Ena zgoraj je omenila, da duhovno rastes takrat, ko se zamislis sam nad seboj in v slabih casih se znajo nekateri ljudje poglobiti vase, takrat rastejo.

Vecino ljudi pa v slabih casih preplavi strah in strah je tisti, ki nas popolnoma ohromi, da ne vidimo nicesar drugega, kot le ta strah in zivljenje se spreobrne v en sam boj za prezivetje, tu pa res ni nicesar kot le strah in trpljenje.

Res zivimo v casu udobja, vecina ljudi se je sprostila in ne misli na nic. Ni me strah, da mi bo kdo kaj vzel, ni me strah financne krize, ki prihaja, oa naj bo se tako huda, se bomo ze prilagodili, edini strah imam pred vojno, pa tudi vojne so ljudje preziveli…

In vendar ljudje prezivijo tudi prometne nesrece, vojne, mozganske kapi, take in drugacne izgube…

Razlika je edino v tem, kako bo kdo reagiral, nekdo isce resitve, drugi se preda…

Ob omembi takih katastrof se vedno spomnim Nicka Vujicica. Marsikdo bi se predal, on pa je iz tega, kar mu je bilo dano, potegnil najvec, kar lahko. Definitivno nima lahkega zivljenja, a zivi in tudi smejati se zna. Torej, ce on zmore, zakaj ne bi zmogel se kdo drug?

Resno. Trenutno sem sicer v lepem položaju, ker pa sem okusil grenkobo, me je strah novega udarca, ker se zdaj zavedam, da dokler živim, sem izpostavljen. Me kdo razume?

Se strinjam z uporabnico vse je enostavno. Moč uma. Ogromno ljudi sem spoznal, ki so zelo trpeli ali pa še in so eni najmočnejih bitij, ki jih imam čast poznati. Sprejeli so svojo usodo iz nje vlečejo maksimum in še znajo ceniti tisto malo kar imajo. Osrečujejo jih malenkosti, med tem, ko smo v večini polnih riti, imamo vse, ne cenimo tega, nismo srečni. To je duhovna rast. Imeti v glavi gumbe prav vklopljene, da lahko iz lastne nesreče ustvariš srečo, vse ostalo je nesprejemanje, beg, zanikanje itd. Ena je zelo lepo napisala. Eni govorijo it srca, večina pa iz bolečine. Hvala za ta zapis.

Ne. Bedarija.

Vse je odvisno od osebe same.Ne mi srati z duhovnostjo!  Ali se preda ob vseh tagedijah in nesrečah,ali živi dalje.

Dobro in če se odloči živeti dalje, se kaj spremeni v njenem umu? Notranje se okrepi? Samo vprašam…

Ljudje smo duhovna bitja. Od nas samih, kdo smo mi? Kaj nas določa? Kako neumen zapis. Koliko si star/a? Malo argumetiraj svojo izjavo. Pametuješ tam, kjer še nimaš raziščeno.

Pojma nimam kdo je ta, ki ga omenjaš.

A vendar, če smatraš, da trpljenje pomeni duhovno rast, skoči v prepad, pazi, da se ne ubiješ. Najbolje je, da postaneš tetraplegik ali pa vsaj paraplegik, trpljenje zagotovljeno. PO tvoje pa tudi duhovna rast.

Aja, pa ker rit sigurno tiščiš na toplem, varnem, denarja ti verjetno ne manjka. Ti predlagam, da svoje stanovanje, imetje odstopiš tistim, ki trpijo lakoto, pomanjkanje, bolezni. Oni bodo pa tebi prijazno odstopili trpljenje, da boš lahko duhovno rastla.

Aja, normalnim ljudem je jasno, ta trpljenje pusti na telesu in duši hude brazgotine.

Razne poškodbe na oslabijo, z leti se to vse sešteva in ja, telo si zapomni operacije, zlome, zvine, natege, natrge… telesno trpeljnje se sešteva.

