je zgodilo manj stresnih stvari kot meni.
Imam druge probleme, ki jih zunanji tudi večinoma ne razumejo. Našla sem skupino za samopomoč pod vodstvom strokovnjakov, kjer se lahko pogovarjam o tem.
Od kod si?
Žal je tudi glede depresije tako. Imam dobrega prijatelja, ki je depresiven, to vsem tudi iskreno pove in potem se vrstijo taki nasveti, kot si jih tudi ti deležna. Seveda mu ne pomagajo.
Verjetno hodiš tudi k psihiatru? Če ne hodiš, prosi za napotnico, tako ali tako je čakalna vrsta, pa tudi potem prideš na vrsto enkrat na mesec.
Skupine za samopomoč:
http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=433&Itemid=66
Verjetno so še kakšne, malo poguglaj.
Poznam žensko.Z dobrim poklicem, Družino (zdaj je sicer ločena, otroci odrasli), starši.
Nič se ji ne da.Raje depresira.Namesto da bi se vzela v roke in se uredila, začela delat.Tako pa se samo sprehaja, bluzi gleda v zrak in je tablete.Če jo kam povabiš, se ji nikamor ne da.
Prav.Potem pa nič.Vsa pomoč in vabila so bob ob steno.Zdaj jo pustim pri miru in naj se smili sama sebi.V življenju se ji je zgodilo manj stresnih stvari kot meni.
[/quote]
Tole še zdaleč ne zveni kot depresija; zveni kot zamorjenost in brezvoljnost… življenska brezciljnost. Kar je še daleč od prave depresije, pa tudi razlogi za oboje so različni – pa čeprav se tudi to lahko razvije v pravo in hudo depresijo.
Poznam žensko.Z dobrim poklicem, Družino (zdaj je sicer ločena, otroci odrasli), starši.
Nič se ji ne da.Raje depresira.Namesto da bi se vzela v roke in se uredila, začela delat.Tako pa se samo sprehaja, bluzi gleda v zrak in je tablete.Če jo kam povabiš, se ji nikamor ne da.
Prav.Potem pa nič.Vsa pomoč in vabila so bob ob steno.Zdaj jo pustim pri miru in naj se smili sama sebi.V življenju se ji je zgodilo manj stresnih stvari kot meni.
[/quote]
Teža težav tukaj ne igra nobene vloge, to je mogoče malo stvar karakterja (nagnjenost k melanholiji, pesimizmu), predvsem pa kemičnih procesov v možganih. In zakaj si ti užaljena, če ona nikamor noče? Kakšno otročje stališče. Ko nekomu ponudiš pomoč, moraš sprejeti tudi to, da jo zavrne, ker je to njegova pravica.
Poznam žensko.Z dobrim poklicem, Družino (zdaj je sicer ločena, otroci odrasli), starši.
Nič se ji ne da.Raje depresira.Namesto da bi se vzela v roke in se uredila, začela delat.Tako pa se samo sprehaja, bluzi gleda v zrak in je tablete.Če jo kam povabiš, se ji nikamor ne da.
Prav.Potem pa nič.Vsa pomoč in vabila so bob ob steno.Zdaj jo pustim pri miru in naj se smili sama sebi.V življenju se ji je zgodilo manj stresnih stvari kot meni.
[/quote]
In zakaj se trudiš okoli nje če ti kot oseba ne paše? Glej no kako govoriš za njenim hrbtom in se ji posmehuješ potihem. Ljudje čutijo kdo je res pripravljen pomagati in kdo ne. Pri tebi podzavestno ve pa četudi je depresivna in se te izogiba na vse načine. Depresivni ko najdejo pravega človeka zase se z njim pogovarjajo,.družijo in vse. Ne rabijo jih veliko. Tistega ki pa imajo ga pa cenijo in jim je zlat. Tebe ne rabijo. Že tvoj način pisanja je tako negativen da ga še oni zaznajo. Daj pusti te ljudi na miru, ne rini v njih če jim ne želiš in ne znaš pomagati. Pa kaj s tabo je vse v redu?
