Prosim za kakšno besedo ali dve.

Hvala.

Moje razmišljanje na to temo pravi da ja – če imamo ustrezen odnos do vsega dogajanja in če razmišljamo v pravo smer.
S pravo smerjo mislim na analizo vzrokov ter posledic – in razumevanje vzročnih povezav s “trpljenjem”, ki človeka naučijo, kaj lahko počne drugače / bolje in se vsemu temu izogne – pri sebi in ostalih.

Če zaradi razmišljanja dobiš večji vpogled in razumevanje, pa tudi nekaj več strpnosti do možnih drugačnih pogledov – je to točno to; rast.

Rastemo, če trpljenja ni preveč oziroma če ni prehudo. Zmerno trpljenje daje človeku možnost, da razmisli, se prilagodi, najde ustrezne odzive v sebi. Veliko trpljenja pa tega ne omogoča in se pojavi travma. Travmo je pa težko predelati in se je znebiti.

Razmišljam … zdi se mi, da z življenjskimi preizkušnjami dobimo neko širino in večjo toleranco. Če te ne potegne zagrenjenost v svoj vrtinec, potem si samo nergaški pesimist, ki vsem preseda, trpljenje gor ali dol.

Predvsem na to ne smeš gledat v smislu, kako je življenje krivično. Življenje je, kakršno je, nekateri imajo mogoče res večjo srečo, nekateri pa je tudi niso sposobni videti.

Trpljenje ti predvsem spremeni perspektivo in prioritete.
Ce se iz tega kaj naučiš in razviješ obrambne mehanizme, pa še toliko bolje.

Dober zapis.

Pri meni se vleče ‘trpljenje’ z presledki dobro leto. Izčrpana sem. Postajam apatična in počasi mi zmanjkuje življenjske moči za obstoj. Na momente imam občutek kot, da sanjam. Težje že trezno presojam in gledam objektivno na dogajanje. Izhoda ne vidim na obzorju …

Odgovor na vprašanje; ja drži skozi trplenje res duhovno rastemo. Vendar je to odvisno od človeka. Zato ker polovica ali pa še več jih skozi trplenje rata slabših. To ponavadi velja za vodljive ljudi, ki sami nimajo individualnega čuta in se ničesar ne naučijo.

Obenem pa ratajo skozi trplenje slabši tudi nekateri, ki so trplenja imeli v otroštvu preveč obenem pa niso z nobene strani dobili pristnih človeških čustev, zato jih tudi sami ne znajo občutiti v večji meri ali pa jih celo nimajo. To so ludje z osebnostno motnjo, ki jim pravimo sociopati in psihopati.

Lahko rastemo, podobno kot so predhodniki napisali; naučimo se drugače gledati na določeno situacijo in si s tem omogočimo rast.

Lahko tudi ne, če tega ne znamo ali ne zmoremo.

Mnogokrat slišimo, da je trpljenje pogoj za duhovno rast, to pa ne drži. Modrosti življenja se lahko naučimo tudi drugače. Drži pa, da se takrat, ko nam je hudo, več stvari vprašamo in iščemo odgovore.

Nihče drug ne more rešiti tvoje situacije, lahko pa jo ti, ko se boš oprla na svoje potenciale in osebno moč. Poišči si svetovalca, ki ti bo znal jasno in razumljivo razložiti, kako lahko to storiš. Obstajajo tehnike, s katerimi se izvlečeš v parih tednih. Izogni se terapevtom, ki ti v štartu povedo, da bo trajalo leta in ti svetovali branje kupa različnih knjig (ki so vedno koristne, da ne bo pomote). Iz svoje izkušnje vem, da so situacije, v katerih te misel na dolgotrajno “predelovanje” samo še bolj dotolče, branja pa itak nisi sposoben. Iz svoje izkušnje vem tudi, da se da drugače.

