Seveda obstajajo tudi OK odnosi. Dejstvo pa je, da marsikdo vidi recimo poroko ali odločitev za skupno življenje kot “OK, imam partnerja, kljukica”. Zadeva je opravljena, to je to. ODnos se z leti raste in spreminja in potrebno ga je negovati, nadgrajevati, tako kot vsako drugo stvar. Tako kot hiša – ko jo enkrat postaviš nisi fertik z vse življenje ampak jo obnavljaš, popravljaš, po potrebi dograjuješ, spreminjaš. Odnos pa isto. Konkretno delo.
POmembno je, da razumeš delovanje partnerja. Ženske smo drugačne kot moški, to je dejstvo. Ampak če ženske poskušamo razumeti moške in če najdemo moškega, ki je pripravljen razumeti nas je to že velik korak k dobremu partnerskemu odnosu.
Če je osnovni namen odnosa OK potem odnos tudi traja. Če gresta oba partnerja v odnos z namenom da bo v drugem oseba, ki mu bo prijatelj, zaupnik, ljubimec itd do konca življenja potem na ta način tudi gradita odnos.
Marsikdaj je namen odnosa – otrok. Ja, takrat se kmalu po rojstvu odnosi pričnejo krhati.Namen je bil dosežen, partnerja pa ne vesta, kaj naj drug z drugim.
Odnosa, kjer ne bi nikdar zaškripalo, ni. Vsi doživljamo prepire, slabe dneve, saj smo ljudje. Ampak odnos zato še ni slab ali obsojen na propad. Tudi na dopustu ponavadi ne rečeš da je bil zanič, če je v štirinajstih dnevih kakšno popoldne deževalo.
Vsekakor ti svetujem pozitiven pogled. Če se ti zdi, da so vsi odnosi v tvoji bližini slabi – pa si zadaj za cilj, da boš ti drugačna.

Tale primerjava je pa huda…

ma seveda so še lepi odnosi, samo draga moja, ozri se, vidiš ta svet, pokvarjen počez še in još…in kdo živi v takem svetu, ja mi, torej??

Smo pa še ljudje, ki živimo in ne životarimo, ampak, da imaš tak odnos je treba garat, se pa splača, ker žvi se le enkrat!

Za odnose, pa naj bodo ti na delovnem mestu, med prijatelji ali pa v družini in nenazadnje partnerske – smo odgovorni sami!!

Včasih so veljali pregovori: Kakor si boš postlala, tako boš spala.
Iste vrste ptiči vkup letijo.
Vsaka rit pride na sekret.
Za vsako metlo se “štil” najde. 😉 ipd.

V odnosu, oz. iz odnosa lahko dobiš tisto, kar si vanj vložila. Med ljudmi v odnosih mora veljati zaupanje (obojestransko) in spoštovanje. Če tega ni, poskušaš delati na tem, da pride – če vidiš, da ni interesa in če se že na začetku izkaže, da ne bo šlo – s tako osebo se pač ne zapletamo, če se imamo radi.
In smo tam: kakšen sem jaz? Kaj mislim o sebi? Sem jaz lahko zvesta, poštena, odkrita? Sem se pripravljena v odnosu truditi, tudi, če bodo problemi, če bo treba stopiti za stopničko nižje, popustiti, kaj spremeniti, sprejeti, se prilagoditi? Bom znala braniti svoje interese? Bom zmogla biti še vedno JAZ, kljub partnerskemu odnosu? Bom lahko ostala samostojna, samozavestna oseba ob tem človeku?

Ker če ne cenimo sebe, če iščemo partnerja samo zato, da ne bomo sami, če v bistvu sami ne znamo živeti, če si (navadno ženske) želimo imeti otroke!! (dedca pa ne??), če….
..potem so težave, nezaupanje v ljudi in podobno.

Na splošno obsojati in se enostavno predati toku…v smislu, saj se vsi ločujejo, se bom pa še jaz, če ne bo šlo?!?! – to je dejansko “čredno” obnašanje.

Je pa tako, da “brez muje se še čevlja ne obuje” !

Da obstaja partnerstvo, družina, prijateljstvo (kateri koli odnos) brez problemov in težav – je nesmiselno fantaziranje. Da pa so odnosi obsojeni na propad in da se ne da problemov reševati s pogovorom in razumevanjem, trudom in LJUBEZNIJO – ja zakaj pa bi potem ljudje živeli? Ima sploh smisel?

Obstajajo odlični partnerski odnosi, seveda obstajajo. Le da taki ljudje, ki jih imajo – niso stokači in mile jere, ki ob vsakem nesporazumu in težavi pišejo na forum. Težave (odtijenost, razne občutke, ..) se rešuje med partnerji v odnosu! (isto je med otroci in starši, med sodelavci, med prijatelji!)

