Ali vas v resnici zanima?

Razmišljam o tem koliko je vredno življenje posamezne osebe. Kaj sploh vemo o razmerah v katerih živi otrok, ki smo ga danes srečali na avtobusni postaji? Kakšno življenje ima starejši gospod, ki ga vidimo dan za dnevom posedati pred blokom? Kakšna je zgodba starejše gospe, ki cele dneve hodi po trgovskih centrih in ponavadi kupi le navadni jogurt in četrt kile belega kruha? Kako se počuti starejša oseba v domu ostarelih, ki ji nikoli nihče od domačih ne pride na obisk?
Prejšnji teden je v našem mestu gospod srednjih let doma padel, se udaril v glavo in umrl. Šele po štirih dnevih, ko se je začel razkrajati, so ga našli.
Pred dvema dnevoma je gospa najlepših let naredila samomor.
Življenje za ostale gre naprej, svet se vrti, žalujejo le najbližji pa še ti le kratek čas.

A vas kdo kdaj zares vpraša kako se počutite, o čem razmišljate, kaj vas teži?
Kaj pa vi? Vprašate druge o počutju le zaradi vljudnosti ali vas resnično zanima kako se nekdo počuti, kaj se z njim dogaja…?

Ni modro imeti prevec prijateljev.

Ja, vprašam. Me tudi iskreno zanima in si vzamem čas, tudi če samo minutko, da prisluhnem. Zavestno, tako se vsakič znova odločim. Ne dajem neumnih nasvetov v stilu saj bo boljše, nasmehni se, poglej kako zunaj sije sonce….Vse manj ljudi pa zares posluša in hoče slišati. Pa smo v začaranem krogu.

…poskrbi za sebe in tiste okrog njega (družino), pa bo vse v redu.
Sama moram skrbeti za svojo družino, ki je dovolj velika, da nimam časa premišljevati še o drugih.
Ko sem bila sama down, tudi o meni ni nihče od tujih razmišljal.

Odgovor je obakrat ne.
Quisque suas sustinet cruces…..

Ok, se bom pustila izzvat. 🙂 Potem pojdi stran od ekrana, izkoristi dan.

Razmišljam o tem koliko je vredno življenje posamezne osebe.

Vsako življenje je vredno, vsako.

Kaj sploh vemo o razmerah v katerih živi otrok, ki smo ga danes srečali na avtobusni postaji?

Zgodilo se je, da sem v tujini videla desetletnico, ki je z očmi, polnimi solz, odhajala iz šole. In prešinilo me je, kaj bi lahko bil razlog, da joče… Nisem je ustavila, nisem je vprašala – saj bi bilo v tistih okoliščinah to lahko videti preveč čudno oz. bi jo lahko s tem zbegala.

Kakšno življenje ima starejši gospod, ki ga vidimo dan za dnevom posedati pred blokom?

Na vprašanje “Je gospod, ki sedi na klopci in krmi ptice, sploh še živ?” sem odgovorila tako, da se je sklepalo, da nisem ravno sedela v prvi vrsti, ko so delili smisel za humor. Kajti: prisedite s pozdravom k njemu in izvedeli boste, kaj vse lahko človek vidi, če zna opazovati.

Kakšna je zgodba starejše gospe, ki cele dneve hodi po trgovskih centrih in ponavadi kupi le navadni jogurt in četrt kile belega kruha?

Lahko jo doma čaka mrzla soba, lahko rada posluša pogovore soljudi in se vedno znova prepriča, da za preživetje potrebuješ res zelo malo. Nič več, kot ima sama.

Kako se počuti starejša oseba v domu ostarelih, ki ji nikoli nihče od domačih ne pride na obisk?

Ni še leto dni tega, kar sem prebrala zgodbo take gospe, ki je prevzela po moževi smrti skrb ne le za svoje otroke, temveč tudi rejence, da je lažje shajala iz meseca v mesec. Ni imela svojega življenje, vedno je ‘dihala’ skozi njihove potrebe. Zdaj živijo v bližini in si zelo redko uspejo najti čas zanjo. Blagodejnost je v izgubi spomina, da se ne zaveda, da ne prihajajo več…

Prejšnji teden je v našem mestu gospod srednjih let doma padel, se udaril v glavo in umrl. Šele po štirih dnevih, ko se je začel razkrajati, so ga našli.

Neglede na to, koliko ljudi je okoli tebe, ostaja tvoje slovo – tvoje lastno. Odložil je obleko, imenovano telo.

Pred dvema dnevoma je gospa najlepših let naredila samomor.

Vsako leto je lahko najlepše in hvala vesolju za ljudi, ki so mi znali pokazati vedno nove poti.

Življenje za ostale gre naprej, svet se vrti, žalujejo le najbližji pa še ti le kratek čas.

Čutenje ob izgubi ni nujno izražano navzven in zadnje čase se da vse prevečkrat prebrati, kako je v ozadju žalovanja sebičnost. Sebičnost, ker ti manjka vse tisto, kar ti je bližnji dajal oz. pomenil. Zato je brezplodno razglabljati, ali je bil čas, namenjen temu, kratek.

A vas kdo kdaj zares vpraša kako se počutite, o čem razmišljate, kaj vas teži?

Pred leti mi je prijateljica napisala: “Ne odhajaj. Tu boš našla vedno nove ljudi za pogovor.” Daš lahko naprej nekaj, česar sam nisi prejemal? O, ja, lahko in to na tak način, kot bi si tudi sam želel. In ko že misliš, da si se izpel, da je čas, da zaključiš poglavje, se od neznano kje pojavi … nekdo. Obstane v okolju, ki ga ne pozna, se ozre okoli sebe. Čakaš, da ga kdo opazi in da se odloči mu priti naproti. Potem spet priplava na površje spomin na vse tiste, ki si jih srečeval prav takrat, ko si jih najbolj potreboval. In se zaveš, da še nisi predal naprej vsega, kar ti je bilo položeno v zibelko.

Kaj pa vi? Vprašate druge o počutju le zaradi vljudnosti ali vas resnično zanima kako se nekdo počuti, kaj se z njim dogaja…?

Če me iskreno zanima čutenje drugega in če gre za človeka, ki je pripravljen spregovoriti, se ne pustim odgnati z »V redu.« A vendar obstaja meja zasebnosti, za katero se vsak posameznik odloča, kje jo bo komu postavil. Prestopati jo – ob tem, da gre za človeka, ki ga tudi sicer spoštuješ? Morda samo stavek: “Lej, če bi se hotel o čem pogovoriti, veš, kje me najdeš.”

Ja, domači me vprašajo – kadar so primerne volje in imajo čas.
In tudi jaz njih.

To (pri nas) izhaja iz otroštva in priljudnega karakterja mame.