Tudi duševno trpljenje pusti ogromne rane na duši.

Nikoli pa mi ne bo jasno zakaj tepci, ki mislite, da trpljnje prinaša duhovno rast, sami svojo rit skrivate na varnem, toplem , udobnem? IN zakaj jamrate, če si zlomite roko, če vam bližnji umre, če se vam zgodi kaka druga nesreča? Pa saj nesreče vam prinašajo duhovno rast?

Mon je očitno zbor bebcev.

Aha… kaj pa če smo tisti, ki tako mislimo, že opravili s svojim kupom takšnih in podobnih sranj, ki jih nekateri imenujejo trpljenje?

Te možnosti ni?

Če si že doživel trpljenje. Recimo, če je bilo to telesno, je to trpljenje naredilo škodo tvojemu telesu. Tvojemu telesu bi bilo sedaj bolje (sploh pa na starost), če tiste poškodbe, bolezni, operacije, karkoli pač je že bilo, ne bi bilo. Vse to je pustilo posledice na tvojem telesu.

Če je šlo za duševno trpljenje, je ravno tako pustilo rane na duši.

Pa seveda duševno trpljenje pusti tudi posledice na telesu, ne samo na duši.

In obratno. Telesno trpljenje tudi pusti posledice na duši.

Iz trpljenja se sicer marsikaj naučimo. Ampak vsak pameten človek se trpljenju izogiba. Edino monovci pa fantazirajo kako trpljenje prinaša duhovno rast. Pač sranje s polno ritjo, drugega ne morem reči.

Me pa zanima kako bi vam bilo všeč (leti na tiste, ki blebetate, da trpljenje prinaša duhovno rast), če vam nekdo umre ali pa, če postanete invalid, nekdo vam telebani, da je vaše trpljenje itak super, ker sicer si paraplegik, ampak duhovna rast pa leti v višave.

Pa seveda, kdor kar naprej čepi na monu, res nikakor ni na visoki duhovni ravni.

Nekdo, ki ima vse pospravljeno po glavi, pač ne visi tu gor. Je pa tole odličen poligon, da se lahko ljudje sami o sebi fantazirajo kako so na visoki duhovni rasti pa kako so pametni pa razgledani pa oh in sploh. AMpak kdor je oh in sploh ne bo visel na tako zanič formu kot je tole :).

To je predvsem izgovor onih, ki uživajo v trpinčenju drugih in izgovor trpinčenih, da se trpljenju ne upro.
Pač moje skromno mnenje.

@neumnostiklatite

Ti šprintaš na kratke proge? Tvoje mišljenje je logično, ni pa pravilno, ker so zaključki povsem preveč zaletavi in hudo prehitri. Trpljenja si nihče ne želi, je pa to nujen element naše šole učenja, kar priznavaš tudi ti. Največ se naučimo iz lastnih šol, nekaj malega iz izkušenj drugih. Seveda, vojni begunci itd. so ekstremi in tega ni malo. Daleč od tega. Govorimo o bolj fokusirani zadevi. Se skozi bolečo izkušnjo razvijamo? Seveda, če gremo z dvignjeno glavo dalje, če to uspemo, rezultat tega je lekcija, sprememba dojemanja, mišljena, ko si zlomiš roko uvidiš, da zlomljen noht ni največa možna težava, spremeniš svoje reakcije, vnos težnosti na dogodke se spremeni, mogoče  bolj ceniš tisto kar prej nisi, preprosto lepo besedo, nasmeh, vse to pa je del rasti. Skoz omenjaš primer invalida, krasen primer. V študijskem času, sem živela v rožni dolini v študentu 5. Posebnost petke je prilagoditev za nastanitev invalidov. Nekaj sem jih spoznala, krasni srčni, nasmejani, , močni ljudje. Zame duhovno zelo zreli. Bogati srčno, ker so uspeli doseči stopnjo, da ne objokujejo nekaj, kar jim ni dano, sprejmajo krutost, ki jo živijo, ne postavljajo več milion zakajev, ker vedo, da trenutno ni odgovorov in s tem so pomirjeni, ker se zavedajo, da se ne bo nič spremenilo, če so vsak dan jezni, ne, poleg tega vedo, da bi s tem dovolili, da se jim vzame še tisto nekaj, kar jim ostaja. S svojo voljo, močjo, širijo dobro energijo med družino, ostale ljudi. Dokler si samo jezen, škodiš najbolj samemu sebi in najbližjim. Seveda svet je grdo krut, preden gremo še globje, npr. pedofilija, pomembno je, da v primeru druge priložnosti, le te ne zapraviš, ker te je trpljenje pripravilo do tega. Tak človek je duhovno zrel in meni za vzgled. Sprenevedanje, da poleg fizičnega, druge oblike ni, pa je ob vsej znanosti….. Absurd.

