Naslovnica Forum Starševski čvek Alkoholizem v družini

Alkoholizem v družini

V naši družini (po moževi strani) je bil alkohol vedno prisoten. Nekateri so se uspešno pozdravili (tudi moj mož), nekaterim pa je alkohol še vedno pomembnejši od hrane.

Ali je alkoholizem deden? Otroci bodo kmalu začeli odraščati. Kako jih vzgajati? Sta dovolj zgled staršev (v naši hiši v bistvu alkohola ne pijemo – ga pa ponudimo obiskom) in odkrit pogovor?

Morda se vam zdi vse to brezveze, mene pa vseeno kar malo skrbi.

Rada bi slišala predvsem mnenje tistih, ki ste bili v podobno situaciji, ali pa poznate od blizu take razmere. Že vnaprej hvala!

Veliko je odvisno od same osebnosti; lahko pa iz lastnih izkušenj povem, da neka verjetnost dednosti vsekakor obstaja.

Ne gre za dednost, ampak za vzor – tj. za učenje vzorcev. Če je oče alkoholik, se otroci naučijo, da je alkohol (sprejemljivo) sredstvo za lajšanje težav, žalosti ipd. in to potem prenašajo v svoje življenje. če starši konstruktivno rešujejo težave, potem se otroci naučijo konstruktivnih vzorcev.

Dedna je kvečjemu recimo večja čustvena labilnost, senzibilnost idr., kar pa se kaže na 100 različnih načinov in nima bistvene vloge pri poti v alkoholizem, lahko pa to pot malce “olajša”, če so prisotni še drugi dejavniki (vzori doma, v družbi ipd.).

Vsekakor mislim, da pretirane skrbi nimaš, morda so tvoji otroci celo v prednosti, saj imajo starša, ki se tega problema zavedata in bosta še veliko bolj pozorna na razne znake, če bi kdo od otrok zašel v zlorabo drog ali alkohola.

Poleg tega imata osebne izkušnje in z odkritimi pogovori, zdravim načinom življenja in dobrimi odnosi med vsemi člani družine res ni nobene bojazni.

Za primer recimo: moj dedek je bil hud alkoholik, pa noben od njegovih 4 otrok nikoli ni imel težav z alkoholom, drogami, niti kadil ni nihče. So pa seveda imeli druge probleme in travme, katerih razlog pa ni “dednost” ampak odraščanje ob očetu alkoholiku.

joj upam da kaj takega ne čaka mene, zaenkrat se moj še kar drži in mu alkohol nič ne diši (razen poleti kakšno pivo ko je res zelo vroče) ampak me je pa malo strah za vnaprej ker njegov oče pa je alkoholik in upam, da kdaj moj ne bo tako zabredel

Ne vem, če gre toliko za dednost, kot za prenašanje vzorca. Moj oče alkoholik, pa nisem alkoholik ne jaz, ne moja sestra. Tudi možev oče je bil alkoholik, pa moj ni. Alkohol pri nas ni tabu tema, ne bežimo pred njim, ob obiskih ga tudi postavimo na mizo, popijemo brez slabe vesti, to pa je tudi vse. Nikoli ne pijeva sama, razen mogoče ob posebnih priložnostih kozarec vina. Pomembno je, da se o tem pogovarjava, da se on zaveda, da meni ni vseeno, kakšen odnos ima do alkohola.
Hja, glede otrok. Pri nas se je pilo ob obiskih. Ko sem bila še otrok, oče še ni bil alkoholik, to je postala na stara leta 🙁 Ko je naročil pivo, sem smela zmeraj polizati peno. Kot mladostnica sem precej pila na žurih, toda v določenih letih (27, 28) se mi je začel alkohol upirati. Zdaj ga v večjih količinah sploh ne prenašam več in ne vem, kdaj sem bila nazadnje tako pijana, da bi ga ‘čutila’. Zato zase vem, da alkoholik ne bom nikoli. Pač nimam tega v sebi.
Če vprašaš mene za mnenje, moraš imeti za alkoholika določen tip osebnosti. Nekdo je lahko recimo vse življenje obkrožen z alkoholom, pa ne bo alkoholik, kdo drug pa bo doživel krizo v življenju in bo postal zasvojen z njim, kljub temu da ni bil nihče v njegovi družini alkoholik. Otroci potrebujejo v starših predvsem črvsto oporo, zaslombo, ne glede na to če kot najstniki ruknejo kakšnega. Če pa starši takrat zaženejo vik in krik, potem se pa zaprejo vase in takrat je nevarnost večja. Z otroci se je treba pogovarjat, ultimati in grožnje pa po mojih izkušnjah dosežejo ravno nasprotni učinek.

Evo… to sem bila jaz… V srednji šoli sem pokonzumirala ogromne količine alkohola….

Sedaj pa morda kozarec vina na mesec.Ponavadi ob zaužitju alkohola naslednji dan celo zbolim… Tako, da se ga ogibam.

Sloncek

''Rojen si kot original, ne umri kot kopija...''

