Ali se imajo Makedonci za Grke?
Moško osebno ime Srbin je bilo v času turške vladavine do leta 1912 in kasneje do konca druge svetovne vojne razširjeno v zahodnih predelih današnje Nekdanje jugoslovanske republike Makedonije. Ta območja so: okolica Gostivara in Tetova (ali pokrajina Polog), okolica Kičeva, Broda (ali regija Poreč), okolica Debra, Struge, Ohrida, Velesa (regija Babuna), bitolsko-prilepska kotlina, regija Železnik ali Demir-hisar itd.
To so tudi območja razširjenosti srednjeveških slovanskih plemen – Brsjakov in Mijakov. Je morda že takrat obstajalo tudi osebno ime Srb? V številnih vaseh v omenjenih pokrajinah po prebivalcih z osebnim imenom Srbin danes obstajajo: 1) rodovi Srbinovci, 2) deli vasi Srbinovska mahala; 3) in številna topografska imena, na primer: Srbinova njiva, Srbinov kamen, Srbska reka (pri Strumici), Srbince in druga.
Postavlja se neizogibno vprašanje: ali lahko nekdo, ki nosi osebno ime Srbin in drugi slovansko-pravoslavni prebivalci teh krajev, nima tudi srbske narodne zavesti? Zgodovine ni mogoče izbrisati.
Srbski svet znotraj turških meja ni bil izpostavljen le nasilju turških oblasti in albanskih zatiralcev, ampak od druge polovice 19. stoletja tudi napadom bolgarskih odborov, njihovih duhovnikov in učiteljev. Pod eksarhatom so izvajali bolgarizacijo srbskega prebivalstva v naših južnih krajih. Posebej so bili pritisku izpostavljeni prebivalci zahodno od reke Vardar in prebivalci z osebnim imenom Srbi.
Država Srbija ni veliko naredila za spremembo razmer na bolje vse do leta 1912. Moj prej omenjeni stric z osebnim imenom Srbin med prvo bolgarsko okupacijo 1915-1918. Večkrat so ga fizično napadli in mu grozili, da bo opustil krstno ime. Bolgari so tudi načrtno zatirali staroversko navado krstnega praznika.
Nato je prišlo krajše, a stabilno medvojno obdobje, ki mu je sledila druga svetovna vojna z bolgarsko okupacijo. Nato so se prebivalci zahodnega dela Vardarske regije dvignili, da bi se osvobodili bolgarske okupacije in obnovili Jugoslavijo. Naj omenimo zgodovinske znamenitosti iz te vojne: gore Slavej in Karaorman, osvoboditev regije Brsjak imenovane Debarca pri Ohridu, osvoboditev mest Kičevo, Debar in drugih. Vse to je v zahodnem delu reke Vardar in v Podrimlju.
V zahodnem Povardarju so tudi pomembne rojstne hiše slavnih udeležencev Prve srbske vstaje (Čardaklija, Konda Vojvoda itd.), pa tudi udeležencev kasnejših dogodkov – vojvod Micka Krstića, Jovana Babunskega, Gligorja Sokolovića. Kraji v bližini Tetova so tudi rojstni kraj Nikole Pašića, generala Petra Živkovića in drugih. Spomnimo še, da je iz okolice Struge (iz vasi Labunishta) prihajal danes pozabljeni srbski pisatelj Anđelko Krstić, pa pisatelj in učenjak T. Smiljanić itd., itd.
Konec 13. stoletja, predvsem pa v času kralja Milutina, se je srbska (raška) država postopoma širila proti jugu in skoraj celotno območje današnje Republike Severne Makedonije je postalo del srbske srednjeveške države. Sredi 14. stoletja je Skopje postalo prestolnica srbske srednjeveške države. V tem mestu je bil na veliko noč, 16. aprila 1346, nekdanji kralj Dušan okronan za cesarja Srbov, Grkov, Bolgarov in Arnautov (Opomba: Albanski narod in država sta nastala leta 1912). Na zboru srbskih vladarjev in cerkvenih dostojanstvenikov je bil 21. maja 1349, v Skopju sprejet Dušanov zakonik – najvišji zakonodajni akt, ki ureja odnose v cesarstvu. Po smrti cesarja Dušana je to področje upravljal cesar Uroš, po njegovi smrti pa so upravo podedovali bratje Mrnjavčevići: kralj Vukašin in njegov brat Uglješa, ki sta padla v Marički bitki leta 1371. Po Marički bitki sta kot vazalna vladarja ta območja upravljala: Marko Kraljević in sevastokrator Dejan-Dragaš (mož Dušanove sestre). Dejana sta nasledila sinova Jovan in Konstantin. Konstantinova hči Jelena je bila poročena z bizantinskim cesarjem Manojlom II. Paleologom in je rodila zadnja dva bizantinska cesarja, Janeza VIII. in Konstantina XI. Dragaša.
Takoimenovani Severomakedonci so etnični Srbi. To velja za tistih 55% Slovanov, če odštejemo Albance, Vlahe, Turke in Cigane.