Tvoje mnenje je krasen izgovor za lenobo:)

Ne gre za to, da se namenoma človek izpostavlja trpljenju, gre za to, da te slabe stvari v življenju zadanejo, pa če hočeš ali ne in nekateri jih preživijo, drugi podležejo.

Paraplegik lahko živi polno življenje ali pa životari – to je edina razlika.

Ojej, a hočete eni res postaviti rekord v neumnosti?

Pedofilija, invalidnost za duhovno rast?

Pa ste eni res tako nori, da mislite, da bi zlorabljeni otroci živeli slabše, če ne bi bili bili zlorabljeni? Res mislite, da živijo bolje, ker so bili zlorabljeni?

Res mislite, da so invalidi blaženi, ker so invalidi? Le zakaj si vsak bolan, invaliden človek želi predvsem zdravja?

Ja, in že zlomljena roka pusti negativne posledice.

Eni res serjete s polno ritjo. Blebetate take neumnosti, da glava peče. Sami pa svojo rit tiščite na varnem. In, če dvakrat kihnete, že skoči kdo k vam in vasam odnaša rit, da lahko duhovno rastete.

Trpljenje povzroča škodo telesu in duši. BEbci pa trdijo, da je to duhovna rast. NOrmalen človek pa, če bo kaj takega zinil.

Seveda pa o duhovni rasti invalidov razpravljajo zdravi ljudje. Pa o duhovni rasti zlorabljenih otrok razpravljajo ljudje, ki so imeli srečno otroštvo.

nikakor

se popolnoma strinjam…

take izjave so neumnosti… jaz bi rekla da pridejo iz ust neempatičnih ljudi, ki bi znali bog ne daj tudi sami bolečino in trpljenje komu povzročati (in ga potem tako opravičevati) ali pa ga ljubosumno privoščijo komu…

moje mnenje je – nihče ni na svetu zato, da bi trpel.

Sama trdim prej obratno – ljudimo se kot nepopisan list – in izkušnje trpljenja sploh ljudi v otroštvu nemalokrat dajejo tem otrokom napačne vzorce, ki jih znajo potem sami ponavljati – torej postanejo ujetniki trpljenja in napačnih vzorcev, ki jih nič krivi dobijo…

Znano je, da otrok, ki raste v ljubeči in varni družini, ki ve,da ima oporo doma, nekoga, kamor se lahko zateče po objem, pomoč v stiski, bo prej razvil zdravo samostojno osebnost, z zdravimi ljubečimi in spoštljivimi vrednotami, ki jizh bo prenašal naprej.

ranjena oseba – če ni sposobna sama s samozavedanjem kasneje tega pozdraviti in odpraviti, to povzroča naprej drugim in prenaša to naprej…

zato ne – trpljenje ne daje duhovne rasti, trpljenje uničuje tistega , ki mu je povzročeno in še okolico.

Vsekakor se strinjam.

