Stara sem 30, živim doma, sem samska, brez izpita za avto in brez redne zaposlitve.

Pri svojih 30. še počutim kot da sem še otrok, saj sem bila še komaj 10 let nazaj v zadnjem letniku srednje šole in komaj 15 let nazaj v 9. razredu osnovne šole.

Pod prisilo tastare se psihiatrično “zdravim” (in to že v tretje – v drugo sem opustila zdravljenje) in jemljem psihiatrična zdravila, a kaj, ko ne pomagajo kaj dosti.

Pri 22. sem morala iz psihiatrije prisilno za 4 mesece iti v stanovanjsko skupino, kjer pa bi me “strokovne” delavke lahko doživljenjsko strpale v socialno-varstveni zavod, če tam ne bi bila pridna ali če nebi redno jemala tablet.

Doma so zaradi “izpadov” (kar to sploh niso bili) že sedemkrat zaradi ničesar zoper mene klicali policijo.

Pred 3,5 leti si je tastara zamislila pogodbo, kako se bom vedla doma – da se ne bom več prepirala, da ne bom več grozila, razbijala, uničevala lastnine …

Doma se samo pretvarjam, saj bi se še zmeraj morala vesti tako kot prej.

Poleg tega že 11 let takole dojemam realnost:

– počutim se kot duh oz. kot da ne obstajam, ker se ne morem videti od zunaj,

– ljudi dojemam za neskončno majhne lutke proti vsem drevesom in stavbam, proti vsem goram,

– predstavljam si, da bi morali biti vsi ljudje visoki tisoče metrov v višino kot gore zato, da bi se nas videlo desetine kilometrov daleč proč,

– po celem telesu bi morala imeti nedoločeno število oči in ust oz. nedoločeno število obrazov in glav, da bi tako moja zavest obstajala po celem telesu,

– ljudi, ki se vlačijo po tujini, dojemam za nadljudi (še posebej pa tiste, ki letijo)…

Kaj naj storim? Kdo me bo preživljal?

Kaj naj storim? Kdo me bo preživljal? 

Brez bojazni. Kot do zdaj te bomo še naprej preživljali mi, davkoplačevalci, saj nekaj neprilagojenih, osebnostno motenih parazitov in norcev ni tako hud problem kot celoten javni sektor, predvsem pa javna uprava z celotno  vlado vred. Poglej kako lepo poleg prej naštetih na naš račun živijo cigoti, alkiči, đankiji, arestanti in še malo morje njih.