Ali so vam dnevi popolnoma enaki ostalim, se vsaj delček potrudite, da bi bili boljši do bljižnih, se morda sploh želite spraviti s tistimi, ki bi jih morali imeti najraje?

Ali preprosto živite iz dneva v dan, samo da minejo?

Glede na teme in energijo pri pogovorih imam občutek, da vsi živite in ne veste zakaj?

Primož

Kljub temu, da mi gre trenutno vecina stvari narobe… in to res zivljenjskih…

ja, naredim kako dobro stvar. Si vzamem cas. Ni hudic da se bo to enkrat obrestovalo. Sicer pa so poleg tistih, ki tolcejo po vsem in vseh, na tem forumu tudi taksne, za katere sem že kdaj naredila kaj dobrega.

Tanja

Primož, odlični vprašanji. No, tretje pa je retorično.

Potrudim se, da vsak dan naredim nekaj dobrega, pa če je to še takšna malenkost kot to, da npr. vedno naklonim pozdrav in nasmeh, ter pogledam v oči, blagajničarko v lokalnem supermarketu ali pobožam moža, ko se pozno ponoči priklati v posteljo.

To pa zato, ker vem, da se dobro vedno povrne z dobrim.

Po številu odgovorov je veliko jasno…

Trudimo se, če ne znese nič drugega, pa ena kratka molitev ob svečkah na venčku za vse tiste, ki jo potrebujejo, pa zanje nihče ne moli.

Jaz se trudim vsak dan za kaj dobrega. Petek in svetek. Pa karkoli že to “dobro” je. Včasih so majhne stvari, včasih malo večje, vse pa narejene z veseljem in z željo po tem, da bo nekomu nekaj boljše, lažje, ali pa vsaj da bo za koga dan malo manj čemeren.
In kot je pred mano rekla Zlatolaska – dobro se povrne z dobrim. Jaz v to verjamem, ker vidim, da je res. Pa tako malo je treba včasih…

Za to, da naredimo kaj dobrega ne rabimo decembrske dni, pa Miklavzeve, novoletno evforicne in se kaksne. So sami ti dnevi namenjeni spravam, biti dober bliznjim in podobno?

Saj ne recem, da tile dnevi niso ok, celo nasprotno, prav je, da so taksni, carobni. Vendar bi bilo edino prav, ko bi vsak dan bil clovek dober do tistih, ki si to zasluzijo in vsak dan namenil vse dobrega svojim bliznjim.

Jaz za to ne potrebujem decembrskih dni. In verjamem, da nisem edini.

Ocka

Dobra vprasanja.

Se trudim, da vsak dan naredim kaj dobrega za domace in bljizne.In za tiste,ki so mi pri srcu,kot prijatelji,s katerimi se lahko pogovorim in izjocem na njihovi rami.

Upam,da sem tudi kaksne neznani osebi naredila kaj dobrega,ceprav samo virtualno.

Se zelo strinjam s prvim delom, Očka. Z drugim malo manj, ker je včasih za dušo tako zelo potrebno naredit nekaj dobrega nekomu, ki si ni “zaslužil”. Zagotovo bi si pa naši najbližji večkrat zaslužili nekaj naše dobrote.

Jaz pa potrebujem decembrske dni. Pa ne zato, ker med letom ne bi nikoli pomislila na koga drugega. Enostavno zato, ker imam rada praznike, pa spet ne tiste zunanje bleščavosti, pač pa tisto tiho, notranje praznovanje, čas, ki te enostavno naredi malce boljšega, če mu le pustiš do sebe. Čas, ko te celo naša materialistična družba spomni na dom in na družino, na to, da so tam tvoje korenine. In ti nakloni dela in obveznosti prepoln dan za to, da se lahko malce ustaviš.

Pa nenazadnje ga imam rada tudi zato, ker se je moj sin rodil na rojstni dan Božjega sina. Tudi zato imam še raje decemberske dni.

Primož,

mene pa zanima, zakaj si zadnje čase tako našpičen ?

Poskušam, vsak dan.

Mnogo mi pomeni, če komu prikličem nasmeh na obraz, če vidim, da je nekomu odleglo…

Moral bi biti doma z družino, pa se ubadam s Sizifovem delom. Nekja bi rad spremenil pri ljudeh, ampak vse drugo je lažje narediti, samo ljudi spremeniti.

In kot mi pravijo nekateri, obupati pa ne smem. Ampak jaz se sprašujem le zakaj mi je tega treba. Prazniki so, jaz imam pa še več dela. Saj vem, rekli boste pa pojdi domov! In ko jutri ne bi nič delalo, bi pa spet rekli kaj drugega.

Žal je že tako, da nikoli ne vemo, zakaj je nekaj dobro.

Primož

Veš kako je to – eni se razdajamo, ampak to je naša duševna hrana.
Meni ni težko, res gre včasih do plafona, ampak ker veš, da delaš dobro delo, to še vedno počneš.

Ne trudi se spreminjati ljudi. Preveč energije boš porabil za to. Žal.

Kaja,

a moram spremeniti sebe?

Primož

Neeeee, ker bo potem še eden, ki mu je mar, manj na svetu 🙂

Spreminjat drugih se ne da. Lahko jim samo pomagaš v njihovih lastnih prizadevanjih po spremembi.