Zgodovinsko dejstvo je, da je del prebivalstva ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja pod pritiskom Bolgarov in Turkov prenehal praznovati praznik Krstovdan (zaščitni znak srbskega ljudstva) in spremenil končnico svojih priimkov iz -ić v -ski (npr. Ivanović v Ivanovski). Po pričevanjih Srbov, ki so jih med drugo svetovno vojno izgnali bolgarski in albanski fašisti, je leta 1947 komunistični funkcionar Lazar Koliševski, predsednik Centralnega komiteja Komunistične partije Makedonije, zažgal vse cerkvene krstne liste iz časa Kraljevine Srbije in Kraljevine Jugoslavije ter začel preimenovati srbsko in grško-cincarsko prebivalstvo iz “-ić” v “-ski”.
Spiridon Gopčević v svojem delu “Stara Srbija i Makedonija” v uvodnem delu navaja naslednje:
»Znano je, da so se ‘Šopi’, ki so nedvomno naši rojaki, leta 1878 kljub njihovim protestom združili s kneževino Bolgarijo, ker srbska vlada nikoli prej ni skrbela za zemljo Šopov in se nikoli ni zoperstavila predrznosti Bolgarov, ki so Šope žigosali z imenom ‘Bolgari’. Še več, takrat je bilo v interesu ruske politike, da se kneževina Bolgarija čim bolj razširi Nehvaležni Bolgari so izgnali svoje osvoboditelje in jih tako ponižali, da se Rusija ne more več zavzeti zanje, če ne želi poteptati svojega dostojanstva, potem je vsaka možnost, da bo Srbija izšla kot zmagovalka iz neizogibnega in odločilnega boja z Bolgarijo, in da bo takrat spet dobila območja do Vidina in Iskre, ki so hkrati njena last.
Med potovanjem sem se prepričal o neizpodbitnem dejstvu, da naši rojaki živijo na območjih med Albanijo in gorovjem Rodopi na eni strani ter od srbske meje do Soluna na drugi strani. Zato je dolžnost vsakega Srba, da dela za svojo osvoboditev. Za zdaj sta stara Srbija in Makedonija pod turško oblastjo in Turčija je dovolj močna, da te pokrajine obdrži. Zato ni nobenega upanja, da bi se dalo kaj doseči s silo, tako kot ni nobenega obeta, da bi kakršna koli ljudska vstaja v teh regijah uspela. “Zato moramo potrpežljivo počakati, dokler druge sile ne pomirijo Turčije, da bomo lahko dobili svoj delež zapuščine ‘bolnika’.”
»Vendar ne smemo pozabiti, da nismo edini, ki si lastimo dediščino ‘bolnega človeka’. Bolgari so to storili veliko prej in z več poguma, drznosti in spretnosti kot mi. Uspelo jim je in so nič hudega sluteče popotnike prepričali o ‘bolgarskosti’ starih Srbov, tako da so zavedli vso Evropo. Zato sem izjemno vesel, da je moje delo prepričalo znanstvenike, da so ti tako imenovani Bolgari Dejansko pravi srbi. Vesel sem, da sem lahko s svojimi odkritji stal na terenu za pravice naših ljudi, vendar sem uspel, in odkril sem bolgarsko propagando in njena podla sredstva, na podlagi verodostojnih virov.
Bralec mojega dela bo videl, koliko naprednejši so Bolgari od nas, kako veselo trošijo denar za bolgarizacijo naših rojakov in kako neumorno delajo za dosego svojega cilja, ne glede na sredstva. Če primerjamo naše dosedanje delo pri obrambi naših pravic do teh zemljišč z njihovimi, potem lahko res zardimo od sramu, saj nismo naredili nič, čisto nič! In če iščemo razlog za tako sramoten pojav, bomo ugotovili, da se skriva v neverjetni brezbrižnosti našega ljudstva in njegovih voditeljev do makedonskega vprašanja, katerega pomembnost sem pravkar dokazal. In če iščemo razlog za to brezbrižnost – kaj bomo našli? “Še bolj obžalovanja vreden pojav je, da nam strankarsko sovraštvo in notranji razdor ne dopuščata, da bi se ukvarjali z zunanjepolitičnimi vprašanji.”
Takoj po koncu druge svetovne vojne je bilo iz Makedonije v Srbijo prisiljenih emigrirati okoli 120.000 makedonskih Srbov, torej skoraj 10 % celotnega makedonskega prebivalstva.
V leskovaškem manevru pod poveljstvom polkovnika Šumadinca Ljubomira Milića (končal Vojaško akademijo, Višjo in Nižjo vojaško akademijo, plus vojaške šole – akademijo v Rusiji) so Šumadinci, Moravci in Timočani (njih 45K) drugega poziva porazili 500-600 tisoč Bolgarov. Bolgari so bili tako zmedeni in panični, da so se začeli umikati proti začetnim položajem.
