Mene mama še vedno tretira kot otroka, čeprav sem že 10 let od doma, imam resno zaposlitev in tako naprej. Kadar pridem na obisk vedno pametuje kako bi morala živet, ima značilen odnos “boš že še videla kaj je življenje”…., če se ne strinjam z njo, me napada kaj pa jaz vem…. medtem ko pri enih vidim, da jih starši tretirajo bolj kot prijatelje oziroma enakovredne sebi… Kaj je zdaj normalno?

In kako pogosto hodiš na obisk? Vsak vikend? Če bi bila eno leto odsotna bi se jim ob taki zaskrbljenosti že kolcalo po tebi.

Ne. Čeprav jaz še vedno občasno (dokaj redno ) pokličem in vprašam kakšno stvar. Pa sem tudi že 10 let na svojem.

ne, me nikoli nista … vedno sem imela vso svobodo, da sem se o vsem odločala po svoje in nikdar mi nihče ni pametoval .. druga skrajnost pač

tvoja mama kaj misli, ko pravi kaj je zivljenje..meni se zdi kot, da ti sporoca, da je zivljenje grozna muka in da bos to se spoznala…ne verjemi tem groznjam. A ves kam gredo ljudje, ko komu grozijo…to si daj v glavo, da ji ne bos se verjela..Naj pove in ji reci, hvala mama za pomoc. Ves pa pri sebi, da ni res.

Na začetku se je sicer malo nagibala v to smer, pa sva hitro razčistili, da ni potrebe po tem, da se slišiva vsak dan, da prihajam domov vsako nedeljo na kosilo, da ji ni treba vedeti za vsak moj premik itd.
Da vsiljevanje svojega prav nima smisla, je poštekala že v mojih najstniških letih, tako da ni nobenih “bi morala”… Ampak če ji povem, da moram nekaj urediti, takrat bo pa vedno poskušala svetovati, to pa. Pa ji pustim, saj nikomur ne škodi.

Dokler imamo žive starše smo njihovi otroci.Seveda ne več mali otroci ampak njihovi otroci pa se vedno.Zakaj nekateri smatrate ,da vse kar rečejo je pametovanje,vtikavanje,komandiranje itd.Večina staršev kar izjavi,to stori dobronamerno in res ne razumem zakaj je to tako moteče.Saj itak clovek se odloča in živi po svoje, dobro namerni nasvet pa nobenmu ne skodi.
Tako imenovano pametovanje pa je najbolj moteče za “otroke “polne same sebe,vsemogočne in z malo srčne kulture.

Hmmm… seveda me tretirajo kot svojega otroka – a na ta, drugi način, ki ga opisuješ.

Delno je najbrž razvoj ljudi in staranje – ampak nekaj je pa v karakterju in obzirnosti že od začetka; tistega prvega odnosa ki ga zgoraj opisuješ – pri nas ni bilo kaj veliko, niti v otroških / najstniških letih.
Ali sem pa čisto pozabil.

Tako da… meni je normalno drugo. Ampak večini pa najbrž prvo.

Moja je enako nadležna. Karkoli naredim, kamorkoli grem, je njej to napaka. Me pa kliče vsak dan tudi veckrat iz zaslisuje.Stara sem 46, ampak njej ni možno dopovedati, da si jaz želim recimo na potovanje in ne recimo v hribe. Neznosno res.Že ko zvoni telefon, sem cist ob živce.

Seveda otroku stars daje etikete in zate to pomeni, da mora biti odrasel clovek do tega toleranten. Ne verjamem, da starsi hocejo dobro, ko bi hoteli bi se tako izrazali v dejanjih in besedah. Zakaj je toliko ljudi na ad in po psihologih, ker svoje starse se vedno kujejo v nebo. Odrasel otrok se zaradi tezkega zivljenja dobesedno mora spremeniti, svoj pogled in zaceti delati dobro.

Normalno je vse to in se kaj, ker starsi so razlicni. Eni so nezaupljivi, eni razumevajoci, tretji popolnoma zaupljivi, vmes med temi variacijami pa nesteto odtenkov kombinacij.

Avtorica ni pisala za starše na sploh, ampak popolnoma konkretno za svojo mamo. In ja, moteče je, če ti vsiljuje svoje mnenje vse od čevljev pa do nove kuhinje, čeprav sem jo recimo jaz načrtovala in kupila večkrat od nje. Pa bo še vedno sikala. Pri prvi kuhinji sem jo še poslušala in seveda izpadla brezvezna kuhinja, ker je vehementno trdila stvari, ki že zdavnaj niso bile več res. Ne vem, zakaj sem jo sploh poslušala – stara sem bila 20 let in nihče od prijateljev takrat še ni bil na svojem, interneta takrat še ni bilo, prodajalci me pa tudi niso jemali čisto resno (smrklja kupuje kuhinjo, sigurno se zajebava). Oče je bil drugačen, vedno ji je govoril, naj mi da mir, ker čisto dobro uporabljam lastno glavo. S tem, da moja mama sploh ni bila tako skrajen primer kot pri eni prijateljici …

Skratka, eni starši znajo biti totalno dušeči čustveni paraziti in očitno menijo, da niso opravili svojega dela in njihov otrok ni sposoben samostojnih odločitev. Jaz avtorico popolnoma štekam. Ne vem, jaz sem se potem navadila, da sem ji rekla samo ja ja in spremenila temo, včasih mi je pa še vedno znala potegnit živec. Minilo jo je šele na res zelo stara leta, ko sem tudi jaz že stara. Očitno se ji ne ljubi več.
Moram pa dodat, da je vse življenje že bolj pesimistično in nergaško naravnana. Mogoče je tudi to vzrok.