Srečno.

trpljenje odpre oči

Seveda lahko, če trpljenju ne bežimo, se soočimo z njim, v smeri odpravljanja težav, na način, da ne škodimo sebi ali drugim. Ko dosežeš tako stopnjo, lahko govoriš iz SRCA, ne BOLEČINE . Js trenutno govorim (še) iz bolečine, imam še nekaj dela, tk da: gonite se vsi v 3pm! 😄😄😄😄😄😄

ne, nič duhovno ne rasteš. dobivaš samo izkušnje, skratka od bolečine nimaš nič razen škode za telo in duha in možgane. tisti, ki pravljičirajo o nekih duhoivnih rasteh pa reinkarnacijah so malo usekani, v bistvu se tolaćžijo s tem, ker ne bi prenesli realnosti, da tam gori nič ni, da je to življenje eno in edino in ko umreš je gotovo za vedno. a ni čudno da od milijard in milijard lmudi da ne rečem bilijonov trilijonov živih bitij, ki so umrla, še noben ni prišel nazaj povedat, kako je tam gori. ob vsej poplavi shizofrenikov pa psihotikov ki nas prepričujejo kkao je še drugo živelnje pa nebesa tam gori in sveti peter s ključem. a ti dejansko mkisliš, da te tam gori čaka en s ključem ki ti bo odprl vrata v nebesa, al pa muslimana, ki bo ubil nevernika, da gori čaka 100 devic da jih bo poonegavil. mislim, sasj ni čudno da je svet čist nor in da gre k hudiču.

sej po en stran imas prav, sam po drug pa tud nimas dokaza, da gor ni nic.

je pa tko, meni je enkrat teta, ki je umrla prisla v sanje povedat, da je na varnem in da je na drugi strani bolje.

zakaj misliš da je gori bolje. kaj pa če je gori slabše. kaj pa če tebi ni prišla teta nič povedat ampak gre zgolj za kemični odziv tvojihj  možganom na premlevanje situacije.

dokaza nimam da gori ni nič, ti moraš dokazat da je gori nekaj, ne jaz da gori ni nič.

kar te ne ubije, te spremeni.

Življenje je trpljenje. Vse, kar nas obdaja nas poskuša ubiti ali poškodovati do te mere, da ne predstavljamo več eksistenčne grožnje za druge oblike življenja.

Danes živimo udobno življenje. Bolj udobno, kakor so si naši predniki sploh znali predstavljati. Na razpolago nam je avtomobil, kolo, javni prevoz. Javne urbane površine so osvetljene. Doma nam teče hladna in topla voda, kadarkoli si to zaželimo. Pranje perila obsega vstavljanje le-tega v pralni stroj in pobiranje taistega čez nekaj ur iz stroja, že ocejenega. Hrano hranimo v hladilnih napravah, na dolgi rok v zmrzovalnih omarah. Itd.

Tako si nekaj milijard ljudi predstavlja raj, kot mi živimo naš vsakdan. A mi smo v ta raj spustili kačo, ki je razširila zamisel, da običajno življenje ni dobro. Da je treba biti nekaj posebnega, nekdo drug. In da so vsakemu izmed nas v zibelko položene možnosti, da more doseči vse… Predstavljajte si (tudi našo) frustracijo nekoga, ki bi lahko dosegel vse, živi pa običajno življenje.

Ni čudno, da so knjigarne polne knjig z nasveti, kako si pomagati v tem paradoksu prevelikih pričakovanj. Roko na srce… Prehod med uspešne, bogate, priviligirane, itd. ni danes nič bolj verjeten, kakor je bil vstop v francosko ali nemško plemstvo v srednjem veku.

In tako imamo v grobem dvoje vrste knjig. Ene nam odkrivajo recepte, kako doseči neverjetne rezultate na tem ali onem področju. In ob bok tem so postavljene one druge, ki se ukvarjajo s tem, kako izboljšati samopodobo. Kajti po zaporedju neuspehov, ki jim botruje branje prvih, postanejo nuja te druge, saj je občutek lastne vrednosti že precej načet.

Življenje je trpljenje. Nekaterim, redkim posameznikom uspe veliki met, ki dvigne raven udobja na neko novo raven. A za večino običajnih posameznikov je uspeh, če to trpljenje uspemo zadrževati na neki znosni ravni. In da nam to uspe, potrebujemo uvid, da je takšno življenje dovolj dobro.