Teža težav tukaj ne igra nobene vloge, to je mogoče malo stvar karakterja (nagnjenost k melanholiji, pesimizmu), predvsem pa kemičnih procesov v možganih. In zakaj si ti užaljena, če ona nikamor noče? Kakšno otročje stališče. Ko nekomu ponudiš pomoč, moraš sprejeti tudi to, da jo zavrne, ker je to njegova pravica.
[/quote]
Se strinjam s tabo kera užaljenost to seka iz nje pa niti ne želi ji pomagati.
jaz iz tvojega zapisa ne razberem,da te kdo obsoja. prej kot praviš,da te mama ne jamlje resno – in to je daleč od obsojanja, tudi prijateljica ni naredila nič obsojajočega – vsaj kolikor je iz tvojega zapisa razbrati.
Jaz bi ti samo svetovala – delaj na tem,da se res ozdraviš in rešiš tablet. Da ne boš celo življenje na njih. Poznam osebo, ki je imela težave (ne bom rekla depresijo) ampak fobije, se je zdravila in hodila k zdravniku – ampak te psihiatri niso bili toliko strokovni,da bi jo pozdravili, puščali so jo na tabletah – in tako je ene tablete jedla vek kot 30 let…
Tako da z zdravim razumom zaupaj zdravnikom, ne kar slepo in v nedogled. če te nekdo zdravi, naj ti pomaga se ozdraviti,da postaneš odvisnih od tablet za življenje, zagotovo ne bi bila ozdravitev.
Toliko bi ti samo svetovala iz izkušnje, ki jo poznam. Ker meni se iz omenjene, ne zdi strokovno to,da so osebo tako dolgo pustili na tableta – ob občasnih rednih kontrolah – to zame ni ozdravitev.
In dotična oseba je potem resno zbolela za rakom in žal ni več med nami, jaz sem prepričana da zaradi posledic dolgotrajnega jemanja te kemije.
Mislim,da bi morali biti zdravniki tudi na to pozorni – in ne v nedogled filati ljudi s tabletami.
Ok, ja za namene in čas do ozdravitve na kateri morajo delati s pacientom, ne pa v nedogled.
in kako razložiš, da jo je opisoval že grški Hipokrat pred tisoči leti?
[/quote]
Suznji v anticni Grciji niso imeli casa za depresijo. Sicer je pa Hipokrat zdravil melanholijo s puscanjem krvi, zdravo prehrano, kopelmi in telovadbo, nic takega, nad cemer bi se navdusevale danasnje tako imenovane depresivne bolnice..
In kako veste, da pred sto leti ni bilo depresije? Če pogledate kak dokumentarec o sužnjih v ameriki, ki so dobivali brce v rit, vihteli lopato, kramp, samokolnico, bili deležni ostrih besed in nihče jih ni ujčkal, kako so ubogi, pa jih je ogromno trpelo zaradi depresije, ali zaradi zelo hude depresije celo umrlo. In prav zaradi takih kot ste vi, je depresija tabu in zato tudi mnogo ljudi ne poišče pomoči še preden pride do resnične depresije. Ker jih je sram in strah, da ne bodo razumljeni. Kolikor toliko razgledan in izobražen človek ve, da je depresija posledica nepravilnega delovanja žleze, ki izloča serotonin. Treba je najti vzrok, ki je lahko posledica stresa ali popolnoma fizičnega izvora, ga odpraviti in depresijo zdraviti. In reči, da ne verjameš v depresijo je enako nesmiselno, kot če rečeš, da ne verjameš v aids………samo zato ker ga sam nimaš.
[/quote]
Narobe si razumel/a. Eno je, če nekdo skriva zato, ker ga je sram ali kakor koli že. Drugo pa je, če človek non stop govori o svoji depresiji in išče pozornost. Tisti, ki je zares bolan bo sprejel pomoč ene osebe ali še bolje psihiatra. Tisti, ki pa išče pozornost in ga tisoč oseb ujčka je pa druga stvar. Če si bolan si najdi pravo pomoč ne pa tisoče ljudem govorit kako si bolan.
Nekateri sekundarne koristi bolezni Iz)tržijo v prid lastne notranje ekonomije, torej kaj se jim splača. Od okolice pričakuje, da se bo obnašala po njegovem, da bo dobil recimo več čustvene podpore, da bo v službi imel določen privilegij , tak potem trguje s svojo “mizero”….