Eno je, če nas kdaj pa kdaj kdo ozmerja ali pa, če dobimo par bušk tu in tam. Take stvari res niso neka katastrofa. Tudi, če nas mož/žena prevara se ne bo svet podrl.

AMpak neke zlorabe (tu imam v mislih predvsem zlorabe otrok pa tudi odraslih, če so nemočni, recimo invalidi ali pa ostareli so tudi večkrat žrtve pa tudi posilstva odraslih žensk), hude bolezni, poškodbe, invalidnost  – to pa naredi ogromno škodo na duši in telesu.

Kdor to preživi in najde svojo srečo v življenju, je heroj!

Se ti ne zdi, da je tak človek duhovno zrastel?

Jaz mislim, da ti ljudje prerastejo sami sebe in zame so heroji!

Pa česa ti ne razumeš?

Življenje teh ljudi bi bilo boljše, če ne bi bili zlorabljeni/bolani/poškodovani/invalidni. Te stvari so jim življenje poslabšale.

Lahko pa si poskušaš predstavljati sebe recimo, da si obnemogla, ne moreš sama na WC, si v plenicah, odvisna od drugih, da te rešijo lastnih iztrebkov, da te nahranijo… zraven pa si povsem normalna v glavi. (Situacija, ki lahko doleti vsakega od nas po recimo kaki nesreči, kapi). Si lahko predstavljaš, da si srečna, ko ležiš v lastnem dreku in čakaš, da se te kdo usmili?

“neumnosti klatite” – pišeš oz trdiš nekonsistentne neumnosti, ki jih ne trdim(o).

Ni trditev, da so slabe stvari oz dogodki dobri – pač pa da lahko skupaj s slabim dajo tudi dobro, in če gre za človeka s primernim odnosom, je lahko dobrega v slabi stvari precej. Slabi dogodki dajo izjemno motivacijo – nekaterim. Drugim pa izjemno zamorijo.
Tudi enak dogodek, lahko na dva različna človeka vpliva z obema skrajnostima. V takem primeru je razlika samo v karakterju (odnosu in volji). Enega pokoplje, drugi se dvigne iz tega pametnejši, z večjim razumevanjem in vpogledom.
Kaj je torej to kar opisujem?

In pišeš da ne poznaš Nicka Vujičiča. Poišči ga na Googlu pa povej potem.
Priporočam tudi v branje Viktorja Frankla, ki je bil en redkih preživelih v nacističnem koncentracijskem taborišču. To tudi ni bil hec, niti približno.

ja je heroj, vsa cast takemu ce lahko gre cez to, ce zmore toliko moči in se vseeno najde smisel in sreco v zivljenju…

ampak…. pazi ampak!!!

To njegovo trpljenje NI NUJEN POGOJ za sreco v zivljenju.. srecen in s polnim smislom je lahko tudi brez tega tragicnega grozljivega dogodka….

srecen je lahko clovek, ki mu je v veselje raziskovanje  vesolja in se mu uresnucijo sanje, da pride do zaposlitve v nasi… srečen lahko clovek, ki cuti svoje poslanstvo v pomoci ljudem in postane vrhunski zdravnik, ki resuje zivljenja, srecen je lahko clovek, ki si zeli srecne in trdne ljubece druzine, partnerstva in se mu to zgodi in je srecen… nic od tega ne vkljucuje nujno potrebnega trpljenja prej…

Ima li nepravednijeg od onoga koji o Allahu govori laži ili ne priznaje dokaze Njegove? Nepravedni zaista neće uspjeti!

A oni koji dokaze Naše poriču gluhi su i nijemi, u tminama su. Onoga koga hoće – Allah ostavlja u zabludi, a onoga koga hoće – na Pravi put izvodi.

pač ta Vujićić služi s svojo invalidnostjo in pač propagira neko kvazi veselje.

v resnici pa so taki ljudje običajno do konca zagrenjeni, jezni na vse svet in jih v glavnem poganja to, da se večini smilijo in na ta račun veliko dobijo.