@Desi

1. Zivljenje ne dojemam kot trpljenje, mislim, da je to odlocitev vsakega posameznika, bo trpel ali bo vesel, da je prezivel in zivi.

2. Tam do 40. mi je bilo samoumevno, da koristim vse ugodnosti napredka civilitacije, zdaj proti 50im se pa zelo velikokrat ujamem, da recimo, ko kresnem steker, sem hvalezna, da se prizge luc. Ravno danes sem zacutila hvaleznost ob kuhinjskem koritu, da pritece voda in to toola! Ma, ni to nekaj, o cemer bi razmisljala in meditirala ali kaj vem kaj, to je samo en monemnt hvaleznosti, ki ga dozivim skoraj vsak dan ob nekih povsem obicajnih stvareh.

3. Mislim, da je vsem nam vse polozeno v zibelko, kaj bomo vzeli, je pa odvisno od nas samih in seveda od okolja in vseh ostalih vplivov. Vsak naredi tako, kot misli, da je zanj najbolje in kakor najbolje zna. Zakaj bi se zato frustriral? Ce izhajam iz sebe, zivim podpivrecno zivljenje, a imela sem super predispozicije za velike uspehe tako na spirtnem kot znanstvenem podrocju, ki jih nisem izkoristila niti malo. Ce bi jih, bi bilo moje zivljenje sigurno drugacno, mogoce bi bila tudi jaz bolj zadovoljna, ampak sebi sem dala tocno tisto, kar sem si bila pripravljena dati in temu primerno zivim in sem zadovoljna.

4. Eh, knjige… Mogoce se en dan res spravim napisat knjigo o zivljenju, kar sigurno ne bo nobena uspesnica, a morda bo le pomagala tistim nekaj ljudem, ki jo bodo prebrali, da bodo zadovoljni sami s sabo. Sem prebrala kar nekaj teh knjig, iz firbca, niti v eni nisem zasledila cistih zdravih kmeckih naukov in pogledov na zivljenje! Sem pa mnenja, da bi bilo treba marsikaterega avtorja zapreti in obtoziti za genocid nad umom in psiho bralcev!

5. Spet, zivljenje ni trpljenje!

Poznam ogromno ljudi, tudi bogatih in nekaj nesramno bogatih, spoznala sem en kup zvezd in zvezdic, na sreco ze kar zgodaj v zivljenju, da sem si o njih ustvarila sliko, da so samo ljudje, tako kot ti in jaz in nic drugacni.

Nekaterim je denar res olajsal zivljenje, nekaterim otezil, a nekje v temeljih, imajo vsi ti ljudje enake skrbi, kot jih imamo mi in cisto enaka veselja kot vsi ostali. Ko se druzis z njimi, ugotovis, da je pomembno le kaj dobrega pojesti, kaj dobrega popiti in se najbolj preprosto zabavati v druzbi tebi dragih oseb. Vse ostalo je nepomembno.

Res dobro napisano tudi po mojem razmišljanju na to temo. Le še tvojemu nicku “vse je enostavno” dodam svoj pogled – “Vse je dobro”. Ta misel mi preleti možgane pogosto, ko samo pogledam okrog sebe in se ne fokusiram na kaj konkretnega, temveč pogledam celoto.
Če si kdo želi lepši dan – priporočam. Pojdi na sprehod, poglej okrog sebe kje v naravi – ali pa tudi v mestu in zaznaj, da je vse OK.

skratka imaš polno rit in kaj hudega se ti v življenju še ni zgodilo, za razliko od keterga drugega človeka ki je oizusil strašne stvari. ko se boš plazila lačna nekje po afriški puščavi kost pa koža, če bi se to zgodilo kot recimo afriških lačnim otrokom, zagotovo ne boš pisala takih kozlarij. sita si, vsega imaš pšoolno rit, nič ti ne manjka, pol pa pošećčš takele pravljice

Potem podpišem. Pravljice. Mama, ki izgubi otroka, pač ne more to vzet, kot vse je dobro. Ni. Življenje ni potica, je veliko bolečine, ni pravice in odgovorov na vse.