In vprašaš se, zakaj potem biti zdrav, če se bolj splača biti “bolan”, v kolikor nekaj iztržiš iz tega?
Narobe si razumel/a. Eno je, če nekdo skriva zato, ker ga je sram ali kakor koli že. Drugo pa je, če človek non stop govori o svoji depresiji in išče pozornost. Tisti, ki je zares bolan bo sprejel pomoč ene osebe ali še bolje psihiatra. Tisti, ki pa išče pozornost in ga tisoč oseb ujčka je pa druga stvar. Če si bolan si najdi pravo pomoč ne pa tisoče ljudem govorit kako si bolan.
[/quote]
Ne gre za iskanje pozornosti. Gre za “dajanje stvari iz sebe”. Bolj ko govoriš o tem, bolj nekako daješ občutke iz sebe, jih lažje opredeliš, sploh če ti sogovornik predstavi situacijo in občutke z drugega zornega kota, skozi svoje oči. Če slišiš drugo mnenje, mogoče dobiš drugačen pogled na svoje težave. In ne odkrivamo tople vode ko rečemo, da nam odleže, če se nekomu zaupamo, kajne? In tu gre prav za to, namreč da s pogovorom o svoji težavi sproščamo psiho in napetost v nas. Bolnik z depresijo se želi te groze rešiti in je iskanje pozornosti zadnje, kar mu pade na pamet. V bistvu se pogosto dogaja, da se ti bolniki zapirajo vase in se izolirajo od okolice, ne pa da iščejo pozornost. Tisti, ki jo, so redki in njihova depresija še ni napredovala v hujšo obliko. In zato je bolje, da o težavi govorijo, kot da se zapirajo vase, ker to depresijo stopnjuje.
Psihoterapevt ti ni postavil diagnoze v kolikor ni tudi psihiater in psihoterapevt ti ni predpisal zdravilm ker zdravila lahko predpiše samo zdravnik.
Pa kaj, če jo imaš. Kdor te ne jemlje resno, nič hudega, ne more si vsak ustvariti mnenja, če nima izkušenj ali znanja. Ne pričakuj preveč od ljudi. Tudi njim je težko. Depresija ni angina, ko te boli grlo in jo je že vsak kdaj izkusil. Ni pa zdaj to neka katastrofa, da se je ne bi dalo pozdraviti. Če rabiš družbo in motivacijo, povej. Lahko se kdaj pogovarjava. Pusti kontakt.
Ne gre za iskanje pozornosti. Gre za “dajanje stvari iz sebe”. Bolj ko govoriš o tem, bolj nekako daješ občutke iz sebe, jih lažje opredeliš, sploh če ti sogovornik predstavi situacijo in občutke z drugega zornega kota, skozi svoje oči. Če slišiš drugo mnenje, mogoče dobiš drugačen pogled na svoje težave. In ne odkrivamo tople vode ko rečemo, da nam odleže, če se nekomu zaupamo, kajne? In tu gre prav za to, namreč da s pogovorom o svoji težavi sproščamo psiho in napetost v nas. Bolnik z depresijo se želi te groze rešiti in je iskanje pozornosti zadnje, kar mu pade na pamet. V bistvu se pogosto dogaja, da se ti bolniki zapirajo vase in se izolirajo od okolice, ne pa da iščejo pozornost. Tisti, ki jo, so redki in njihova depresija še ni napredovala v hujšo obliko. In zato je bolje, da o težavi govorijo, kot da se zapirajo vase, ker to depresijo stopnjuje.
[/quote]
Evo točno to kar si napisal/a. Bolniki z depresijo se največkrat zapirajo vase. Ne pa iščejo pomoč pri različnih ljudeh v smislu “jaz sem bolan, jaz imam depresijo, jaz, jaz, jaz” – to pa ni več zapiranje vase. Ko dobi pozornost je juhu, juhu in ne duha ne sluha o depresiji, če pa je ne dobi je pa depresiven. No, niso vsi taki ampak kot si napisal/a – tisti, ki so zares depresivni se največkrat zapirajo vase.