Srečno v življenju! Dobila boš to, kar si zaslužiš! (dobro razmisli o pomenu tega stavka, ker nič ni zastonj(brez truda) na tem svetu:))

ej, Monči, pa ti si danes carica, svaka ti čast, zelo lepo povedano, razumljivo in berljivo

Oprosti, a s tem se ne morem nikakor strinjati. Upam, da ni res. To se vam v dobrih zakonih dogaja? Noge dajete narazen tudi, ko vam ni? To je degradacija same sebe in mislim, da bi vsaj pri meni po tem šlo še samo navzdol. Silit v nekaj kar mi ni, si ne predstavljam oz. če že, je to potem povezano z veliiiiiiko količino slabe volje.[/quote]

Seveda ni res.

Kar pa se tiče slabega odnosa – mi smo imeli znance, kjer smo imeli občutek, da se zakonca videt ne moreta. Non-stop preklinjanje, pošiljanje v k, pizdenje. Res grozno za gledat. In se vprašaš, pismo, a si gresta tako na živce? In sta si res šla.

Potem se kakšni dve leti nismo videli in šok – bila sta kot golobčka. Na sveže zaljubljena, polna zgodb o tem, kaj sta počela in kaj še bosta. Otrok je zrasel, finančne zadeve so se popravile, našla sta skupen hobi, v katerem maksimalno uživata. In zdaj jaz zavidam njima, ker se mi zdi, da super živita. Ampak samo zato, ker sta se zavestno določila tako.

Ker velikokrat so tudi zunanji dejavniki tisti, ki vršijo pritisk na zvezo. Ne predstavljam si harmonije in družinske sreče, če ne veš, kje boš dobil denar za položnice.

Tako da zveze niso zacementirane – stvari se lahko spremenijo od danes na jutri – na boljše ali na slabše.

Evo, še ena, ki ima “staž” 21 let (15 let poročena na 6 let podlage), dva otroka (8,13).
Imamo se fajn, radi smo skupaj.
Seveda se je treba truditi za odnos, si vzeti čas. Čas tako hitro beži, nikoli ne pride nazaj.
Poročiti se, imeti otroke ima smisel le, če si to res želiš, ne zaradi pričakovanj drugih.
Vsak mora najti svoj smisel v življenju, ni nujno da je to družina, pes,..
Lep dan,

Če si sam živiš kot kralj in umreš kot pes,če pa se poročiš je stvar kontra.

Sicer pa zakaj bi bilo pa tebi lepše kot je nam poročenim;)?

Ne,ne sej ni tko hudo,včasih je treba potrpet,velikrat je pa tud lepo.Pa fajn je,če imaš vsaj včasih nekoga,da se nanj nasloniš!

Pa srečo pri izbiri ti želim!

Naj mi bo oproščeno, a vseh odgovorov na tvoje vprašanje nisem brala, ker jih je preveč. Tako da morda ti bom napisala kaj, kar je že bilo napisano.

Prvo kot prvo: meni osebno se odnos, ki je bil nekaj let dober, potem se je pa sfižil, ne zdi metanje časa in življenja stran. Če je bilo deset let v redu, potem pa ni več, je sicer hudo in obžalovanja vredno, vendar sem lahko vsaj vesela za tistih lepih deset let. Ne bom menda vse življenje sama, da se bom s tem zaščitila pred morebitno izgubo odnosa. Po tej isti logiki bi se lahko kar že danes ulegla v grob in umrla, ker itak nas smrt čaka na koncu vsakega življenja, pa zakaj bi se vmes sploh kaj prizadevali za karkoli.

Midva s partnerjem imava živ odnos, veliko se pogovarjava, ne zmerjava se in ne žaliva (kar na žalost pogosto slišim pri drugih parih), poskušava ravnati en z drugim s spoštovanjem. Imava precej problemov, tudi resničnih, ne samo namišljenih, in po najboljših močeh se z njimi ukvarjava. Skupaj sva že kar nekaj let. Najin odnos je včasih za enega ali za drugega ali pa kar za oba zelo naporen. Ker se trudiva. Ni pravljica in ni poezija. Je resnično življenje, ki terja dosti dela. Jaz menim, da je najin odnos zelo v redu in zelo živ. Imava se rada in lepo nama je skupaj, čeprav je dostikrat težko. Upam, da bova skupaj ‘za vedno’, a če bo odnos enkrat umrl, kljub vsemu trudu, če ljubezni več ne bo, bom zagotovo jaz prva, ki bom predlagala razhod. Zagotovo pa mi takrat ne bo žal za vsa ta lepa leta, ki sva jih in jih še bova preživela skupaj.