Mama je bila alkoholik, večkrat zdravljena, pa nihče od njenih otrok ni alkoholik. Oz. celo skoraj ne pijemo alkohola. Se mi zdi, da bi enako lahko primerjali tudi kajenje… cigaretnega dima je bilo ogromno doma in večkrat pomislim, da morda celo zaradi tega sama nikoli nisem poskusila kaditi. Mislim, da dednost tukaj ne velja.

dobro in realno napisano.
pri stabilni osebnosti se alkohola ni za bati, globalno, ko gledaš prerez,pa dela alkohol več škode kakor koristi.
“uh, kako mi pašejo dobra suha vina”

V naši družini so alkoholiki (ozdravljeni) na obeh straneh žlahte. Pa nimam nobenih težav, ko gremo mal žurat cca 1x na mesec pa kej spijem. Pred 4 leti je bilo pa več žurov in s tem tudi alkohola. Starši ne preveč paničart ko bodo otroci (najstniki) kdaj kej popil, prav je da poveste da ni glih fajn sam ne pa zdej neki pretiravat. Tko kot npr. moja mami ko je bil brat pri 19 enkrat čist pijan pa ga je hotla kar na en zdravljenje vpisat- man se je zdel čist mim- sej drug dan se je že pomirila:)

Lp
Urša

Mojemu fantu je oče umrl zaradi alkohola. celo življenje je pil, moj fant po drugi strani je POPOLNI abstinent, tako da dvomim, da je dedno.

Prijateličin mož je tudi alkoholik, pa njegovi starši niso bili. Bližnji prijatelji sploh nismo vedeli za njegov problem, nato pa lani šok, da gre na zdravljenje. V družbi in na praznovanjih sploh že nekaj časa ni pil alkohola, nikoli ga nisem videla pijanega, potem pa povedo da gre na zdravljenje. Bila sem šokirana, prepričana da pretiravajo. Zdravljenje pa namesto da bi bilo uspešno, situacijo poslabšalo. Postal je zaprt, nedostopen. Kadar se ga napije grozi s samomorom odide od doma za nekaj ur, oz. čez noč. Žena in otroci trpijo. Rada bi mu pomagala, pa ne vem kako. Saj so vsi zdravniki in psihiatri dejali, da mu ne more nihče drug pomagati kakor sam. Zdaj me pa zanima tisti ki imate ozdravljene alkoholike, kdaj so se odločili za zdravljenje in ali so sprejeli pomoč bljižnih.

Alkoholizem ni deden – veliko ljudi zabrede v alkoholizem zaradi problemov, ki jih ne znajo rešiti v treznem stanju, v opitem stanju pa se teh težav in misli na njih za nekaj časa znebijo. Nekaterim ljudem je občasno popivanje v užitek zaradi dobrega telesnega filinga, problem pa nastopi, ko ti ljudje zabredejo že tako globoko, da se ne znajo več kontrolirati in potrebujejo vsakodnevno vdzrževalno dozo, da lahko normalno funkcionirajo čez dan. To pa vemo, kam vodi.

Gre pa pri otrocih, ki odraščajo ob tem, definitivno za učenje vzorca. Katka je to super opisala.
Mene je groza tegale vzorca: Vnuki hodijo na počitnice k starim staršem, kjer je v kleti vedno na zalogi sod vina, kjer ko pridejo obiski, vedno vpričo otrok najprej ponujajo alkohol tudi njihovim staršem,čeprav ne pijejo, kjer otroku ponudijo pivo za jezik not pomočit…. To je lahko zelo zaskrbljujoče. Ker je alkohol na dosegu……In ko npr. s svojim otrokom greš ven na kosilo in ga vprašaš, kaj bo pil, pa reče: vino, kot stric “ta pa ta”. In si kar malo šokiran..potem se pogovoriš z otrokom, mu na najbolj razumljiv in letom primeren način obrazložiš, ga vzgajaš, problem pa je tudi, ko moraš sočasno vzgajati tudi stare starše, oziroma jih prositi, naj imajo drugačen odnos do alkohola pred otroci in dobesedno njim postaviti meje in tudi povedati, da če se stavri ne bodo uredile, otroci ne bodo prišli na počitnice, akr je po eni strani kruto, ampak vseeno…..Alkoholizem definitivno je problem v slovenskih družinah. Zato ker je alkohol relativno poceni in povsod na dosegu.

Sama sem to doživljala pri stari mami. Ko sem se začela zavedati, za kaj gre, nisem več rada hodila k njej na počitnice – iz preprostega razloga, ker sem videla, kako propada, hudo mi je bilo žalostna sem bila, jezna sem bila, ker sem morala hoditi v trgovino dnevno po steklenice alkohola. Nekaterim skritim alkoholikom je nerodno v manjšem kraju dnevno hoditi v trgovino, ker jih vsi poznajo in takoj opazijo, kaj se z nekom dogaja.Samo enkrat sem ji omenila, da ne bom več hodila v trgovino po steklenice, pa je bila zamera z njene strani huda – nisva govorili nekaj časa. Takrat sem prvič čla domov sama predčasno s počitnic. … In sem dobila do alkohola neznanski odpor. Stara mama je zdravljenje odklonila. Vdala se je v usodo. Aktivno je začela piti zaradi izgube moža-starega očeta. Zelo hudo mi je bilo, ko je umrla zaradi srčnega infarkta. Hudo je, ko vidiš, kako poguben je alkohol in da se le redkim pravočasno uspe izlizati iz njegovega objema.