Aja, mogoče še to. Jaz svoje otroke že od srednje šole naprej tu in tam vprašam za nasvet, ker imajo tudi oni dobre ideje. Povprašam po mnenju glede kakšnih aktualnih zadev, včasih se potem razvije kar poštena debata, gremo poguglat, marsikaj predebatiramo na ta način. Glede oblačenja in imidža ne težim, razen če bi se pozimi premalo oblačili itd. Otroci res veliko vedo. In verjetno smo tudi mi v mladosti že veliko vedeli. Ni razloga za neki pokroviteljski odnos.

Enako pri meni. Ima me za nevedno in nesposobno,ceprav je to dalec od resnice. Ve,kaj nam se vse pri hisi manjka,opazi vse pomanjkljivosti,pride redko. Enkrat je celo izjavila da bi bilo dobro da bi pustila sluzbo in se sla zdravit za zivce. No takrat je pa tud meni prebilo in sva prekinili stike za pol leta. Nikoli vec ni bilo isto. In ne bo. Nic drugega mi ne preostane,kot da pazim,da ne bom istih napak ponavljala pri svojih otrocih.

Ne bos verjela, koliko starsev NI dobronamernih do otrok, ampak se prisesajo na tuje zivljenje, ker so svojega pozabili ziveti. Vsaj toliko jih je kot otrok, ki se jim ne ljubi odrasti.
Ce je sreca in se najdejo taki starsi in otroci skupaj, je tezava samo za vnuke. Ce pa bi ena stran rada zivela po svoje, druga pa nima svojega zivljenja, je problem za vse njih.

Normalno je vse to in se kaj, ker starsi so razlicni. Eni so nezaupljivi, eni razumevajoci, tretji popolnoma zaupljivi, vmes med temi variacijami pa nesteto odtenkov kombinacij.
[/quote]
Veliko je stupenih starsev. To se vidi, ker je toliko slabih ljudi.

Smrkavec, kaj pa ti veš o življenju, je argument moje mame, pa ji že od šestnajstega leta ne visim na proračunu!
Mirno si mislim svoje.
Pri penziji jo nesem za 40{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}!
Poje pa vse kar ji skuham in dostavim!
Morda bo grdo, a s stisnjenimi zobmi jo imam rad!

Moja mama je ena taka posebna oseba. Zdaj ko ne živim več pod isto streho z njo je celo znosna, hahaha.

Pač ona ima vse prav, vse najbolje ve in zna … Napornooo.

Zdaj ko imam sama otroke, jo sicer blj razumem in cenim njene nasvete. Še vedno pa sem vesela, da sem na svojem.

Po drugi strani pa … ko sva kupila novo kuhinjo jaz nisem imela energije za opreljanje (posoda itd) – ona pa neznansko uživa v opremljanju doma, brkljanju po trgovinah … in sem ji z veseljem prepustila delo. Sem sicer pripomnila kaj bi rada, sem pa tudi poslušala njene nasvet.
Tako da …. zdaj mi paše njeno vtikanje ko je to 1x do 2x na mesec.

Ko sem bila doma, pa … jao bože…

Smrkavec, kaj pa ti veš o življenju, je argument moje mame, pa ji že od šestnajstega leta ne visim na proračunu!
Mirno si mislim svoje.
Pri penziji jo nesem za 40{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}!
Poje pa vse kar ji skuham in dostavim!
Morda bo grdo, a s stisnjenimi zobmi jo imam rad!
[/quote]
Groza. Srecno, res. Jaz ne bi zmogel.

Groza. Srecno, res. Jaz ne bi zmogel.
[/quote]
Mamo je treba imeti rad! Kolikokrat je ?morala? mene imeti rada, ker sem bi, kakršen sem bil, se nočem vprašati.
Mirno zmorem, ker moji otroci zmorejo z mano, pa se trudim, da ne bi bil idiot-fotr.
Namig: Nobene groze ni, le življenje, ki včasih ni čisto po dlaki!

Še vedno kot otroka. Pazi, da se boš dovolj oblekla, glej, da boš dovolj jedla, bla bla. Pa imam že svoje otroke, živim od doma že od začetka študija. Starša pa kar ne odrasteta, še več, s staranjem postajata vedno hujša.

Mamo je treba imeti rad! Kolikokrat je ?morala? mene imeti rada, ker sem bi, kakršen sem bil, se nočem vprašati.
Mirno zmorem, ker moji otroci zmorejo z mano, pa se trudim, da ne bi bil idiot-fotr.
Namig: Nobene groze ni, le življenje, ki včasih ni čisto po dlaki!
[/quote]
Cakaj tvoja mama je trpela, ker si bil mali otrok in delal stvari, ki jih milijardo otrok. Daj spelji se s taksnim prepricanjem.

Cakaj tvoja mama je trpela, ker si bil mali otrok in delal stvari, ki jih milijardo otrok. Daj spelji se s taksnim prepricanjem.
[/quote]
Moja !MAMA! je gor spravila, dva vedno lačna mulca! Govorim o sebi in bratu. Oče je popil in zafuk.l vse kar je zaslužil in žalostno končal. Pa tudi njemu sem odpustil, vse kar se odpustiti da!
Mama je ostala, in za njo sem še vedno smrkavec, ki ne ve nič o življenu.
Skuham ji kaj dobrega, ker ona ne kuha več, obiščem jo 2-3x na teden.
Ja kozlarije sem pa kot mulc in kasneje pubertetnik počel.
Ti si bilo rojeno pametno in brez napak??
Nataknem te na glogov kol!!

Takole nekako ja.

A ves kako pravijo, gresiti je ljudsko in odpuscati je ljudsko. No jaz bom gresil, vi.pa odpuščajte. To so otroci, ki odpusajo vedno in na koncu so zivcne razveline kot gost.