Sama sicer ne dam kaj dosti na praznike, bolj me premaknejo dogodki. Zdaj imamo v družini hudega bolnika, in to mi je precej spremenilo pogled na življenje, na soljudi, na bistveno in nebistveno. Dan je postal prekratek za vse. Tako mi je letošnji december predvsem prinesel možnost, da se naučim odločiti za bistveno. In seveda priložnost, da nekomu olajšam življenje po svojih močeh.

Primož!

Tudi jaz sem imela obdobje, ko sem želela spremeniti (nekatere) ljudi.
Vendar sem bila na koncu zelo, zelo utrujena, tisti so pa živeli svoje življenje naprej.
In tako sem prišla do zaključka, da je najbolje pustiti vsakomur, naj živi in dela tako, kot se njemu zdi prav in da je največ, kar lahko storim zanj/o to, da spoštujem njegovo/njeno odločitev.
Ker če so oni srečni, da živijo tako kot živijo in če so srečni in se imajo radi takšni kot so, potem sem tudi jaz srečna in jim to srečo od srca privoščim.

Mislim, da je to največ kar lahko storim za kogarkoli – to je odgovor na tvoje prvo, drugo in tretje vprašanje.

In ko me prime, da bi komu hotela spet karkoli “prinesti na pladnju ali mu spremeniti pogled na svet”, se spomnim Don Kihota …..

Nataša

Men so dnevi popolnoma enaki ostalim, delam pa v bistvu celo leto na tem, da bi razveseljeval druge.
Dobim pa bore malo nazaj.

Je pa na splošno tako, da smo raje dobri do tujcev kot do najožjih ljudi v krogu družine

Nataša, iz ust si mi vzela.

Sama se trudim delati dobro vse dni v letu, ti decemberski praznični dnevi niso glede tega nič kaj posebnega.

“Spraviti” bi se morala v bistvu le z eno osebo, ki naj bi mi bila poleg moža in otrok najbližje, vendar se ne morem, pa če se še tako trudim… Poleg tega me ni naučila izkazovati čustev, tako da se moram zahvaliti svojemu zlatemu možu, da sem se vsaj malo začela odpirati pred svetom. Morda bom tako kdaj uspela razčistiti tudi z njo… Pa naj bo december ali ne..

Mislim, da ni človeka, ki bi ga kdaj pa kdaj ne ujela monotonost.
Do nikogar ne gojim nobenih zamer, živim tako, kot mi narekuje moja vest. Rada imam vse in vsakogar okoli sebe. Ene bolj, druge malo manj:).

Živim iz dneva v dan, včasih se ozrem še malo naprej, občasno tudi nazaj.
In da, dnevi minevajo, časa se pač ne da ustavit.

Živim, prav dobro vem zakaj in za koga:).

Na teme na forumih vpliva luna:). Nismo vsak dan dobre volje, včasih nam popustijo filtri, znesemo pa se nad nedolžnimi. Primož, ne spreminjaj nas, takšni smo, čisto človeški. Nič ni narobe z nami.

Srečnga pa zdravga tudi tebi:))),

Bacilka.

Primož,
drugih ljudi ne moreš spremeniti. Odrasli ljudje se spreminjamo sami, včasih prostovoljno, včasih po sili razmer. Tu je na delu učenje. Ti bom kar en citat iz moje diplomske prekopirala:

Uradna in strokovna definicija učenja se glasi: »Učenje je vsaka sprememba v vedenju, informiranosti, znanju, razumevanju, stališčih, spretnostih ali zmožnostih, ki je trajna in ki je ne moremo pripisati fizični rasti ali razvoju podedovanih vedenjskih vzorcev.« (Marentič Požarnik, 2000, str. 10)

Sodobno pojmovanje znanja (Boud v Razdevšek Pučko, 1997, str. 131) ne pojmuje kakor nekaj neosebnega, neodvisnega, izven učenca samega, pač pa je znanje učenčev dialog s stvarnostjo (z učiteljem), je osebna in socialna konstrukcija, nastaja na podlagi osebne izkušnje in njene interpretacije.

Pa zdaj premisli, koliko ljudi (nas, učencev) se je že spremenilo po zaslugi forumov, ki v tem primeru prevzamejo vlogo “učitelja”. Jaz pravim, da zelo veliko, nekateri bolj, drugi manj. Čestitam!

Ne, niti slučajno, bodi kar si in trosi dobro po svetu.

Zelo podobno bi morala jaz narediti. Gre za mojega očeta.Sem se trudila, pa z njegove strani ni bilo odziva.

Joj, Primož, nikar se ne spremeni!!!

Le nadaljuj tako, kot je napisala Kaja.

Nekaterim izmed nas to veliko pomeni…:-))

Se podpišem pod Jalo in druge, ki pravijo, da ne moreš spreminjat odraslih ljudi, si pa naredil ogromno, ko si nam dal poligon in možnost za učenje.

Hvala!

Kaj dobrega pa gotovo naredimo vsak dan. Tako, da smo do sebe prijazni, prijazni do svojih in drugih otrok, pa da se nasmehnemo mimoidočemu, da ne pihamo od jeze in se ne vtikujemo v druge, pa da preprosto smo – tudi na tem forumu kot bralci, klepetalci, svetovalci – učeči se ljudje, ki jim je mar.