Všeč mi je, da si ugotovila česar nočeš, ker to je zelo pomembno, bolj kot si zdaj misliš. Sem prebrala vse odgovore in z večino se strinjam, ti bom pa povedala tudi nekaj, česar v odgovorih nisem našla. Če zanemarimo tiste skrajne veze, kjer je v družinah alkoholizem, varanje, pretepanje, žaljenje je velikokrat problem v vezah (zakonskih ali zunajzakonskih-isti šmorn) v tem, da ko ŽENSKE postanejo matere, jih ta vloga zna tako prevzet, da je to edina vloga, ki jo še igrajo in to je zeeeeeloooo moteče za partnerski odnos. Veliko je povdarjanja, tudi na nivoju strokovnjakov, da je nujno potrebno ločevati vloge v življenju, t.j. vlogo matere, žene, sodelavke…in tega se veliko žensk ne drži.

Kar se tiče tistega, da je na začetku najlepše. Večinoma je na začetku vse oh in sploh, seveda so izjeme. Če ciljaš na tiste metuljčke v trebuhu, zasanjanost, nasmeške na obrazu,…jaz ne bi rekla temu, da je takrat najlepše, ampak da je takrat najlažje, ker to ni ljubezen, ampak zatreskanost, ljubezen pa se iz tega razvije ali pa ne. In če se razvije je to tisto, kar je najlepše, če ne, pa je to tisto negativno, o čemer pišeš.

Ljubica zlata, garancije v življenju ni, odvisno je od nas samih in naših odločitev. In če smo že pri rekih si zapomni tudi tega. “Vsak je svoje sreče kovač.” In to prekleto drži.

Zakaj tega nisi našla? Ker si tega ženske ne priznamo. Vsaj na MON (pa tudi sicer po Sloveniji, no) je taka splošna klima. Najprej sem mati, potem doooolgo nič. To se vidi v večini postov, kjer kakšna mami poskuša študirat, iti v kino, uskladiti družino in službo… Bistvo odgovorov: najprej si mati, če želiš biti še kaj drugega si slab človek – napisano karikirano ampak itak vemo, kaj mislim, ne?

Dobro napisano, se strinjam.

Problem je predvsem v tem, da od partnerjev pričakujemo PREVEČ. Partner, ki ga čakamo, naj bi bil kot nek odrešenik, s katerim bo potem življenje idila. Take fantazije imamo vsi, če si jih priznamo ali ne.

Od partnerjev želimo nešteto vlog, ki pa jih niso zmožni niti dolžni igrati: hočemo, da nam je mož nadomestek fotra ali možu žena nadomestek mame, v odnose pridemo s celo družinsko prtljago in kompleksi, ki jih še nismo predelali in nezavedno pričakujemo, da nam jih bo partner pomagal rešit ali pa nam neke stiske odvzel, hočemo, da nam je partner najboljši prijatelj, hočemo, da je partner vitez na belem konju, ki zna pozdravit vsak problem, hočemo, da je partner navdih, hočemo zlivanje z njim…jasno, da odnosi ne vzdržijo!

Treba se je zavedat preproste resnice – EN človek NE MORE igrati vseh teh vlog. Problem, ki ga jaz dostikrat opazim pri ljudeh, je ta, da se ko pijanci plota držijo drug drugega, zlasti ženske. Tradicionalno so ženske kao tiste, ki naj bi bile bolj ‘doma’, moški pa ‘svobodni ptički’ – in večina parov potem tudi tako odigra te vloge. Žena doma čaka, on pa bluzi naokoli.

Potrebne so določene spremembe in sicer naj si kot prvo ženska najde še kak drug interes v življenju kot pa samo dom in otroke ali pa tudi samo partnerja. Težava ženske je v tem, da ji partner postane vir ljubezni, njenega lastnega navdiha in se hitro sprijazni z življenjem v senci. To je škodljivo tako zanjo kot zanj, ki se temu nezavedno začne umikat, ker ga duši. Ženske mislijo, da bojo s svojo predanostjo in požrtvovalnostjo si kupile in prislužile ljubezen, potem so pa razočarane, ko partner tega ‘ne ceni’ oz. je kvečjemu še bolj hladen in se umika.

Klasičen scenarij, težava je pa v bistvu zelo preprosta in temeljna: partner NE MORE nekoga odrešiti in mu zagotavljati izpolnitve NA VSEH NIVOJIH. Zagotavlja lahko neko izpolnitev na nekem nivoju, ne more pa biti ‘vrelec sreče’. To si moraš biti kar sam. Sam moraš svoje življenje izpolniti, najti delo, ki te veseli, hobi, ki te veseli, kaj ustvarjati, se razgledovati, biti zadovoljen sam v sebi – ne pa da pričakuješ, da ti bo partner prinesel vse to. Jasno da ne zdrži tega nihče.

Kot pravi pesmica: če sebe nimaš rad in če v sebi nisi zadovoljen, ti tega nihče drug ne more dati. Problem v partnerstvih je pa ravno v tem, da pričakujemo, da nam bo partner prinesel vse to, česar si ne znamo – pa bi si morali! – dati sami.