LeiLei ima dober odgovor.

Sem mnenja, da rastemo skozi, ne samo skozi trpljenje. Mislim, da vem kaj misliš. Čeprav se ti težko godi, poskusi iz trenutne situacije izvleči najboljše zate, če se le da. Poskusi črpati moč iz tega, da veš, da zmoreš. Pohvali se, kadar ti nekaj uspe. Oziraj se po svetlobi okrog sebe. Tudi to daje moč. Naj prevlada nad trpljenjem. Ozavesti to. Pogovarjaj se s seboj. Je pa odvisno, kaj je vzrok trpljenja. Če nimaš veliko vpliva na to, kar trpljenje povzroča, je treba poiskati kako ga zaobiti ali vsaj tisto, kar ga blaži. In najti še kaj drugega kot trpljenje. Npr. zadovoljstvo v majhnih stvareh in preusmeriti misli na te stvari. Za rast potrebujemo vse to.

In tudi mama, ki izgubi otroka, se zna se vedno smejat…

Ko pride pravo trpljenje so tudi najbolj enostavne, stvari sila težke. Potrebno je veliko moči in modrosti, ravno to pa nam pomaga se razvijti in rasti. To je zame duhovna rast, da si na mestu, ko veš, da moraš stvari sprejeti, kot so, ker jih ne moreš spremeniti, v to vložiš vso vedenje in moč in ne obupaš. Da pa sprejmeš stvari, kot ti jih je vesolje ponudilo, pa ne pomeni, da je vse dobro, najmanj pa to, da je enostavno. Idesi omenja udobje, ravno to nas hkrati tudi onesrečuje. Ves čas hrepenimo in se borimo za umetno udobje in živimo s strahom izgubiti ga. Življenje je trpljenje. Kdor lahko vse pozdravi s “pa kaj” je že pozabil, kako zna boleti.

bom kar tukaj vprašala.

nekaj se dogaja z menoj, pa ne vem kaj?

ne prenesem več zvokov/ hrupa, močnih vonjev in ljudi okrog sebe. vse to mi povzroča slabost. želim si samo še mir in tišino … da sem sama. prisotnost kogarkoli me moti in utruja. čuden občutek kot da me nihče ne razume …

Večina vas klati take neumnost, da glava peče. Ja, če imaš polno rit vsega, potem verjamem, da lahko blebečeš kako trpljenje pomeni duhovno rast.

Pa, da ne boste samo klobasali par stvari v razmislek:

si zlomiš vrat, postaneš tetraplegik, fenomanlan duhovna rast za monovce.

Imaš hudo prometno nesrečo, te komaj skupaj sestavijo ,sešijejo, super duhovna rast, a ne ?

Imaš možgasnko kap, postaneš invalid, ki se mora naučiti hoditi, jesti, opraviti potrebo na WC… super za duhovno rast a ne?

Fenomalno za duhovno rast je tudi hude bolezni, smrti bližnjih, a ne da?

Da ne omenjam ljudi, ki živijo na vojnih območjih. Kjer je povsem normalno, da posiljujejo že male deklice pa male otroke učijo druge ljudi ubijat.

Ali pa preprosto tam, kjer imajo pač običaj, da punčke obrežejo. Fenomalno za duhovno rast a ne?

Samo ne vem, ko tako pametujete o duhovni rasti na podlagi trpljenja, vsi radi tiščite riti na toplem, udobnem, varnem? Da lahko neumnosti klatite kako super je trpljenje, ker potem sledi duhovna rast?

V osnovi imaš prav, a naj te malce popravim. – Ne rastemo skozi – .

Še ena neresnica, ki nam jo servirajo na pladnju in sicer: “Starejši so modrejši.” To nikakor ne drži.

Večina ljudi se samo STARA in ni nič modrejša. Žal. Nekateri prenehajo “rasti” pri 20 ih. In pri 80 ne razmišljajo zrelo in modro, samo stari in betežni so.